Da gre pravosodno ministrstvo le dobro leto in pol potem, ko je bil slovenski javnosti 30. maja 2022 na razstavi v Cukrarni predstavljen z javnim arhitekturnim enostopenjskim natečajem izbrani projekt nove sodne palače, ki naj bi stala v Ljubljani v Bežigrajskem dvoru na vogalu med Dunajsko in Topniško cesto, in ki je bila v prejšnji vladi tudi nemudoma uvrščena med prednostne državne investicije, s katero naj bi se končno rešila prostorska stiska in pereči prostorski problemi ljubljanskih sodišč, od Okrajnega in Okrožnega do Delovnega in socialnega sodišča, ki so v nebo vpijoči že vse od sredine devetdesetih let, da gre torej konec leta 2023 pravosodno ministrstvo kljub vsemu temu metati skoraj 8 milijonov davkoplačevalskega denarja dobesedno skozi razbita in devastirana okna in s plevelom in drevjem zaraščena vrata neuporabne in neugledne podrtije na robu Fužin, je v vseh pogledih nedopustno ter javno finančno, »sodno« in politično nesprejemljivo! A to ne govori le o tem, da pristojni nimajo niti trohice odgovornosti in zavezanosti h gospodarnemu ravnanju z javnimi financami ter spoštovanja do davkoplačevalcev, ampak so tudi popolnoma brez vsakega samospoštovanja ter osveščenega zavedanja o tem, kaj dejansko in simbolno predstavlja in mora v družbi in prostoru predstavljati vsaka stavba sodstva, ki je tretja veja oblasti; obenem pa vse to evidentno razgalja odnos in pogled vladajoče nomenklature do tega, kaj je zanjo in kam po njenem sodi sodna veja oblasti; vsem nam pa eksplicitno govori tudi to, kam je vladajoča politika pripeljala in kaj je napravila, kako obupno je marginalizirala in razvrednotila resnico in pravico, ki naj bi ju sodišča predstavljala in delila! Pa še vse nas je cinično prisilila v to, da to njihovo perverzno norčevanje iz vseh nas mi sami plačamo njim v užitek in korist. Tu res nimamo opravka le z »nespodobnim povabilom«, ampak z eklatantno kriminalno zlorabo in v bistvu s pravim javno finančnim in političnim »huliganstvom«!
Neugledna, že mnogo let zapuščena, razpadajoča, s plevelom in srobotom zarasla, popolnoma neuporabna in odslužena stavba na Litijski v Ljubljani // Foto: Igor Kupljenk / Bobo
Tekst: Ana Ašič
Več: MINISTRICI NI BILO DO JAVNEGA NATEČAJA, Ana Ašič, Delo, Sobotna priloga, 5. aprila 1997
https://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_DOC-GBX8DRP6/6/index.html
(za nove bralce v Digitalni knjižnici: ko listalnik odprete, malo počakate, da se odpre stran s konkretnim tekstom, kliknete nanj z levim klikom in izberete opcijo »Zoom in«, da si besedilo približate za branje)
Foto: PrintScreen dLib, Arhiv AASic!PP, Igor Kupljenik / Bobo, Uroš Hočevar / OnaPlus Delo, Ana Ašič
Naslovna fotografija: PrintScreen dLib / AASic!PP
18. januar 2024
»Pri nastajanju pomembnih državnih palač ne gre le za gradnjo zidov, ne gradi se le materialni okvir državnih institucij in države, temveč tudi njen diskurz, njena govorica, njeno komuniciranje z državljani in torej njena politična kultura, ki je pač demokratična toliko, kolikor je demokratična pot, ki vodi do odločitev javnega pomena. To je izjemna priložnost za resnično in ne le deklarativno razvijanje demokratičnega diskurza in vzpostavljanje dialoga med javnimi, splošnimi in parcialnimi, zasebnimi interesi ter za vzpostavitev vsaj minimalnega konsenza med njimi, ki je pri življenje tako usodno zaznamujoči stvari, kakršna je bivalno, delovno in institucionalno okolje, nujen in dejansko možen le v odprti javni diskusiji.«
S temi, iz današnje resničnostne perspektive naravnost idealističnimi besedami, ki pa so bile takrat še vedno polemične, sem 5. aprila 1997 v Sobotni prilogi Dela zaključila mojo tedanjo preiskovalno analitično zgodbo o internem arhitekturnem natečaju za sodno palačo v Ljubljani, na katerem je zmagala sicer odlična arhitekturna rešitev uglednega arhitekta in profesorja na Fakulteti za arhitekturo, zdaj že pokojnega Miloša Bonče. Pod taktirko pravosodne ministrice Mete Zupančič, ki jo je potem nadomestil Tomaž Marušič, se je takrat namreč izoblikovala odločitev in rešitev za prostorsko stisko in potrebe ljubljanskega in slovenskega sodstva, po kateri naj bi se le-to na prelomu tisočletij selilo v novo palačo na severni strani Železniške postaje Ljubljana. Takrat tam današnji neznosni piramidni eksces, ki bi ga bilo treba itak podreti, še ni stal, na zemljišču za to parcelo, vzdolžno ob Železni cesti pa naj bi stala sodna palača.
