ŽIV(IN) »NOČEM!«

Na našem spletnem portalu smo že večkrat zelo eksplicitno zapisali, da kot kritični portal, ki angažirano in zavzeto zagovarja ne le naravo, okolje in prostor ter inženirstvo, arhitekturo in umetnost v službi ustvarjalnih prizadevanj za življenje in dobro vseh na tem našem »modrem« planetu, ampak sploh vse vrednote ustvarjalnosti in ustvarjanja kot najbolj človeka vrednega modusa vivendi in modusa operandi, ki je obenem najbolj diametralno nasprotni pol totalnemu uničevanju, ki ga predstavljata vojna in orožje, že po defaultu ne moremo biti na nobeni drugi poziciji kot izrazito in totalno proti vojni, ki resnično nikoli in nikdar ni bila in ne more biti sprejemljiva opcija ne le za kritično in etično novinarstvo, ampak za nobenega vsaj malo razumnega, razmišljajočega in čutečega človeka. »Največja zmaga je mir, dosežen brez boja«, ključno sporočilo Sun Tsujeve knjige »Umetnost vojne«, ki je kot vojaška »knjiga modrosti« in »vojna knjiga vseh knjig« skoraj pol tretje tisočletje navdihovala vladarje, stratege in bojevnike vseh vrst ter je vsaj tistim najbolj razumnim, četudi redkim, eksplicitno, da bolj ne bi mogla, v 13 poglavjih nazorno kazala vse prednosti, dobrobiti in tudi poti do »zmage brez boja« in vsega, kar ta za ljudi, vojake in državo nosi s seboj, vse to se zdi v teh zadnjih sto letih, še posebej pa zadnjih desetletjih in najbolj radikalno zdaj v Ukrajini in Gazi pa Sudanu in vseh drugih trenutnih kriznih žariščih; posebej zaskrbljujoče pa tudi v vojno rožljajočem diskurzu in naraciji aktualne svetovne in evropske politike, do konca pozabljeno in zavrženo kot nekakšno zarjavelo staro železje. Prek vseh svaril, neizpodbitno modrih ugotovitev, misli in napotkov zdaj v nekakšni poblazneli vojni mrzlici ter impulzivnosti, ki je totalno nasprotje Sun Tsujevi »Umetnosti vojne«, tudi v naši Evropi čez vse gazijo jeklene perjanice duha, podobe in materializacije vojne: vojno gospodarstvo, vojna industrija, vojna politika, vojni proračuni, vojne novice, vojno stanje, v katerem so odločevalci vse bolj nedovzetni za pozive k miru in »zmagi brez boja«. A prav zato, zaradi te jeklene nedostopnosti »vojnikov«, ali kot jih tudi na naših mnenjskih straneh kritično imenuje polkovnik Miloš Šonc »ljubiteljev vojne«, ki ne želijo slišati in še manj se zazreti v temo in brezizhodnost trpljenja, v katerega brezčutno in pohlepno peljejo in so že pahnili milijone ljudi, ki si v resnici želijo le v miru odživeti svoja življenja, vznika vse več vse bolj močnih in vztrajnih glasov, ki vsemu temu odločno pravijo: »Tega nočemo! Nočem!« Enega teh »nočem!« je ta teden v torkovem večeru, ki nikakor ne bo kar tako zbledel v spominu, v ljubljanski Knjižnici Prežihov Voranc na Viču v sliki, pesmi in besedi na otvoritvi svoje slikarske razstave z naslovom »Nočem!« jasno izrazila in izrekla tudi komparativistka in umetnostna zgodovinarka, nekdanja novinarka ter danes in že dolga leta predana in senzibilna slikarka Živa Agrež.

