Leta 2001 je na moji rami umrla moja hči, leta 2007 moj oče in leta 2022 moja mama. Bolečina, ki za zmeraj zaznamuje in globinsko spremeni materinsko tektoniko in s silovitostjo najbolj rušilnega cunamija postavi pod vprašaj ves smisel nadaljnjega obstoja in bivanja, ko ti v tvojih rokah izdihne lastni otrok; pa bolečina ob izgubi in trpljenju staršev, obenem pa tudi milost, da si zanje lahko do zadnjega diha storil vse in še več, kar je v tvoji moči, in so tako dostojno in z najvišjim človeškim dostojanstvom odšli; vse prestano zadnjih tridesetih let, torej, me zavezuje in ne bom si pustila vzeti te izkustvene kredibilnosti, da zdaj, ko že več dni poslušamo brutalno žaljive izjave o drugače mislečih, pa res tudi sama jasno in glasno, brez vsakega olepševanja povem, kaj si mislim in kako vidim te, za vsako demokratično družbo nepredstavljive izbruhe sovraštva, nestrpnosti, podtikanj, omalovaževanj ter manipulativnih, nezrelih, neodgovornih, maščevalnih, celo srhljivih izjav, trditev in namigov, ki se jih poslužujejo aktualni »humanisti«, politika, interesi in mediji, ki zagovarjajo institucionalizacijo in legalizacijo »samomora«, ki ga nad nemočnimi, ranljivimi in bolnimi, »neizmerno trpečimi« z »asistenco« opravi »nekdo drug«! Ne le da to ni samomor, ampak je dejstvo, da v trenutku, ko postane institucionaliziran, tudi ni več stvar le »osebne odločitve«, zlasti, ker je sporni in zdaj »padli« zakon predvideval, da bo o njem odločala »komisija«. Samomor ne potrebuje institucionalizacije, zanj je potrebna res le osebna odločitev in osebni akt, da sam sebe pokončaš. Institucionalizacijo potrebujejo tisti, ki v njem vidijo vir zaslužkov in dobičkov; ali pa še eno orodje moči in manipulacije nad nemočnimi in resnično trpečimi; morda pa celo nad »neugodnimi«! Zato še posebej ne bom pustila in dovolila, da mi potem, ko sem že vsaj od petega leta starosti skupaj z mamo in drugimi sovaščankami najbolj rahločutno in sočutno stala ob posteljah več umirajočih sosed in sosedov, sorodnikov in sorodnic, pa kasneje še mnogih drugih, ter naredila vse za res dostojen in dostojanstven odhod lastnega otroka in staršev, da mi bo po vsem tem torej kdor koli očital, prvič, da sem »proti sočutju in dostojanstvu«, kar zdaj prihaja iz ust mnogih, ki vsak dan znova v parlamentu in izven njega z vsako besedo in dejanjem dokazujejo, da se jim niti sanja ne, kaj v resnici ti dve besedi pomenita; in drugič, ne bom dovolila, da bo kdor koli omalovaževal in kompromitiral moje etično stališče, češ, da je to le posledica »kampanje strahu« in »nasedanja« neki instituciji, aktivistu ali politiku, kot da nisem sama sposobna misliti s svojo glavo in razlikovati med tem, kaj je prav in med tem, kaj ni; pa, kaj je res in, kaj ni! Ne iz strahu! Iz poguma so ljudje proti samomoru in za naravno doživetje življenja! Iz poguma in odličnosti intelekta, duha in srca so ljudje za svetost in nedotakljivost življenja!