Pri tem prvo nagrajena arhitekturna rešitev kot taka sploh ni bila sporna. Zelo kontroverzne pa so bile »prigode« z lokacijo v Župančičevi jami ter vezani posli in »rabote« slovenskega pravosodnega resorja, SCT-jevih gradbenih baronov in ljubljanske mestne politike.
To je tudi profesorja Miloša Bončo zelo motilo in še zmeraj se živo spominjam, kako se je potem, ko mi je med mojim preiskovalnim delom podrobno predstavil in pojasnil projekt v svoji sobi na Fakulteti za arhitekturo in mi je ob zaključku najinega srečanja stisnil roko ter me nekaj časa gledal v oči, na koncu rekel: »Prav imate, vse ste pravilno ugotovili in sestavili! Vztrajajte pri resnici! Ne ozirajte se name! Tudi če tega projekta nikoli ne realiziram, nič ne skrbite! Za ceno resnice ga tudi nočem!« Še danes se mi ogreje srce, ko se spomnim na te častne in poštene besede, na resen, miren a zelo odločen profesorjev pogled; v nešteto drugih zgodbah mi je v najtežjih trenutkih prav to dajalo moči in me vedno znova inspiriralo teh nekaj edinstvenih, nepozabnih trenutkov, v katerih se mi je prav sredi najbolj zagnanega dela potrdilo navdihujoče spoznanje, kakšna dragocenost in milost in največji, resnični Učitelj je časten človek!
Takrat je bilo namreč pri vsem, poleg tega, da za tako pomembno javno stavbo ni bil razpisan javni arhitekturni natečaj, ampak le interni vabljeni natečaj, najbolj sporno to, da se je pravosodno ministrstvo najprej s tedanjim SCT-jem dogovorilo, da bi na lokaciji ob Železni cesti gradilo novo sodno palačo, SCT pa je šele po tem dogovoru zemljišče kupil za tedanjih 5 milijonov nemških mark in si tako pri tem »vezanem poslu« kot lastnik zemljišča vnaprej zagotovil izsiljevalski monopolni položaj kot edini izvajalec; s »finto« o gradnji »na ključ za znanega kupca« pa je bilo tedaj mogoče zaobiti tudi tedanja določila o »javnih naročilih«, ki so bila v devetdesetih še zelo ohlapna ali pa jih sploh ni bilo, s čimer je bilo pravosodno ministrstvo avtomatično cenovno »matirano« in potisnjeno v brezizhodni kot, kar je bilo tedaj in danes iz javno finančnih in vseh drugih razlogov popolnoma nevzdržno in nesprejemljivo, pa naj je slovensko in ljubljansko sodstvo še tako nujno potrebovalo nove prostore.
Sodna palača v Ljubljani, na Železni cesti v Župančičevi jami // Iz projekta arhitekta Miloša Bonče, leta 1997 // Foto: PrintScreen dLib / AASic!PP
»Nova sodna palača bo imela skupaj več kakor 35 tisoč kvadratnih metrov gradbenih površin. Od tega bo približno 11 tisoč kvadratnih metrov namenjenih parkirnim površinam v drugi in tretji etaži pod zemljo, na ostalih 24 tisoč kvadratnih metrih pa naj bi bili prostori za Okrajno in Okrožno sodišče, Okrožno državno tožilstvo, zemljiško knjigo in sodni register. Tako naj bi bile končno rešene neznosne razmere, v katerih morajo delovati ljubljanska sodišča in tožilstvo. Ne le, da omenjene institucije delujejo v prostorsko težkih razmerah, saj v obstoječi sodni palači med drugim primanjkuje razpravnih dvoran, tako da morajo sodniki voditi razprave kar v svojih kabinetih, ampak so enote sodišča in tožilstva razsejane po vsem mestu v najetih prostorih, za katere po besedah novega pravosodnega ministra Tomaža Marušiča država plačuje 78 milijonov tolarjev na leto,« smo takrat pisali.