Živ/in/ »Nočem!« // Živa Agrež (zgoraj) // Bogdana Herman, Živa Agrež, Tomaž Habe na otvoritvi razstave »Nočem!« 4. novembra 2025 (v sredini). // Na otvoritvi prisotna umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn: »Živa želi biti zmeraj drugačna, posebna, samosvoja, sveža. In danes so ona, Bogdana in Tomaž trojstvo svežine, drugačnosti, globokega dotika in glasnega sporočila! To je posebna otvoritev, poseben dogodek, predvsem pa presežen!« (spodaj) // Slike Žive Agrež so v Knjižnici Prežihov Voranc na Viču na ogled do 28. novembra 2025. // Skrajno desno na srednji fotografiji je slika prebodenega torza »Nemi krik«. // Foto: Ana Ašič

Piše: Ana Ašič

Foto: Luka Markež, Ana Ašič

Naslovna fotografija: Luka Markež // »V objemu vojne«, akril, Živa Agrež, 2025

DONACIJA SIC!

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!

7. november 2025

»Prav vse, naj bo to ljubezen, rojstvo, sovraštvo, vojna ali kaj drugega, se začne kot majhna rdeča pika. Potem raste, raste, dokler si ne utre poti na plano in izbruhne v vsej svoji mogočnosti,« je Živa Agrež v torek, 4. novembra 2025, zvečer v ljubljanski Knjižnici Prežihov Voranc na Viču pred zbranim avditorijem pričela svojo pripoved o slikah, ki vse skupaj in vsaka posebej govorijo svoj tihi in prav v tem obenem glasni »ne« vojni, »ne« nasilju, »ne trpljenju«, »ne« opustošenju, ki s svojim krvavim plesom v resnici ne prizanese nikomur, nobeni strani, navsezadnje tudi »zmagovalcem« ne.

Njeni pripovedi o slikah se je pridružila Bogdana Herman, »profesorica slavistike, učiteljica retorike, izjemno nadarjena pesnica, raziskovalka, ki stare ljudske pesmi ter balade interpretira s svojim kristalno čistim in presunljivim glasom,« kot je slikarka kar sama predstavila svojo gostjo in poudarila, da Hermanova »s svojo posebno interpretacijo pesmi že vse od začetka bogati nastope skupine Salamander, ki jo sestavljajo vrhunski slovenski glasbeniki, med katerimi je bil nekoč tudi moj, zdaj, žal že pokojni prijatelj Tomaž Pengov«.

»Dovolj je le pika rdeče barve…rdeče kot kri in nasilje…« // Iz cikla »Rdeče: Začetek«, mešana tehnika, Živa Agrež, 2024 // Foto: Luka Markež

»…in človek se iz središča sveta spremeni v tarčo…« // Iz cikla »Rdeče: Središče«, mešana tehnika, Živa Agrež, 2024 // Anamarija Stibilj Šajn: »Živa zmeraj zna poiskati prava likovna izrazna sredstva. Vemo, da jo zanimajo barve, ne kot materialna snovnost, ampak kot materija s simbolnim pomenom; vemo, da jo zanimajo plastenja, strukture, svetlobe, ploskve, linije. Vse to uporablja pri svojih likovnih dejanjih in pri udejanjanju izbrane motivne snovi…« // Foto: Luka Markež

Ob klavirju in na violini je Živo in Bogdano z improvizacijami spremljal skladatelj Tomaž Habe, dolga leta profesor na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet ter na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, čigar obsežni opus obsega koncertno, zborovsko, komorno in filmsko glasbo. »V mladih letih je bil član zasedbe Mladih levov in je avtor njihove največje uspešnice Oda Ireni. Njegova velika ljubezen so tudi pesmi za otroke, saj je izdal že nič koliko njihovih zbirk. Nič čudnega torej, da sva se spoznala na radiu Ljubljana, ko se je ekipi pridružil kot glasbeni urednik pri oblikovanju javnih oddaj za otroke in mladino Veseli tobogan in Pet pedi,« je na zdaj že dolgoletno prijateljevanje s Habetom publiki z nekaj besedami obudila spomin Živa Agrež.

O Živi Agrež in njenem bogatem slikarskem delu je uvodoma spregovorila Barbara Marinčič, vodja Knjižnice Prežihov Voranc, ki nam je predočila vse bogastvo in barvitost njenega opusa, pri čemer je najprej poudarila, da je imela Živa Agrež doslej v viški knjižnici že sedem od več kot skupaj120 samostojnih razstav od leta 2004, ko se je ustvarjalka po upokojitvi začela intenzivno in poglobljeno ukvarjati s slikarstvom.