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Več o tem, kako je odšla mama: POSVETITEV ŽIVLJENJA. S POSLEDNJO BESEDO. S POSLEDNJIM OBJEMOM., Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 21. november 2025, https://anaasicsic.com/2025/11/22/posvetitev-zivljenja-s-poslednjo-besedo-s-poslednjim-objemom/
Več o tem, kako je odšel oče: MIRNI PLAMENI SVEČ. ASPARAGUSOVA VEJICA. IN, BREZČASNI KRAJ VEČNE TOLAŽBE IN BLIŽINE, KI GA NI MOČ NIKOLI VEČ POZABITI., Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom, 21. november 2025 / 9. januar 2021 https://anaasicsic.com/2025/11/21/mirni-plameni-svec-asparagusova-vejica-in-brezcasni-kraj-vecne-tolazbe-in-blizine-ki-ga-ni-moc-nikoli-vec-pozabiti/
Foto: Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
25. november 2025
Oba, moj oče in moja mama sta imela raka, četudi je oče na koncu umrl od možganske kapi, ki je sledila srčnemu infarktu; mama pa je eno za drugim zbolela za dvema rakoma v času in na vrhuncu covida, najprej jo je zadel limfom in nato, po uspešnem zazdravljenju krvnega raka, jo je doletel še terminalni karcinom. Vsak, ki je kdaj kaj od tega doživel, zelo dobro ve, kaj to pomeni, kakšno trpljenje je to. Midva z bratom in najinimi družinami sva storila vse za najina starša, kar dobro vedo vsi zdravniki in sestre in drugo medicinsko osebje, ki je bilo vse od druge polovice devetdesetih let v stiku z nami na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, v Splošni bolnišnici Brežice in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, pa tudi vsi, ki so moji družini podporno pomagali in stali ob strani, ko smo se borili za resnično dostojno in dostojanstveno življenje obolelega očeta in hudo bolne in trpeče mame do njunega zadnjega izdiha, ki se je zgodil z vso največjo dostojnostjo in dostojanstvom v najbolj toplem in ljubečem objemu nas, ki smo ju imeli in ju še zmeraj imamo neizmerno radi.
Bolečina, ki za zmeraj zaznamuje in globinsko spremeni materinsko tektoniko in s silovitostjo najbolj rušilnega cunamija postavi pod vprašaj ves smisel nadaljnjega obstoja in bivanja, ko ti v tvojih rokah izdihne lastni otrok; pa bolečina ob izgubi in trpljenju staršev, obenem pa tudi milost, da si zanje lahko do zadnjega diha storil vse in še več, kar je v tvoji moči, in so tako dostojno in z najvišjim človeškim dostojanstvom odšli; vse prestano zadnjih tridesetih let, torej, me zavezuje in ne bom si pustila vzeti te izkustvene kredibilnosti, da zdaj, ko že več dni poslušamo brutalno žaljive izjave o drugače mislečih, pa res tudi sama jasno in glasno, brez vsakega olepševanja povem, kaj si mislim in kako vidim te, za vsako demokratično družbo nepredstavljive izbruhe sovraštva, nestrpnosti, podtikanj, omalovaževanj ter manipulativnih, nezrelih, neodgovornih, maščevalnih, celo srhljivih izjav, trditev in namigov, ki se jih poslužujejo aktualni »humanisti«, politika, interesi in mediji, ki zagovarjajo institucionalizacijo in legalizacijo »samomora«, ki ga nad nemočnimi, ranljivimi in bolnimi, »neizmerno trpečimi« z »asistenco« opravi »nekdo drug«!
Samomor ne potrebuje institucionalizacije, potrebujejo jo tisti, ki želijo z njim brezskrupulozno služiti!
