Vse je urejeno. Novi dokumenti. Nova identiteta. Novo življenje. Spet bela srajca. Zlati zapestni gumbi. Manšete ravno prav vidne. Mirna, nasmehljana ženska, ki ga ljubi in on njo, ob njem. Rešen je. Avion čaka. Nova Zelandija tudi. Ni napake. Potem pa tisti usodni klic. Nekaj pajdaševih besed. Tam je. Na tem naslovu. V tem hotelu. Tema. Sunkovito se obrne k izvozu. Klic maščevanja je premočan. Novo življenje je bilo tako blizu! A je bilo staro močnejše! Sla po obračunu je zmagala. In obračun je prišel. Maščevanje je bila neustavljiva slast. A tudi past.

Foto: WarnerBros.com

Tekst: Ana Ašič

Foto: moviestillsdb.com, WarnerBros.com, pinterest.com, medium.com

19. maj 2020

»My life is a disaster zone«, »moje življenje je katastrofa«. Kdo od nas, ki prek vsake mere izgorevamo za svoje delo, ni vsaj potihoma in naskrivaj še nikoli rekel tega tako, kot je Al Pacino v vlogi neustavljivega Vincenta Hanne z raskavim glasom dejal v filmu Heat, Vročina? »Ves svoj čas zapravim zato, da lovim tipe, kot si ti!« In kdo je pozabil Roberta de Nira v vlogi visoko profesionalnega in uglajenega Neila McCauleyja, ko mu mirno odgovori: »Delam, kar delam. In v tem sem najboljši! Pobiram svoj plen! Ti delaš, kar delaš. In v tem si najboljši! Skušaš ustaviti tipe, kot sem jaz! A vedi, če mi boš stopil na pot, ne bom okleval niti sekundo!«

Srečanje in pogovor neizprosnega policaja in vrhunskega gangsterja v restavraciji ob avtocesti v Los Angelesu je eden od prizorov, ki je, poleg številnih drugih nepozabnih v tem filmu, takoj, ko je prišel leta 1995 v kinodvorane, ponesel stvaritev režiserja Michaela Manna med kultne akcijske mojstrovine in nesporno filmsko klasiko.

Zgodba, ki jo je, tako kot scenarij, napisal sam režiser, je bila v bistvu ustvarjena z namenom, da se v filmu soočita dva takrat »najbolj elektrizirajoča« ameriška igralca, oskarjevca, ki sta se v gangsterskih filmskih miljejih vsaj bežno in od daleč srečala že v Botru. Kot že omenjeno, se pripoved dogaja na ulicah kalifornijskega »angelskega« mesta, med magičnimi nočnimi pogledi iznad Sunset Plaze in najbolj varno odmaknjenim pacifiškim delom Venice Boulevarda; pa povsod vmes, sredi vsega, kar vsakomur v vseh odtenkih vrednostnih, ustvarjalnih in eksistencialnih intencij, kot neizčrpen vir navdiha in življenjskega utripa ponuja edinstveni L.A.

Foto: pinterest.com

V tem živita oba glavna junaka. Do konca predana svojemu poslu. Inteligenten Neal McCauley načrtuje, organizira in izvršuje specializirane, visoko donosne in zahtevne rope bank, trezorjev z dragocenimi kovinami in oklepnikov za prevažanje gotovine in vrednostnih papirjev. Vsak detajl domisli z vso intelektualno, domala znanstveno preciznostjo in ostrino ter nikoli ničesar ne prepusti naključju. Poleg tega se vestno drži in nikoli ne krši svojega železnega osebnega načela: ne imej ničesar v svojem življenju, česar ne moreš v 30 sekundah pustiti za seboj, če moraš pobegniti pred policaji! Nikogar nima. »Mama je že zdavnaj umrla. Za očeta ne vem, kje je… Brata imam…nekje!« V redu mu je tako. »Sem sam, nisem pa osamljen.«

