»In tako sem poklicala duhovnika, ki me je poročil in je potem pokopal tudi mojo hčerko, in mu povedala, zakaj kličem. Kot zmeraj v takšnih posebnih trenutkih je takoj našel krepčilne in tolažilne besede ter obenem razsodno in poduhovljeno odločil, da bo, zaradi bližine, k očetu nemudoma poslal brežiškega duhovnika. »Sam ga bom poklical! V nekaj minutah bo tam. V molitvi sem z očetom in z vami vsemi. Naj ga nekdo pričaka, da bo vedel kam.« Zdravnica, ki je to slišala, je odšla sama ponj. In še preden sva se z mamo vrnili k očetu, sva ju zagledali, kako prihajata po hodniku. Kot dva mogočna svetla angela, oba v belem; in duhovnikovi valoviti beli lasje so plapolali in sijali kot bleščeča luč velikega svečenika, ki prinaša čisto uteho.«
Foto: Ana Ašič
Piše // Jedrnato & Poudarjeno: Ana Ašič
Odlomek iz: UMRETI POKONČNO! EROZIJA ČLOVEČNOSTI. IN, EDINE ZVEZDE, POD KATERIMI ŽELIM ŽIVETI, SO TISTE NA NEBU!, Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 9. januar 2021, https://anaasicsic.com/2021/01/09/umreti-pokoncno-erozija-clovecnosti-in-edine-zvezde-pod-katerimi-zelim-ziveti-so-tiste-na-nebu/
Foto: Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!

21. november 2025
»Mami se ob mucu, še bolj pa ob svojem najmlajšem vnuku rahlo smehlja in mi tiho prigovarja, naj mu nič ne rečem in naj ne sprašujem zaradi klavirja, bo že kako, »pusti ga, saj bo vse speljal, tako kot zmeraj, saj veš, kakšen je! In ne misli na maturo! Bo, kot bo! Da le ostane zdrav! Saj veš, da bo vse rešil!« Kako neprecenljivo dragocene so te besede. Zanj. Zame. Za vse. Ta mir. To zaupanje v dobro. Ta blagost. To razumevanje. In širokosrčnost. Kako sem vesela, da je pri meni! Ne morem se je nagledati. Po tistih dolgih težkih mesecih je danes vendarle čudežno vsaj malo bolje.
»Mami, kako sem srečna, da si tukaj,« rečem. »Ja,« me pogleda, »je poleti slabo kazalo…ne?!« Malce molčiva, pogreznjeni vsaka v svoje misli. »Dobro ti gre! Tako sem vesela! Moramo pa res vsi paziti, da ne staknemo tega zdaj…« rečem. »Ja,« pokima, »tega pa res ne bi rada… saj vem, da enkrat pač pride čas, da greš…ampak, to…tako pa ne bi rada odšla…da nihče ne more do tebe…da se ne moreš niti posloviti od svojih…jim še nekaj reči, povedati.« »Ja,« se strinjam z njo, »brez bližine, brez topline, brez dotika, brez tolažbe, sredi plastike, nerjavnega jekla, vseh teh aparatov, v surovi neonski svetlobi, razčlovečeno in samotno…« »Veš,« reče in mi pove o svoji mladostni prijateljici, »tudi Martina ni več…in nihče, ne ona, ne sin, nihče ni mogel tedne do njega…in Ana se zaradi tega sploh ne more potolažiti…tako težko ji je, ker se ni mogla posloviti od njega…«
Pomislim, kako je to res pomembno. In kako mi je, po hčerki, ki je odšla v mojem naročju, to zelo jasno odstrl in potrdil tudi naš oče.
Bil je vroč julijski dan pred več kot trinajstimi leti, še zvečer ob pol osmih poln poletne svetlobe, ko mi je mama zamišljeno rekla, »misliš, da bi ga šli še enkrat pogledat…čutim…rada bi videla, kako je nocoj…se mi je zdel prej, popoldne, ko smo bili pri njem, nekam tako…ne vem…kaj misliš?« Navajena na pristnost, intuicijo in nezmotljivo izostrene občutke, ki jim v naši družini od nekdaj zmeraj sledimo, nisem pomišljala niti trenutek. »Gremo! Takoj!« Po bližnjici, čez Ravne in Zdole smo odhiteli in še zmeraj imam živo pred očmi, kako intenzivno zelen in moder in pramenasto zlat je bil v večernem soncu svet tisti dan.