A po razkritju perfidnega monopolno izsiljevalskega »vezanega posla« v Sobotni prilogi Dela aprila 1997 je nazadnje vsa stvar padla SCT-ju in vpletenim akterjem v vodo in čez več let so mi nekateri tedanji najbolj zaupni sodelavci zdaj že pokojnega Ivana Zidarja, tedanjega vsemogočnega SCT-jevega gradbenega mogula, povedali, kako je že zgodaj zjutraj tisto aprilsko soboto poklical in rekel: »Kaj naj storim s to punco?« Ko so mu odgovorili z vprašanjem: »Je napisala kaj, kar ni res?« je menda nenavadno umirjeno odgovoril: »Ne, vse, čisto vse je res.« Tako da so nato, kot mi je bilo rečeno, menda družno sklenili, da »zdaj je, kar je«. Iz »sodnega posla« potem vseh tistih presežnih milijonov ni bilo, na Železni cesti pa je zrasel poslovno stanovanjski objekt, ki je tam še danes.
Kasneje, v letih 2006 in 2007 je oživila ideja o sodni palači na Masarykovi. Na arhitekturnem natečaju je znižano prvo nagrado prejela arhitekturna rešitev zdaj že pokojnega arhitekta Vojteha Ravnikarja s sodelavci, a ideja kljub že leta 2006 kupljenem zemljišču na tej lokaciji prav tako ni dočakala uresničitve, saj se je zapletlo leta 2013 pri pridobivanju gradbenega dovoljenja, kot so kasneje poročali nekateri mediji.
Znižana prva nagrada za natečajni arhitekturni projekt nove sodne stavbe na Masarykovi v Ljubljani leta 2007 // Avtor: Vojteh Ravnikar s sodelavci Matjažem Bolčino, Urošem Rustjo, Robertom Potokarjem
Spomladi 2021 pa je pravosodno ministrstvo skupaj z Zbornico za arhitekturo in prostor razpisalo in izvedlo javni arhitekturni enostopenjski natečaj za novo sodno stavbo na Dunajski cesti za Bežigradom, v kateri bi delovalo ljubljansko Okrajno in Okrožno ter Delovno in socialno sodišče, pa še za koga bi se verjetno našel prostor v načrtovani prostorni palači, takšni, kakršna instituciji kot je sodišče tudi pritiče v prestolnici tako v prostorskem kot simbolnem smislu. Rok za oddajo natečajnih projektov je bil 14. oktober 2021. Novembra pa je bilo zaključeno ocenjevanje.
Prvo nagrajeni projekt je delo arhitekturnega biroja Bevk Perović Arhitekti, ki je pri svoji rešitvi tako urbanistično kot oblikovno sicer precej verno sledil urbanistični in deloma celo oblikovni rešitvi, ki jo je za prav to lokacijo in zemljišče v drugi polovici devetdesetih predlagal že prej omenjeni in zdaj že pokojni arhitekt Vojteh Ravnikar, ko je zasnoval stavbo Ministrstva za notranje zadeve in policijo, kar pa zaradi podobne »vezane trgovine«, ki se jo je tedaj šel Imos z državo in le tri mesece kasneje prav tako natančnega razkritja z naslovom »Mora biti policijsko strelišče v Bežigrajskem dvoru?« v Sobotni prilogi Dela 5. julija 1997, kot je bilo tisto o SCT-ju na Železni cesti, nazadnje ni uspelo.