Zmeraj na sledi mu je Vincent Hanna, svojemu delu obsedeno predan detektiv losangeleške policije, nekdanji marinec, poročnik, specialist za roparske uboje in pred tem za narkotike, ki za zapahe pospravi kar nekaj najbolj trdoživih »ekip«. »Trikrat poročen. Kaj misliš, kaj to pomeni? Da je rad doma? On je zaj….i manijak! Eden tistih, ki so cele noči na preži! Neumoren! Predan!« ga McCauleyu opisuje logistični pajdaš Nate, v avtentični izvedbi Jona Voighta. Res. Za nič drugega v življenju ni mar zagrizenemu kriminalistu. »To me drži! Na konici! Na robu! Točno tam, kjer moram biti!« reče strastno in brezkompromisno; naj stane, kar hoče, tudi če gre spet po zlu zveza še z eno žensko, ki jo ima rad.

Tako delujeta in živita eden ob drugem v stalni smrtno resni igri dveh enakovrednih nasprotnikov, ki eden drugega polnita z adrenalinom in motivacijo za nepopustljivo vztrajanje na poteh, ki sta si jih zastavila. Enega brez drugega ni. Le obstoj in ekstremna eksistenca obeh jima omogoča, da sta najbolj tisto, kar želita biti oba.

Foto: pinterest.com

A se vse začne usodno zapletati, ko Neal McCauley za rop oklepnika z obveznicami, za katere se kasneje izkaže, da so last zloglasnega pralca denarja, najame pajdaša Waingra, ob katerem mu očitno za trenutek popusti ledena koncentracija in spregleda, da novinec v ekipi v resnici ni tako hladnokrven kot je videti, ampak med ropom impulzivno in s pravo patološko morilsko slo popolnoma po nepotrebnem ubije spremljevalnega varnostnika, kar pripelje do streljanja, v katerem so nazadnje mrtvi vsi trije varnostni spremljevalci; roparji pa s tem seveda v trenutku v obtožnici ne le za rop, ampak tudi za načrtovane uboje, kar pomeni obtožbo za zločine najvišje kategorije. Seveda želi hladnokrvni McCauley takoj obračunati z nepredvidljivim pajdašem, a ta pobegne, ko se morajo razbežati zaradi policije, ki prihaja na prizorišče obračuna.

Kljub vsem tem zapletom in dejstvu, da so se vsi nekako uspeli izvleči iz zadeve, pa se roparska ekipa, kjer v vlogi Chrisa Shiherlisa blesti Val Kilmer, ne ustavi. Loti se neposrečenega ropa na trezor s platino; in kljub zavedanju, da so jim morda že nevarno blizu na sledi, vendarle začne načrtovati še eden, zadnji, 12 milijonov vreden bančni rop v centru Los Angelesa.

Foto: WarnerBros.com

Ko se Neil McCauley pri natančnih pripravah na zadnja dva ropa poglablja v lastnosti titana, spozna v knjigarni Eady, ki jo igra karakterna Amy Brenneman. Kodrolasa grafična oblikovalka iz New York Cityja, pridna in iskrena, ki ob svojem delu honorarno pomaga na grafičnem oddelku v knjigarni in živi v majhni hišici nad Sunset Plazo s prelepim pogledom na mesto in morje v daljavi, nima, prav tako kot on, nikogar v tem kraju. Njeno tiho priznanje, da je zelo osamljena, se dotakne njegovega srca, tako da vsaj en večer pozabi na vsa svoja načela. Tudi ona nima ničesar, kar ne bi mogla zapustiti v 30 sekundah. A se ji seveda najprej niti sanja ne, s kom ima opravka. Povabi jo s seboj v novo življenje. »Kaj pa moje delo?« ga vpraša. »Ne potrebuješ denarja, imam ga dovolj, da boš imela svoj studio in boš lahko delala,« ji odgovori. »Ne vem,« reče ona. »Kaj je tu treba vedeti?« »Si poročen? Prihajaš in odhajaš…« »Nisem poročen. To je zadnja stvar, da bi bil. Živel sem v vse večjem hladu in nisem več verjel, da bi bilo lahko kdaj drugače. In potem nenadoma nekdo, kot si ti, pride mimo.« »Ne poznaš me.« »Dovolj vem, prosim, pridi z menoj.« Ko se že pripravlja za pot, ga po razvpitem in krvavem bančnem ropu zagleda v televizijskih novicah. Takrat ji pove resnico, in njej se, jasno, podre svet. »Lahko odideš zdaj. Tukaj. Ali pa ostani z menoj, ker sama tako želiš. Vse, kar sam vem je, da mi nikamor ni več iti brez tebe.«