»…otroci se več ne igrajo, njihove bližnje so ujele strele nesreče in smrti…« // »Otroci sveta«, mešana tehnika, Živa Agrež, 2025 // Foto: Luka Markež

»…ljudje postajajo begunci, izgubljajo svoj svet in sami sebe« // »Begunca«, mešana tehnika, Živa Agrež, 2025 // Slika je bila sprejeta v izbor slik, ki se v Benetkah potegujejo za letošnji naziv »evropske slike leta« // Anamarija Stibilj Šajn: »V strukturah »Beguncev« je vsa njihova trpljenska pot…« // Foto: Luka Markež

Stilizirano zabrisani dotik realnega sveta…

»Prva razstava z naslovom »Svetloba in barve Toskane leta 2013, je bila njena druga samostojna razstava v Sloveniji; tej pa so v naši knjižnici potem vsako leto sledile nove razstave s predstavitvijo vedno novih ciklov. Redni obiskovalci knjižnice se morda še spomnite slik iz ciklov »V dolini reke Krke«, »Istra – ostanki časa«, »Zgodbe valov«, »Rapsodija v belem«, »Srečni šopki« in leta 2019 »Čar Provanse«. Leta 2020 so izbrane slike iz prav teh ciklov obogatile pesmi v »Vezju«, Velikolaškem literarnem zborniku. Naj povem, da je imela Živa od teh začetkov do danes že blizu 120 samostojnih razstav, da je dobila tudi v tujini za svoje slikarsko delo številne pohvale in priznanja, med drugim leta 2024 tretjo nagrado na mednarodnem bienalu sodobne umetnosti v toskanskem Chiancianu za abstraktno sliko »Flamenko in bikoborba« iz cikla »Metamorfoze oljk, drevesa miru«. Prav ta slika in druge slike tega cikla so doživele svojo drugo metamorfozo, ko so v več kot tristo izvodih izšle v knjigi skupaj s pesmimi, ki so jih člani skupine Pesem.si napisali prav nanje. Letos, konec leta 2025, se slike Žive Agrež po šestletnem premoru spet vračajo v razstavni prostor naše knjižnice. Od slik, ki smo jih bili vajeni doslej, se razlikujejo tako v motiviki kot v izpovednosti. So na meji abstrakcije, vendar ohranjajo tisti, za Živo skrajno stilizirani zabrisani dotik realnega sveta,« je povedala Marinčičeva.

…dotik vojne v eksplicitnih barvah uničenja…

»Dovolj je le kanček ljubezni, malo strasti ali na drugi strani le drobec sovraštva, pok puške, da nam za vselej spremeni življenje. Dovolj je le pika rdeče barve…rdeče kot kri in nasilje…in človek se iz središča sveta spremeni v tarčo…otroci se več ne igrajo, njihove bližnje so ujele strele nesreče in smrti…ljudje postajajo begunci, izgubljajo svoj svet in sami sebe, matere ne morejo z ničemer nahraniti lačnih ust, brezupno zrejo v svoje ubite otroke. Objem vojne je vroč. Stisne te, zaduši, v njem počasi zgoriš. Vzame te pod svojo ognjeno perut in te uniči, tudi takrat, ko morda verjameš v pravično stvar…ker pravične vojne ni!« je v torek zvečer od slike do slike ob peti, klavirski in violinski spremljavi vodila zbrani avditorij Živa Agrež.

»… matere ne morejo z ničemer nahraniti lačnih ust, brezupno zrejo v svoje ubite otroke« // »Palestinska mati, akril, Živa Agrež, 2025 // Anamarija Stibilj Šajn: »…v barvah »Palestinske matere« je vsa njena tegoba…« // Foto: Luka Markež

»…objem vojne je vroč…« // Iz cikla »Rdeče: Izbruh 1«, mešana tehnika, Živa Agrež, 2024 // Foto: Luka Markež

…in ena glasna živa beseda! »Nočem!«

»Ljudje v krajih, ki jih je že zajela vojna, ne živijo, ne morejo več živeti svojega življenja. Njihov obstoj je prebodeni torzo brez rok, nog in glave, kot je na sliki, ki sem jo poimenovala »Nemi krik«. Trpeče podobe vpijejo: »Nočem več!« In mi vsi lahko z njimi in ob njih rečemo le ta »Nočem! Nočem teh strahot! Teh grozodejstev! Te vojne! Tega uničenja!«