Je pa očitno, kot že rečeno, Ravnikarjeva arhitekturno urbanistična rešitev služila kot strokovna podlaga tudi za novo sodno stavbo. V zvezi s tem je sicer avgusta 2021 prišlo do manjšega zapleta, ko je arhitekt Jurij Kobe, ki ga je Zbornica za arhitekturo in prostor imenovala za predsednika natečajne komisije, ko je videl razpisne podloge, še pred začetkom natečajnega ocenjevanja, takoj na prvi seji komisije odstopil s tega položaja. »Ne gre za to, da bi bilo sicer z natečajem karkoli narobe; in tudi s posameznimi rešitvami ali prvonagrajeno rešitvijo nima moj odstop prav nobene povezave, saj sem odstopil takoj na prvi seji natečajne komisije še preden se je natečajno ocenjevanje v bistvu začelo. Osebno pač nekako nisem mogel sprejeti tega, da se Vojtehova avtorska rešitev za en program zdaj tu uporablja kot razpisna podlaga za drug program,« nam je danes osebno pojasnil arhitekt Jurij Kobe.
Javni natečaj je torej prinesel prvo nagrajeno rešitev, dve drugi, eno tretjo nagrado in priznanje ter tri nenagrajene rešitve, torej 8 natečajnih projektov, ki so bili konec maja 2022 javnosti predstavljeni v ljubljanski Cukrarni, skupaj s soglasnim stališčem tedanjega ministra Marjana Dikaučiča ter prisotne sodniške, arhitekturne in kulturniške javnosti, da je res skrajni čas za prepotrebno celostno rešitev pereče prostorske problematike ljubljanskih sodišč, ki so jo vsi kot najbolj vsebinsko in logistično smotrno ter ekonomično videli v izgradnji te nove sodne stavbe.
Še ne dvajset mesecev po javni predstavitvi projekta in potem, ko je Računsko sodišče spomladi 2022 v reviziji zahtevalo od ministrstva za pravosodje izvedbo popravljalnih ukrepov in »odpravo neučinkovitosti, ki se nanašajo na začetek postopkov izdelave investicijske dokumentacije ter premaknitev iz faze načrtovanja v fazo izvajanja projekta«, pa se zaprepadeno soočamo z nesprejemljivim zapravljanjem javnega denarja za podrtijo na Litijski cesti, v katero naj bi se vselilo Upravno in Delovno in socialno sodišče(!) potem, ko bi kot v jamo brez dna država zmetala še bogve koliko milijonov, da bi jo vsaj minimalno usposobila, če sploh kdaj, saj so bili z njo že v nekdanjem Hermesu SoftLabu izjemno nezadovoljni zaradi njene energijske potratnosti in nefunkcionalnosti.
Seveda gre pri tej nezaslišani štepanjsko fužinski »sodni« zgodbi morda malce tudi za »odvračilni manever«, za preusmerjanje pozornosti in metanje peska v oči javnosti, za »dimno zaveso« in pridobivanje časa tistih, ki bi radi prikrili, zakrili in pospravili na varno še hujše in večje politično in javnofinančno »huliganstvo«, če parafraziramo predsednico republike, kot je to, ki smo mu zdaj na pravosodju iz dneva v dan, skoraj že iz ure v uro priča z vedno hujšimi podrobnostmi, ob katerih celo po vsem, kar vse smo javnofinančno kriminalnega s strani slovenske politike in njene sprege z raznimi »poslovnimi« in vsemi drugimi ozadji že doživeli in to tudi kot državljani plačali, tokrat ostajamo brez besed morda bolj kot kdaj koli doslej.
Novembra 2021 prvo nagrajeni natečajni projekt nove sodne palače v Ljubljani v križišču Dunajske in Topniške ceste v Bežigrajskem dvoru // Avtorji: Bevk Perović Arhitekti
Da gre torej pravosodno ministrstvo le dobro leto in pol potem, ko je bil slovenski javnosti 30. maja 2022 na razstavi v Cukrarni predstavljen z javnim arhitekturnim enostopenjskim natečajem izbrani projekt nove sodne palače v Bežigrajskem dvoru med Dunajsko in Topniško cesto, in ki je bila v prejšnji vladi tudi uvrščena med prednostne državne investicije, s katero naj bi se končno rešila prostorska stiska in pereči prostorski problemi ljubljanskih sodišč, od Okrajnega in Okrožnega do Delovnega in socialnega sodišča, ki so v nebo vpijoči že vse od sredine devetdesetih let, da gre torej konec leta 2023 pravosodno ministrstvo kljub vsemu temu metati skoraj 8 milijonov davkoplačevalskega denarja dobesedno skozi razbita in devastirana okna in s plevelom in drevjem zaraščena vrata neuporabne in neugledne podrtije na robu Fužin, je v vseh pogledih nedopustno ter javno finančno, »sodno« in politično nesprejemljivo!