Ne le da to ni samomor, ampak je dejstvo, da v trenutku, ko postane institucionaliziran, tudi ni več stvar le »osebne odločitve«, zlasti, ker je sporni in zdaj »padli« zakon predvideval, da bo o njem odločala »komisija«. Samomor ne potrebuje institucionalizacije, zanj je potrebna res le osebna odločitev in osebni akt, da sam sebe pokončaš. Institucionalizacijo potrebujejo tisti, ki v njem vidijo vir zaslužkov in dobičkov; ali pa še eno orodje moči in manipulacije nad nemočnimi in resnično trpečimi; morda pa celo nad »neugodnimi«! Zato še posebej ne bom pustila in dovolila, da mi potem, ko sem že vsaj od petega leta starosti skupaj z mamo in drugimi sovaščankami najbolj rahločutno in sočutno stala ob posteljah več umirajočih sosed in sosedov, sorodnikov in sorodnic, pa kasneje še mnogih drugih, ter naredila vse za res dostojen in dostojanstven odhod lastnega otroka in staršev, da mi bo po vsem tem torej kdor koli očital, najmanj pa tisti, ki so namesto, da bi svojim ljudem doma stali ob strani v zadnjem trenutku, ko je prišel konec, klicali rešilce samo zato, da v tistih nekaj minutah ne bi sami imeli opravka s smrtjo, torej, ne bodo mi taki očitali, prvič, da sem »proti sočutju in dostojanstvu«, kar zdaj prihaja iz ust mnogih, ki vsak dan znova v parlamentu in izven njega z besedami in dejanji dokazujejo, da se jim niti sanja ne, kaj v resnici ti dve besedi pomenita; in drugič, ne bom dovolila, da bo kdor koli omalovaževal in kompromitiral moje etično stališče, češ, da je to le posledica »kampanje strahu« in »nasedanja« neki instituciji, aktivistu ali politiku, kot da nisem sama sposobna misliti s svojo glavo in razlikovati med tem, kaj je prav in med tem, kaj ni; pa med tem, kaj je res in, kaj ni! Ne iz strahu! Iz poguma so ljudje proti samomoru in za naravno doživetje življenja! Iz poguma in odličnosti intelekta, duha in srca so ljudje za svetost in nedotakljivost življenja!
Dostojanstvo odhodu daje ljubeča bližina svojcev, ne igla!
Predvsem pa, za resnično dostojanstvo umirajočih in trpečih lahko na koncu življenja v resnici poskrbijo le najbližji in svojci, skupaj z zdravniki in sestrami, ki vsi s svojo ljubečo prisotnostjo, skrbjo, senzibilnostjo in sočutjem ustvarijo atmosfero tople bližine, kar skupaj z doslednim in vztrajnim sodobnim lajšanjem bolečin, nesporno in učinkovito blaži še tako hudo stisko in trpljenje. Seveda pa je za to potrebna prisotnost, angažma, odločitev, da storiš za svoje ljudi še vse, kar lahko; to, jasno, terja čas in voljo pa organiziranost vse družine in energijo ter zavedanje, da se ta priložnost nikoli več ne vrne. Tu in zdaj je na vsakem, da pomaga sočloveku, saj bo le tako, ko pride čas, pomagano tudi njemu.
Neznosno trpeče, prestrašene, obupane, osamljene in ponižane je treba tolažiti, jim blažiti trpljenje, jim vlivati upanje, jim stati ob strani, jih dvigniti iz obupa in žalosti in ponižanja s toplo besedo, sočutnim dotikom, s srčno bližino! Pa z zdravili in protibolečinskimi sredstvi, pri katerih se ne gleda, koliko stanejo; in kateri slovenski medicinski mafijski klan bo ali ne bo z njimi zaslužil!
Volkovi naredijo vse za svoje ostarele in bolne in omagane, ne ubijejo svojih ostarelih staršev, ampak najbolj nežno skrbijo zanje vse dokler se njihovo življenje ne izteče. Volk je tega sposoben, človek z vsem ponašanjem z omiko, socialno pravičnostjo in visoko letečo humanostjo pa ne!?
Foto: Ana Ašič
Obenem pa, ko je že toliko mahanja z »dostojanstvom«: dostojanstvo se kaže tudi v tem, kako prenašaš poraze! Prav te dni, ko so vladajoči »poraženi« in še bolj kot pred referendumom polni besed o »dostojanstvu«, prav oni najbolj nedostojno govorijo o 370 tisoč volivcih, ki so glasovali in očitno mislijo drugače od teh, ki se imajo že desetletja za edino poklicane pri odločanju o življenju in smrti na Slovenskem!
Kdor res želi umreti, bo to, na žalost, storil. Brez pomoči. Če kdo rabi pri tem »asistenco«, bi bilo verjetno najbolj pošteno, da mu pri tem pomagajo najbližji svojci, če se s tem strinjajo in so vsi o tem soglasni. Odločitev za rojstvo in, če že, žal, do tega pride, odločitev za smrt naj ostaneta v družini! Prav tako krivda zanjo! Samouničenje je svoboden akt posameznika le v primeru, ko ga izvede sam. Ideja, da se z legaliziranim in institucionaliziranim ubijanjem in z »asistenco« ubijanja umaže roke in vest drugega, ki je v to nemalokrat »poklicno« prisiljen za lastno golo preživetje, je, kot je to tudi absolutno samomor sam po sebi, srhljiva in nesprejemljiva!
