Ne vem natanko, kdaj, v osemdesetih ali v začetku devetdesetih, je Joža Vlahović povedal to o novinarstvu, in njegove besede so od takrat z menoj zmeraj in povsod. Dosledno. Pa se kljub temu in še zmeraj zgodi tisto, česar nočeš. Zato grem. In pogledam. Vprašam, če lahko; in če je treba tudi desetkrat. In večkrat. Poslušam. Govorico. Besede. In ves čas prisluškujem tudi vsemu tistemu za njimi in vmes. Sestavljam. Vzporejam. Tehtam. Spet preverjam. In iščem. Šele ko najdem; in ko čutim in verjamem, napišem.
Foto: Nika Sever
Tekst: Ana Ašič Foto: Nika Sever
16. julij 2020
»Novinarstvo je po svoji biti strašno površen posel. Zato moramo delati izjemno pedantno,« nam je v enem svojih redkih, mislim da zadnjih intervjujev sporočal Joža Vlahović, velika, legendarna Vjesnikova osebnost; doajen hrvaškega novinarstva; brezkompromisni borec za resnico, ki je prvi, še v svinčenih časih z najbolj fino roko razkrinkaval grozote stalinizma in komunizma in slehernega totalitarizma. Bil je svoj in zelo svojeglav; totalni soler; zato so ga seveda vse življenje eni močno zmerjali s komunistom in drugi enako močno z nacionalistom. Tako prvo kot drugo in še milijon vsega je tudi v resnici bil, a na svoj pristen, pošten in izviren način. Človek, ki se je s peresom in uglajeno besedo desetletja vsak dan znova neumorno boril proti enoumju. Se zmeraj znova soočal s popolnimi blokadami in prepovedmi objavljanja. In se zmeraj znova tudi po dolgih letih »na ledu«, kot je bil tedanji izraz za to, dvignil kot feniks iz pepela in je njegova beseda spet živo in polnokrvno spregovorila s časopisnih strani. Joža Vlahović je bil idejni oče nekdanjega zagrebškega vplivnega tednika Danas, ki je pod njegovim uredniškim vodstvom, tistih prvih nekaj let, dokler ga spet niso onemogočili in prisilili k odstopu, predstavljal nesporni vrhunec kritične, mnenjske, pokončne, neuklonljive in izvirne publicistike na tleh nekdanje skupne države.
Ne vem natanko, kdaj, v osemdesetih ali v začetku devetdesetih, je Joža Vlahović povedal to o novinarstvu, in njegove besede so od takrat z menoj zmeraj in povsod. Dosledno. Pa se kljub temu in še zmeraj zgodi tisto, česar nočeš. Zato grem. In pogledam. Vprašam, če lahko; in če je treba tudi desetkrat. In večkrat. Poslušam. Govorico. Besede. In ves čas prisluškujem tudi vsemu tistemu za njimi in vmes. Sestavljam. Vzporejam. Tehtam. Spet preverjam. In iščem. Šele ko najdem; in ko čutim in verjamem, napišem.
Več: NEDOSTOJNO. BOLEČE. POSVEČENO. AnaAsicSic! Publicistika s pogledom, 28. oktobra 2019, https://anaasicsic.com/2019/10/28/nedostojno-bolece-posveceno/
Foto: Nika Sever