A to ne govori le o tem, da pristojni nimajo niti trohice odgovornosti in zavezanosti h gospodarnemu ravnanju z javnimi financami ter spoštovanja do davkoplačevalcev, ampak so tudi popolnoma brez vsakega samospoštovanja ter osveščenega zavedanja o tem, kaj dejansko in simbolno predstavlja in mora v družbi in prostoru predstavljati vsaka stavba sodstva, ki je tretja veja oblasti, obenem pa vse to evidentno razgalja odnos in pogled vladajoče nomenklature do tega, kaj je zanjo in kam po njenem sodi sodna veja oblasti; vsem nam pa eksplicitno govori tudi to, kam je vladajoča politika pripeljala in kaj je napravila, kako obupno je marginalizirala in razvrednotila resnico in pravico, ki naj bi ju sodišča predstavljala in delila! Pa še vse nas je cinično prisilila v to, da to njihovo perverzno norčevanje iz vseh nas mi sami plačamo njim v užitek in korist. Tu res nimamo opravka le z »nespodobnim povabilom«, ampak z eklatantno kriminalno zlorabo in v bistvu s pravim javnofinančnim in političnim »huliganstvom«!
To je toliko bolj zanimivo zato, ker so vpleteni akterji tako iz levih kot tudi iz desnih političnih opcij, pri čemer je še posebej zanimiv dr. Simon Starček, sedanji vodja Službe za nepremičnine in investicije ter varnost pravosodnih organov na Ministrstvu za pravosodje in nekdanji namestnik Ivana Simiča na FURS-u. Kot poroča več slovenskih medijev je Starčka, čigar služba deluje na ministrstvu v okviru Sekretariata, na to mesto povabil dr. Uroš Gojkovič, ki Sekretariat vodi, oba pa naj bi bila tesno povezana še z rodnega Ptuja, pri čemer sta oba bolj ali manj vidno že dlje časa povezana tudi s Sebastjanom Vežnaverjem, zdaj pa sta se »čudežno« in gotovo povsem »nehote« znašla v položaju, ko prav od slednjega kupujeta uničeno, potratno, neugledno in devastirano podrtijo, ki naj bi menda iz popolnega brezupa vstala kot feniks iz pepela in postala sodna stavba daleč od centralnega dogajanja in daleč od oči. S slednjim pa vemo, kako je, ne!? Daleč od oči, daleč od srca, pa tudi od vesti, potemtakem, tako da morda iz več razlogov res ni čudno, da je ljubljenka ljubljanskega župana tako naglo, da še na notarsko overjano pogodbo ni mogla počakati, ne le podpisala, ampak nemudoma tudi plačala tisto ničvredno razvalino.
Projekt nove sodne palače v Ljubljani, Bežigrajski dvor, križišče Topniške in Dunajske ceste, november 2021 // Avtorji: Bevk Perović Arhitekti
A da je hitel tudi Simon Starček!? »Doc. dr. Simon Starček je diplomiral iz matematike na Univerzi v Mariboru. Magisterij in doktorat je zaključil na Univerzi v Ljubljani. Ukvarja se s področjem numerične matematike, verjetnosti in statistike, pri čemer se ukvarja s proučevanjem in uporabo sodobnih analitičnih metod, strojnega učenja, nevronskih mrež in umetne inteligence nasploh na različnih področjih. Svoje raziskovalno delo usmerja tudi na področja podatkovne znanosti, poslovne analitike, prostorskih napovednih modelov, GIS-tehnologije ter kakovosti in prikaza prostorskih podatkov. Aktivno sodeluje pri različnih aplikativnih projektih in raziskavah, predava doma in v tujini in je avtor izvirnih znanstvenih prispevkov, strokovnih člankov in monografij. Ima izkušnje s področja vodenja in upravljanja poslovnih procesov, delom v nadzornih svetih podjetij in javnih zavodih,« lahko preberemo na spletni strani Katoliškega inštituta, kjer očitno predava na Fakulteti za pravo in ekonomijo.