V medicino in »sočutje« zakamufliran usmrtitveni biznis: od osnovnih »socialnih« za tisoč petsto evrov, do »premium« in »luksuznih paketov« za »drugo Švico«!?
Da niti ne govorimo o vseh dolgoročnih dimenzijah ter psihosocialnih nevarnostih in zapletih v družbi, kjer obstajajo legalni »eksekutorji«, »krvniki«, »evtanazisti« ali kakor koli že naj bi se ta »novi« poklic imenoval, saj, kot je bilo jasno povedano in je tudi edino prav, zdravniki pri tem ne mislijo sodelovati, ker so na svetu zato, da pomagajo, zdravijo in lajšajo bolečino in trpljenje.
Seveda pa prav zdravnike evtanazijski in samomorilski biznis najbolj potrebuje: še posebej v državah, ki pod pretvezo »sočutja in dostojanstva« skrivajo resnično poslovno plat legaliziranih asistiranih »samomorov«, kar se skuša tudi v Sloveniji. Tu je medicinsko osebje neobhodno potrebno, prvič, zato, da se zadevi nadene ne le samaritansko, ampak strokovno medicinsko in zdravstveno podobo ter tako zakamuflira resnično naravo usmrtitvenega posla; ter, drugič, se s tem domačim in tujim potencialnim potrošnikom sugerira in daje občutek, da so v »varnih rokah« in bo zadeva opravljena strokovno, brez zapletov in res brez bolečin. O tem, kakšna »mitologija« in strahotna iluzija je v resnici to, govori dovolj zgovorno že prenekatero pričevanje od tam, kjer se to že nekaj let dogaja.
Za »socialnih« tisoč petsto evrov poje tista o »mal’ dnarja, mal’ muzke«! Za samoplačniških deset tisoč, kot je to v Švici – in prav to, »drugo Švico« ima menda v mislih del tega polit interesnega »evta biznisa«, ki bi morda za konkurenčnost ponudil, zlasti seveda zainteresiranim tujcem, ki bi se začeli zgrinjati v to ugodnejšo »drugo Švico«, »zadevo« tudi za »pol cene« – to pa ja, to bodo pa druge substance, ko naj bi v teh, menda v prenekateri podjetni glavi naskrivaj že načrtovanih luksuznih »resortih« in »bronastih, srebrnih in zlatih gajih«, »vaseh« in »logih« ponujali »premium« in »luksuzne pakete« za potovanje v onstranstvo.
Vse to dogajanje okoli tega spornega zakona neverjetno spominja na dogajanje okoli socialno energetskih zadrug, za katere so si pred leti glavni slovenski socio energo zadružni guruji najprej, kot zaposleni uradniki na pristojnem ministrstvu, povsem sebi »na kožo« napisali »zadružni zakon«, potem pa so po vsej Sloveniji kot »gobe po dežju« vzniknile njihove energetske zadruge, med njimi tudi slavna Lesna zadruga iz Loškega Potoka, ki je svetovno slavo dosegla s »platformno« vpletenostjo v umeščanje nedelujoče »smetiščne« vetrnice nad Malim Logom v občini Loški Potok.
Ideje o vseh teh »luksuznih »sočutnih in dostojanstvenih« resortih« lokacijsko bojda nikakor nimajo v svojih konceptih hrupnih urbanih središč, ampak se menda razmišlja o »spokojni naravi« in obrobjih, kjer naj bi bilo vse skupaj »daleč od oči in ušes« nepoklicanih nebodijihtreba.
Res, kakšno neverjetno »razvojno« vizijo ima očitno del najbolj brezskrupulozne slovenske politike, interesov in kapitala za majhno Slovenijo in njene najbolj dragocene neokrnjene predele: uničenje z energetskimi objekti in vetrnicami; zastrupljanje ozračja s kurjenjem strupenih odpadkov; in biznis z usmrtitvami neznosno trpečih ter vse, kar to nosi s seboj.
