Ko v današnjem sončnem jutru in dopoldnevu premišljam o včerajšnjem dogajanju v slovenskem parlamentu in predvsem o diskusiji pred včerajšnjim usodnim sprejetjem novega Zakona o medijih, ki bo slovenski javnosti in celo tistim, ki ga danes zagovarjajo, enim kaj kmalu, drugim pa čez čas, z vsem, kar odkrito in prikrito novi zakon rušilnega prinaša v slovensko družbo in njen javni pa tudi politični in vsak drug diskurz, zelo surovo odstrl vse svoje uničevalne razsežnosti; v tem mojem današnjem podoživljanju včerajšnjega dne, torej, se mi ob vsem, kar to zdaj pomeni za naš spletni portal in zame kot kritično preiskovalno novinarko in urednico, v misli kar naprej vrinja tudi podoba gospe poslanke Nataše Sukič. In to, kako iz srca se mi je zasmilila ob vsem njenem vztrajnem zagovarjanju zakona, kljub morda nekoliko pretiranemu, a za slovenski parlament precej ustaljenemu in običajnemu diskurzivnemu pingpongu, kjer se je pri vsakem zamahu z »loparjem« na njem živo zasvetilo »vi, desni«, a se je kljub temu videlo in slišalo, da gospa Sukičeva zares in iskreno verjame v dobro tega zakona, res verjame, da bo omogočil neodvisno novinarstvo, da bo zagotovil pluralnost slovenske medijske krajine in bo tako branik demokracije in demokratičnih vrednot slovenske družbe. Četudi moji zelo svobodoljubni naravi včasih kar malce pretirano »pokroviteljski ton« gospe Sukič ali pač kogar koli drugega osebno ni najbolj pri srcu in mislim, da ni potreben v političnih diskusijah; pa ob vsem, s čimer se osebno nikakor ne morem strinjati z omenjeno gospo poslanko, moram vendarle poudariti, da gospo Natašo Sukič tako osebno kot poklicno iskreno cenim iz zelo preprostega razloga: ker je avtentična, pristna, predana, govori to, kar v resnici verjame, in je zato, četudi se z njo nujno ne strinjam, zame verodostojna. Gospa se res iskreno trudi. Problem je le v tem strašnem in vse bolj nepremostljivem prepadu med tem, kar gospa Sukičeva verjame in, prepričana sem, iskreno želi; ter med tem, kako se v slovenski medijski krajini v vsej realni politični, interesni, birokratski in agendni brutalnosti stvarem in različnim medijem in različnim novinarjem v resnici različno »streže«; ter posledično med tem, kar zdaj v to že itak surovo stvarnost prinaša novi Zakon o medijih, pa prenekateri z njim povezani zakonski podakt, uredba in pravilnik, ki jih je Ministrstvo za kulturo spisalo in sprejelo vnaprej, tako da je mestoma videti, kot da je bil novi Zakon o medijih pisan po interesno, agendno in politično sufliranih pravilnikih, in ne obratno. Več…