Po nekaj minutah pri očetu, se je mama spet obrnila k meni in mi rekla, »misliš, da bi prišel duhovnik..?« V tistem je prišla po hodniku očetova dolgoletna zdravnica, kardiologinja, ki je bila prav to nedeljo dežurna. Z očetom sta se v vseh letih spoprijateljila in osebno navezala, zato sva ji seveda brez zadržkov takoj povedali, o čem razmišljava. »Seveda! Zelo dobro! Naj pride duhovnik! Blagoslov in maziljenje nikoli ne moreta škoditi! Kadar človek odhaja za zmeraj, je to čudovito; neštetokrat v moji zdravniški praksi pa sem doživela, kako se je ljudem potem čudežno obrnilo na bolje! Ga pokličemo mi? Ali boste ve!?«
In tako sem poklicala duhovnika, ki me je poročil in je potem pokopal tudi mojo hčerko, in mu povedala, zakaj kličem. Kot zmeraj v takšnih posebnih trenutkih je takoj našel krepčilne in tolažilne besede ter obenem razsodno in poduhovljeno odločil, da bo, zaradi bližine, k očetu nemudoma poslal brežiškega duhovnika. »Sam ga bom poklical! V nekaj minutah bo tam. V molitvi sem z očetom in z vami vsemi. Naj ga nekdo pričaka, da bo vedel kam.« Zdravnica, ki je to slišala, je odšla sama ponj. In še preden sva se z mamo vrnili k očetu, sva ju zagledali, kako prihajata po hodniku. Kot dva mogočna svetla angela, oba v belem; in duhovnikovi valoviti beli lasje so plapolali in sijali kot bleščeča luč velikega svečenika, ki prinaša čisto uteho.
Skupaj smo v popolnem miru in spokojnosti odšli k očetu. Zdelo se je, da je oče v snu, v katerem se ničesar ne zaveda, a se je ob naši prisotnosti blago nasmehnil, obraz mu je zasijal in veliko olajšanje se je prav otipljivo začutilo okoli njega. Po molitvi in maziljenju in objemu in dotiku je v toplini in bližini in miru spokojno zaspal. In zlato lesketajoča luč, ki je njega in nas v tistem obdala, je bila takrat in je še danes zame neprecenljiv vir tolažbe, dar in potrditev velike milosti, ki jo prinaša takšen posvečen, ljubeč in spokojen odhod.
»Kako dobro, mami, da si takrat tako čutila in rekla in smo temu sledili in smo bili tisti večer pri njem!« jo pogledam. »Ja,« reče zamišljeno, »saj veš, bil je tam že več dni…in sreča, da smo ga lahko obiskali ob vsaki uri…da smo bili takrat ob njem…Včasih, ko so se ljudje rojevali in umirali doma, je bila ta bližina domačih samoumevna…zdaj pa poglej, kje je vse to…kako vse beži od tega…kako se mnogi bojijo biti z najbližjimi, ko odhajajo…zdaj pa še ta virus! Ko se ne sme! A že prej, tudi brez tega je bilo to. Ne časa, ne moči, ne volje, ne korajže nimajo več ljudje za slovo! Kot da je vseeno. Kot da se ne zavedajo, da je to tisti, eden edini trenutek, za katerega ne bo več nikoli priložnosti. Če ne bi bil oče že prej iz drugih razlogov v bolnišnici, ga samo zato, da tam umre, prav gotovo ne bi nikoli pustila odpeljati tja!« me odločno pogleda z lepimi temnimi očmi.
»Vem, mami,« rečem, saj dobro poznam njena neomajna stališča, za katera sem ji neizmerno hvaležna, da nam jih je s svojim zgledom in življenjem že v najzgodnejših letih privzgojila v veliko samoumevnost. Takšna, kot je, se je vedno ravnala po svojih najglobljih občutkih, ki so njo in vse v njeni bližini vodili po poteh, ki morda res niso bile zmeraj najlažje in najbolj enostavne, a polne izkušenj, ki so venomer znova odpirale nove poglede, nove dimenzije in ustvarjale podobe, ki res štejejo in še desetletja živo sijejo v spominu.
Kako sem ji še danes hvaležna za popoldne in večer, ko je odhajala očetova teta Miče in sta naju z bratom mama in oče vzela s seboj k njej. Bil je januar. In vse je prekrival sneg. Imela sem komaj pet ali šest let in ozka gaz od naše do njihove hiše se je v kristalno zmrznjenem snegu zdela globoka, da sem komaj videla čeznjo. Pri teti Miče pa so ljudje molili, gorela je topla luč in v zimskem mraku so okna modro žarela. Vse je bilo mirno in spokojno in slovesno in teta Miče je s prelepe čipkasto izvezene blazine prosila vse svoje najbližje odpuščanja in oni so ji pomirjujoče odgovarjali ter prav tako njo prosili odpuščanja. Vse to in mirni plameni sveč pa rahel vonj kadila in zelene vejice asparagusa v posodicah z žegnano vodo so prostor spremenili v čisto svetišče, v brezčasni kraj večne tolažbe in bližine, ki ga ni moč nikoli več pozabiti.
Ko sem kdaj koli kasneje mislila ali, ko zdaj pomislim na svoj konec, imam zmeraj pred očmi tisti modro zlat čarobni zimski večer in si želim, da bi mi bila naklonjena ta milost: oditi v posvečenem domu, z molitvijo poduhovljenem, z odpuščanjem in priprošnjami prežetem in z ljubečo bližino blagoslovljenem, potem, ko opraviš in izrečeš vse, kar imaš izreči; in ti izrečejo vse, kar je imelo biti izrečeno.«
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
Svetimo v temi! ![]()
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC Koda namena: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025 ©Vse pravice pridržane.
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