Legaliziran obstoj vsake še tako decentne morilske skupine v družbi je delikaten! »Eksekutorji«, »krvniki«, »evtanazisti« nosijo s seboj hude psihosocialne zaplete!
Pri tem je gotovo med najbolj delikatnimi že zgoraj omenjeno vprašanje izvajalcev oziroma osebja, ki naj bi te asistirane »samomore« izvajalo.
Človek, njegova zavest in vest, je mnogo več od trenutne »pravne podlage«, zakona, predpisa, odloka. Tudi v navidezno še tako »nemoralnem« in »neetičnem« človeku vibrirajo nauki, spoznanja, zapovedi, prepovedi in kodi, s katerimi smo živeli stoletja in jih imamo zato dobesedno »v krvi«, kot to potrjujejo tudi novejša spoznanja biologije in genetike o tem, da se psihosocialni vzorci vtisnejo v DNK. Človek si je sicer zavestno in zavedno sposoben opravičiti in upravičiti domala vsako dejanje, vprašanje pa je, kaj se ob tem dogaja z njegovo podzavestjo in vestjo. Pa kdaj in kako privrejo na dan zapleti in travme, ki jih v človekovo psiho nalagajo dejanja, skregana z vestjo in podzavestjo. In še posebej pereče, kaj potem to pomeni za skupnost in družino, posledično pa vso družbo, v kateri tako obtežen in obremenjen človek živi.
Foto: Ana Ašič
Pri tem je treba opozoriti, da je že obstoj in delovanje vsake tudi najbolj visoko strukturirane in z vsemi notranjimi varovalkami dodobra opremljene oborožene skupine v sodobni demokratični družbi skrajno delikatno in kontradiktorno dejstvo, zaradi česar so danes vojska, policija, varnostne službe, oboroženi čuvaji, lovci in športni strelci ter vsi drugi legalni oboroženci pod posebnimi zakoni, nadzorom in zunanjimi varovalnimi mehanizmi! Vsi, ki se v sodobnih družbah zapletejo v oborožene konflikte, v katerih so po dolžnosti dolžni »sejati smrt«, pa so prav zaradi tega, da bi bila družba vsaj minimalno varna pred tem, kar vse nosijo »s fronte« domov, po vrnitvi z bojišča oziroma vzpostavitvi miru praviloma podvrženi vsaj osnovni resocializaciji, ki naj bi vsaj deloma iz njihovih možganov izbrisala deregulirano prepoved ubijanja in to prepoved dejansko ponovno vzpostavila.
Obstoj legalne, še tako decentne morilske skupine v družbi pa je toliko bolj delikaten! Saj prav zato smo med drugim v zahodnih civilizacijah začeli ukinjati smrtne kazni! Ne le zato, da ne ubijamo, ampak tudi zato, da »nekomu« ni treba ubijati! Zdaj pa paradoks: smrtno kazen za najhujše zločince in kriminalce smo prepovedali; bolne, nemočne in trpeče bomo pa »samomorili«, namesto da bi jim učinkovito pomagali!?
Spregledana “tabu krvi” in »tabu ubijanja«
Sodobni evtanazijski »humanisti« se zdi, da kar prepogosto pozabljajo, da se tu dotikamo tudi »tabuja krvi« in »tabuja ubijanja«, ki nista kar nekaj brezveznega! Vse, do posameznikov in njihove »svobode« sicer izredno surove starodavne in primitivne skupnosti so se tega zavedale, zato so imele posebej zahtevne in hude iniciacijske obrede pred sprejemanjem novih članov v lovsko in bojevniško skupnost. Ne le fizično, ampak tudi psihično šibki, bolestno in neobvladljivo krvoločni in morilski ter nestabilni in samouničevalni, kot nam povedo pričevanja o prvotnih severno ameriških naseljencih in še živečih skupnosti, praviloma niso opravili iniciacijskih preizkusov. Zelo krute in neizprosne prvinske skupnosti so se namreč zavedale, da je preseganje »tabuja ubijanja« na eni strani izjemno pomembna in usodna stvar za preživetje skupnosti, saj je bila od tega odvisna oskrba s hrano in prav tako varnost in zaščita pred ostalimi skupinami, ki so se v danem prostoru prav tako borile za preživetje, zaradi česar je bila »licenca« za ubijanje in »nošenje orožja« zmeraj podeljena res le najbolj veščim, stabilnim in neustrašnim. Na drugi strani pa so se prav te prvinske skupnosti na nek način jasno in modro zavedale, da gre skupnost po zlu, če in ko ubijanje postane stvar šibkosti in nerazsodne samouničevalnosti!