Ta ima v svoji viziji zapisano: »Fakulteta za pravo in ekonomijo bo v Sloveniji, v zamejstvu in v izseljenstvu znana kot kvalitetna zasebna fakulteta, znanstveno-raziskovalna in vzgojno-izobraževalna skupnost, ki je dejavno vpeta v mednarodne povezave najkvalitetnejših katoliških in drugih znanstveno-raziskovalnih institucij in je kot družbeno-odgovorna in etično-zavedna institucija opazno prisotna v družbenem, kulturnem in gospodarskem življenju slovenskega narodnega prostora.«
No, njeni docenti to očitno jemljejo zelo resno, zato pa razseljujejo in posledično degradirajo dejansko in simbolno najpomembnejše državotvorne funkcije v prestolnici!? Kje sta tukaj družbena odgovornost in etična zavednost je pa itak nekaj, po čemer sprašujejo le še dolgočasneži in tečke, ki pojma nimajo, koliko »nategov« očitno prenese »slovenski narodni prostor«!
Moji prodorni novinarski kolegi, specializirani za »sodne zadeve«, da o tistih za »kriminalne« in črno kroniko niti ne govorim, bi v zvezi z nezaslišanim aktualnim skoraj osem milijonskim oškodovanjem slovenskega javnega denarja, brezobzirnim norčevanjem vseh vpletenih iz vseh nas ter nakupom totalno neuporabne razpadajoče podrtije za »sodno stavbo« na robu ljubljanskih Fužin, kako cinično!, skratka, ti moji kolegi bi ob vsem, kar jim je že uspelo izbrskati, res morali svoj preiskovalni pogled izostriti še na vprašanje, katera »trans strankarska« agenda v bistvu povezuje vse vpletene akterje v barabiji »sodna stavba«: od Simona Starčka, Uroša Gojkoviča pa do Sebastjana Vežnaverja in vseh drugih »fantov«, ki so jim za dober zaslužek pridno pomagala tudi »dobra dekleta«: cenilka Breda Zorko in odvetnica Nina Zidar Klemenčič, pa Janja Garvas, finančnica na ministrstvu za pravosodje; vsi skupaj pa so očitno »po naročilu« (iz ozadja?) »vozili« pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki je bila, kot je zdaj videti, tudi 28. decembra lani bolj kot pri tem, kaj podpisuje, v tistih prazničnih dneh v mislih pri tem, katero novo obleko bo spet dala nase, saj se res tudi pri njej v trendu sedanjih vidnih slovenskih političark in ob vsem njihovem vpadljivem oblačenju in stalnem preoblačenju, kar prevečkrat zdi, da jo bolj kot resor, ki ji je zaupan, zanima »modna pista«; predvsem pa, kot se zdaj obnaša in celo javno izjavlja, se je vse skupaj itak »zaenkrat ne tiče več«. Kljub temu pa je zdaj očitno v neki paniki in naglici šla podpisovat še aneks k nečemu, kar je itak nesprejemljivo in, kot smo izvedeli, niti ni bilo notarsko overjeno, denar pa so z ministrstva kljub temu kar nakazali, hitro, v petek, 29. decembra, tik pred Silvestrovim, da je potem toliko bolj veselo v potokih tekel praznični šampanjec.
Dominika Švarc Pipan ne hodi »z metrom naokoli«, ne gleda, kaj podpisuje in še manj, kaj in komu in za kaj plačuje in še ni slišala za notarje, obožuje pa lepe obleke // Foto: Uroš Hočevar / OnaPlus Delo
Spominjam se, koliko prahu se je pred leti, zdaj že pravzaprav pred desetletji, med arhitekti in urbanisti dvignilo, ko je arhitekt Miha Jazbinšek, tedanji minister za okolje in prostor, v nekaj prebedenih nočeh lastnoročno spremenil deteljice na avtocestnih izvozih na ljubljanskem ringu v diamante, saj je menil, da je to okoljsko in prostorsko bolj vzdržno ter prometno učinkovitejše. Ni mu bilo žal ne energije, ne truda in tudi časa ne zato, da bi se našla najboljša rešitev za nekaj, kar se je tikalo njegovega resorja! Naj bo Jazbinšek v kakšnih potezah, še zlasti pri stanovanjskem zakonu, ki pa je, roko na srce, marsikomu tudi rešil hudo stisko, še tako kontroverzen, lahko v tem kontekstu mirno zapišemo: Ja! To je minister! Nekdo, ki mu je mar! In živi za vse, kar se dogaja v njegovem resorju! Če že to ne, pa vsaj, tako, kot bi morala pravosodna ministrica, pa ni!, z osnovno odgovornostjo ravna z javnimi financami in ugledom institucije v duhu dobrega gospodarja ter bedi nad zakonitostjo njenega delovanja! Zato je tam! Zato so ti ljudje plačani z davkoplačevalskim denarjem!