Da je topla bližina in ubranost srca nad vsem; in da ljubezen premaga vse, kar sicer tudi najbolj surovo razdvaja poglede in življenja, je eno od večnih in univerzalnih sporočil tudi te zgodbe in filma; in zato seveda Eady sledi svojemu srčnemu utripu in njegovemu pogledu, ki ji govori resnico tako, kot je zanjo in zanj v tistem trenutku edino relevantno.

Foto: moviestillsdb.com

Ko sem v soboto med poldnevom, pred vsem nujnim drugim delom, ki sem se mu morala potem še isti dan in v nedeljo in ponedeljek neizogibno posvetiti, na hitro napisala osnutek tega razmišljanja; in ko sem še enkrat preverjala letnico filma, sem za trenutek osupnila ob velikem naslovu “Neuer »Heat«-Film kommt: Michael Mann arbeitet an Prequel zum Klassiker”. Podobno novico smo sicer lahko brali že pred tremi leti, a zdaj je nemška spletna filmska revija Filmstarts, domala v istih trenutkih, ko sem sama hitela s svojimi besedami, isti dan, torej v soboto, 16. maja, ob 12 uri in 31 minut, objavila poročilo o tem, da je režiser Michael Mann za Variety definitivno potrdil novico o pripravah na snemanje novega filma Vročina, v bistvu njegove »predzgodbe«.

Avtor in režiser zaenkrat še ne želi izdati nobenih podrobnosti iz nove zgodbe in tudi ne iz scenarija; omenjeno je le, da razmišljajo tudi o ponovnem sodelovanju Al Pacina in Roberta de Nira, čeprav so pri tem nekateri resnejši zadržki zaradi njunih let; nenazadnje je Pacino 25. aprila letos dopolnil 80; De Niro pa jih bo 17. avgusta 77. Da pa se je tudi na drugi strani sveta dvignila ta energija in je spet prišel čas za to zgodbo, je res vsaj zanimivo.

Foto: medium.com

Ne vemo torej, kaj bo v novi Vročini. Sama pa vendar že vsaj zadnjih nekaj mesecev zmeraj znova in vse pogosteje mislim na konec filma, ki ga že poznamo, in na tiste prizore z avtoceste. Ko se Eady in Neil peljeta na letališče. Vse je urejeno. Novi dokumenti. Nova identiteta. Novo življenje. Spet bela srajca. Zlati zapestni gumbi. Manšete ravno prav vidne. Mirna, nasmehljana ženska, ki ga ljubi in on njo, ob njem. Rešen je. Avion čaka. Nova Zelandija tudi. Ni napake. Potem pa tisti usodni klic. Nekaj pajdaševih besed. Tam je. Na tem naslovu. V tem hotelu. Tema. Sunkovito se obrne k izvozu. Klic maščevanja je premočan. Novo življenje je bilo tako blizu! A je bilo staro močnejše! Vse je lahko pustil za seboj v 30 sekundah. Le tistega, kar je bilo v njem, ni mogel. Sla po obračunu je zmagala. In obračun je prišel. Maščevanje je bila neustavljiva slast. A tudi past. Tu so ga čakali. In dobili.

Le zakaj mi ta film s temi prizori ob vsem, kar je okoli nas že toliko tednov, mesecev, let, desetletij, vsak dan vse bolj živo hodi v misli!?