»Vrača se pomlad, a življenje ne,« se s preprostimi besedami zmeraj znova dotakneta našega srca Elza Budau in maestro Oto Pestner. A mi jima vendarle ne verjamemo povsem! Kljub vsej izpovedni moči njunih besed, ki s presunljivo resničnostjo sežejo tako globoko, da vedno znova vsaj rahlo zaskelijo! Kljub vsem strahotam, dragi bralci in bralke, v katere se zadnje dneve prebuja letošnja pomlad, ko nekje, ne tako daleč od nas, zvončki in trobentice in vijolice in dehteče zelenje ne bo nikoli prikukalo iz granatirane in požgane zemlje; ko toliko mladih, čudovitih, srčnih življenj nikoli več ne bo nastavljalo svojega nasmehljanega obraza toplim pomladnim žarkom; nikoli učakalo majskih cvetlic in žareče poletne modrine in sladkih sanj, ki jih v ljubeče srce stke julijski mladi mesec; kljub vsem mamam, ki jim je meč bolečine v teh dneh za zmeraj presekal srce, kljub vsem njihovim drhtečim rokam, ki bodo zmeraj znova jemale v roke drobce podob in ljubih predmetov, ki so poleg spominov in srčne ljubezni, vse, kar je ostalo od njihovih otrok in upov in sanj; kljub zimi, ki bo odslej za mnoge edini letni čas, dragi bralci in bralke, kljub vsemu temu in prav zato! Ker vemo, da iz malega raste veliko! Da iz majhne laži, iz navidezno minorne manipulacije in »postranske« nezakonitosti, ki greni življenje peščici, prej ko slej zraste monstrum, ki ubija milijone! Ker se to začne tam, dragi bralci in bralke, kjer je prvič poteptana še tako drobcena resnica! Nešteto pametnih besed je po svetu napisanih o tem, kako je resnica »prva žrtev«, »first casualty«, vsake vojne. A je vendarle še mnogo bolj res, da do nobene vojne ne bi prišlo, če ne bi resnica padla in bila utišana in zamolčana in s temo zastrta že davno pred tem! Več…