Ko je Živa Agrež umolknila in je v tišino zarezal presunljivi glas Bogdane Herman »Oblaki so rudeči, kaj nek’ pomenijo… da vsi ti mladi fantje na vojsko pojdejo…« se je zazdelo, da smo vsi prisotni vse do poslednjega ostali brez diha: tako otipljivo, tako resnično, tako »rdeče«, tako srhljivo blizu je bilo nenadoma to, za kar smo vsi mislili, da se res, res nikoli več ne more zgoditi; da zaradi tega ne more v teh krajih nikoli več jokati nobena mama; in nikoli več umreti noben slovenski fant in mož! Ko je izzvenel poslednji Tomažev akord in se je z globoko tišino stopil Bogdanin prelep glas, je bil za nekaj trenutkov med nami en sam vsepričujoči »nemi krik«, ena sama molče izrečena, v nebo vpijoča beseda, za katero se je v tistih nekaj trenutkih glasne tišine prav otipljivo začutilo, da je ultimativno napočil njen čas: »Nočem!«

»Dovolj je le pika rdeče barve, rdeče kot kri in nasilje, in človek se spremeni v tarčo, ljudje nimajo več življenja, kot so ga imeli« nas je pred tem spomnila Živa Agrež. Ko se to zgodi, je večinoma kasno. Ko so enkrat »oblaki rudeči« in »mladi fantje na vojsko pojdejo«, takrat je največkrat prepozno; takrat je zaman preklinjati »tinto in pero, ki je zapisalo ime«; takrat ostaja le še jok mater, razdejanje, smrt in vsepričujoči »nemi krik«.

Za glasnega je čas zdaj. In tukaj. »Če na nekaj opozarjaš, če kričiš »Nočem!«, to nekdo vendarle mora slišati!« je v čudovitem zaključnem otvoritvenem nagovoru vse prisotne spodbudno spomnila umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, kustosinja, kuratorka in recenzentka Anamarija Stibilj Šajn.

Živa Agrež je v sliki in besedi, javno, glasno in »živo«, da bolj ne bi mogla, izrekla svoj »Nočem!« Zdaj je na vseh nas, da se ji pri tej »besedi leta« in le s to besedo tudi let pred nami, pridružimo in na ves glas izrečemo »ne vojni!«, »ne grozodejstvom!«, »ne nasilju!«, »ne uničenju!«, »ne pustošenju narave in družbe!«, »ne manipulaciji!«, »ne eroziji človečnosti!«, »ne razvrednotenju življenja!«! Ker, »ne je ne!« in vsega tega preprosto: »Nočemo! Nočem!«

»…Stisne te, zaduši, v njem počasi zgoriš.« // Iz cikla »Rdeče: Preko vsega«, mešana tehnika, Živa Agrež, 2024 // Foto: Luka Markež

»…Vzame te pod svojo ognjeno perut in te uniči, tudi takrat, ko morda verjameš v pravično stvar…ker pravične vojne ni!« // »V objemu vojne«, akril, Živa Agrež, 2025 // Anamarija Stibilj Šajn: »…v tem »objemu vojne« čutimo, kako se srečujeta življenje in smrt…in čisto vsako izrazno sredstvo je v Živinih stvaritvah opolnomočeno, je sporočilo, je misel, je občutje, je krik!« // Foto: Luka Markež

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com

asicanasic@gmail.com

Odgovorna urednica

Ana Ašič

Majhen portal. Za velike zgodbe.

Iz cikla »Dolina reke Krke: Plitvine 1«, akril, Živa Agrež, 2011 // Foto: Luka Markež

Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!

DONACIJA SIC!

Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom

Izdajatelj

Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU

zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com

TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.

Namen nakazila: DONACIJA SIC!

Koda namena: CHAR

HVALA!

Iz cikla »V dolini reke Krke: Gregorjevo, mešana tehnika, Živa Agrež, 2016 // Foto: Luka Markež