NE, KOT BI REKEL ARHITEKT JOŽE PLEČNIK, »MOŽJE VROČEGA SRCA«, TEMVEČ TISTI LEDENIH MISLI IN DEJANJ SO ZASLUŽNI, DA JE VSE TAKO, KOT JE!

V deželi, kjer sta, sicer za demokracijo ter politično in vsakršno kulturo, izjemno pomembno besedo »nasprotnik« že pred desetletji zamenjali besedi »sovražnik« in »izdajalec«, je pot do normalizacije in demokratizacije javnega in zasebnega diskurza še dolga; trenutno pa nepredstavljivo izčrpavajoča in nevarna. Za vse. In tudi medvedi in volkovi so le del vsega tega. Laž, kraja in umor kot paradigmatska os ter posledica in stopnjevano sosledje argumentov moči, ki so bili pred desetletji, v nekem kritičnem družbenem trenutku v tem prostoru vzpostavljeni kot samoumevnost političnih praktik za prevzem in vzdrževanje oblasti, se je očitno že kot globoko ponotranjena velika normalnost, ki sploh ne čuti in ne vidi več v tem »nič takšnega« na eni strani; in na drugi, kot nekaj, o čemer se sploh ne govori, zažrla in vtisnila v individualni in kolektivni DNK tega okolja.

Foto: Iz slike »Gunslinger«, Brian Taylor, ArtStation

Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič

https://anaasicsic.com/2020/09/05/v-ledenem-objemu-anakonde-ali-cigave-strasti-umirja-letosnje-streljanje-medvedov/

Foto: Iz slike »Gunslinger«, Brian Taylor, ArtStation

30. april 2021

Brezskrupulozna javna degradacija, ki se začne z »nedolžno« govorico, nadaljuje s kolektivnim klevetanjem, najbolj radikalno pa konča z razlastninjenjem in eksistencialnim zlomom, ali še s čim hujšim; ter zamolčana, utišana resnica, so kot orodja in orožja političnega obračunavanja nerazdružni del utrjene dolgoletne kolektivne in individualne politične tradicije na Slovenskem, cepljene na kulturni in vrednostni razkroj, ki se je začel že z nenadnim padcem cesarstva in tedanjo »selitvijo« tega prostora iz srednjeevropskega miljeja.

Ko je vse to še izdatno začinjeno z veliko mero individualne zavisti, ljubosumja, hudobije, zahrbtnosti, manjvrednostnih kompleksov, pritlehnosti, majhnosti velike nenadarjenosti in blodnjavo neizživetih nagonov, ni mogoče drugo, kot da, večno nepremagljiva janičarska formula najbolj neprizanesljivo brezčutnega obračunavanja z nasprotnikom, spet zmaga!

To zdaj in že dolgo gledamo na slovenskem političnem parketu. Pa tudi v celotnem prostoru, okolju in naravi. In gozd ni izjema. Zato je seveda razumljivo, naj je še tako neprijetno in neugodno, da se ljudje, ki sicer v najbolj pravilni knjižni slovenščini in domala brez ene pravopisne napake, na več straneh podrobno opišejo in pojasnijo ozadja in dogajanja v slovenskih gozdovih in širše, pod takšno pošto in tekste vse redkeje podpišejo. Dobro vedo, kaj jih čaka, če se izve.

Foto: Iz slike »Gunslinger«, Brian Taylor, ArtStation

Za vse. In tudi medvedi in volkovi so le del vsega tega. Laž, kraja in umor kot paradigmatska os ter posledica in stopnjevano sosledje argumentov moči, ki so bili pred desetletji, v nekem kritičnem družbenem trenutku v tem prostoru vzpostavljeni kot samoumevnost političnih praktik za prevzem in vzdrževanje oblasti, se je očitno že kot globoko ponotranjena velika normalnost, ki sploh ne čuti in ne vidi več v tem »nič takšnega« na eni strani; in na drugi, kot nekaj, o čemer se sploh ne govori, zažrla in vtisnila v individualni in kolektivni DNK tega okolja.

Kako je sicer mogoče, da se pred očmi vse slovenske javnosti tako gladko in množično, na podlagi popolnih izmišljotin in finančne netransparentnosti, izvensodno pobija stotine pripadnikov zavarovane ogrožene prosto živeče vrste velikih zveri?

Takšen slovenski psiho socialno politični milje je torej ta bistveni perfidni nevidni gad in modras ter smrtno ledeni objem anakonde, ki stiska, davi in na koncu zamori vse: medvede, volkove, vsak izvirni ustvarjalni vzgib, vsak iskreno dober namen, vsako zasebno iniciativo, vsak ljubezniv nasmeh, vsak ljubeč dotik srca, vsako bližino, vsak košček tega prostora, okolja in narave. In vsako resnico.

V vsem tem je tistih nekaj lovcev, ki iz vroče lovske strasti ustrelijo kakšnega medveda, v resnici popolnoma postranskega pomena.

Ne, kot bi rekel arhitekt Jože Plečnik, »možje vročega srca«, temveč tisti ledenih misli in dejanj, častihlepni in brezsrčni, na eni strani; ter brezbrižni, ustrežljivi, ubogljivi in molčeči na drugi, so zaslužni, da vse to z neustavljivo inercijo pustoši, vztraja in ostaja. Mrzlo strastno. Vsem na očeh. Nedotakljivo. Vse bolj v nebo vpijoče. Nenasitno. Nikoli pomirjeno. Smrtno. In večno. Se nadaljuje.

Foto: Iz slike »Gunslinger«, Brian Taylor, ArtStation