Predragi so, preveč stanejo, da bi si jih slovenski državljani lahko privoščili le za koketne obešalnike za obleke. Teh je v Ikei in Rutarju dovolj za drobiž. Predvsem pa, kot je eden tedanjih laburističnih poslancev v angleškem parlamentu dejal za princeso Diano in njene velikanske izdatke za obleke: »Če jo to veseli, naj se ukvarja z manekenstvom! Nosila bo drage obleke in še zaslužila bo pri tem!« S tem da, v nasprotju z Diano, naša lepa pravosodna ministrica ne le zapravlja, ampak dela še nepopravljivo škodo javnemu denarju in ugledu ter kredibilnosti institucijam, ki so prve med tistimi, kjer je v vsaki zreli družbi prav to najbolj nedopustno!
Tako da bi ta eklatantni barabinski primer s »sodno stavbo« moral biti dejansko in simbolno res najbolj skrajna točka slovenskega političnega in javno finančnega dna, ki je v bistvu in očitno v vseh pogledih že eskaliralo globoko v »podzemlje«! To je trenutek, ko bi se slovenska javnost in davkoplačevalci morali končno jasno in odločno oglasiti, zavpiti, če ne gre drugače, svoj glasni »Assez!« Dovolj! In bi morali zahtevati osebno odgovornost vseh, ki so sodelovali v oškodovanju! Če samo pomislimo, koliko otrokom, dijakom in študentom bi lahko s tem denarjem vsaj malce omilili neznosne razmere, v katerih so se znašli v tem času nemogoče draginje, ministrica za pravosodje pa lahkotno meče ta denar z lopato v naročje ciničnih fičfiričev!
Ne le da mora biti v tem kontekstu odstop Švarc Pipanove popolnoma samoumeven! In da bi morala s svojo kamariljo kazensko odgovarjati! Tudi vso materialno škodo naj povrne! Naj zdaj ona in vsi vpleteni do zadnjega plačajo iz lastnih žepov in vrnejo ta denar v javno blagajno! Ko bo »prekladanje« po udobnih javnih službah in najvišjih funkcionarskih in ministrskih mestih nosilo s seboj tudi materialno odgovornost, takrat in šele takrat se bo očitno v tej državi začel »A« iz tiste abecede, v kateri sta tudi besedi »Red« in »Poštenost« ter »Odgovorno Gospodarjenje z Javnim Denarjem«!
Vse to »mešanje zraka« zdaj z nekimi aneksi, poročili predsedniku vlade pa s premeščanjem uslužbencev, ki si vsi z neodgovorno ministrico vred predrznejo ostajati na državnih jaslih, je ob vsem tem popolnoma brezpredmetno in le dodatno cinično, prav nesramno norčevanje iz javnosti in davkoplačevalcev! Seveda pa je to v državi, kjer en župan nesramno napada predsednico republike in jo predrzno poziva, »naj kot poveljnica oboroženih sil z vojsko zavzame kanal CO, če je res prepričana, da ima prav«, veren odsev politične in vsake druge kulture, morale, etike in integritete ključnih odločevalcev, njihov domet in esprit, točno tak, isti, ki je sodišče in »sodno stavbo« lociral v podrtijo na Fužine!
Po ministričini zaslugi ena najdražjih podrtij na Slovenskem // Foto: Igor Kupljenk / Bobo
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Nova sodna palača v Ljubljani, Bežigrajski dvor // Iz projekta avtorjev Bevk Perović Arhitekti, 2021
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Nova sodna palača v Ljubljani, Bežigrajski dvor, pogled iz notranjega parka od juga proti severu // Iz projekta avtorjev Bevk Perović Arhitekti, 2021
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