Celo tisti, ki so na Slovenskem med vojno in po vojni pomorili in najbolj zverinsko izvensodno pobili tisoče ljudi po vseh skoraj sedemsto moriščih naše države, se niso lotili takšnega nihilistično liberalistično relativiziranega evtanazijskega »projekta«, saj jim je bilo verjetno jasno, da je humanizem, ki so si ga pripenjali v imenu pravičnejše družbe, za katero, da so morili, v očitnem nasprotju s tem, da namesto zdravljenja, podpore, tolažbe in ultimativnega blaženja bolečin in trpljenja, ljudem v najbolj ranljivih trenutkih ponudiš umor.
Do prve »tabuizacije smrti« na Slovenskem je prišlo z medvojnim in povojnim nasiljem! Do druge pa z njegovo politično in kapitalsko kontinuiteto: Zdaj pa, gurujeva evtanazijska »detabuizacija smrti«!?
Je pa res, da so prav oni poskrbeli za prvo in največjo »tabuizacijo smrti« na Slovenskem vseh časov s tem, ko se takrat in še danes se »ne sme« brez konsekvenc, ki te v nasprotnem primeru zadenejo, prosto in odkrito govoriti o teh izvensodnih pobojih in pomorih. Smrt medvojno in povojno pobitih je na Slovenskem še zmeraj v veliki meri »tabu«. Zato se jih tudi ne sme dostojno pokopati! Toliko o »sočutju in dostojanstvu«!
Za drugo »tabuizacijo smrti« pa je na eni strani poskrbela politična kontinuiteta in transformacija golega surovega nasilja v že omenjeno »zamolčanost« in sekanje tradicije, skupaj s siceršnjim potrošniško kapitalskim razvrednotenjem in erozijo humanosti sodobnega življenja.
In zdaj prihaja veliki slovenski evtanazijski guru in ideolog, ki je bil v drugi polovici devetdesetih strokovni direktor Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, in mi je ravno v času tistih najstrašnejših osmih novembrskih dni, ko je po nepredstavljivo zahtevni skoraj osem urni operaciji življenje mojega tedaj 59-letnega očeta viselo na nitki in so se zdravniki s tedaj še mladim prof. dr. Mirkom Omejcem in takratnim šefom intenzivne s svojimi ekipami zdravnikov in sester na oddelku za abdominalno kirurgijo brez predaha levje in prek vseh svojih človeških in medicinskih moči osem dni in noči borili za njegovo preživetje, pri čemer so na koncu vendarle zmagali in je moj oče potem živel še čudovitih 10 let, no, prav ta »prodorni« guru slovenske liberalne demokracije, mi je takrat, torej, že skoraj pred tridesetimi leti, »tožil«, kako dragi da so za zdravstveno blagajno rakavi bolniki, ki da na koncu po vsem zapravljenem denarju zanje, itak prej ko slej umrejo; no, prav ta gospod zdaj v slovenski javni diskurz perfidno vpeljuje skrajno manipulativne konstrukte in floskule o tem, kako da prav legalizirana evtanazija prinaša v družbo »detabuizacijo smrti«!
Pa kaj je to!? A res misli, da imamo vsi »prepite« možgane ter od alkohola in bogve česa še, same »zvezdice« v glavi!?
V slovenski tradiciji smrt nikoli ni bila tabu! »Evtanazijci« pa svoje politične in finančne »dobičke« kujejo ravno na »tabuju smrti in umiranja« ter strahovih pred njima!
Na Slovenskem, v slovenski tradiciji in življenju smrt nikoli ni bila tabu! Ljudje so se rojevali in umirali v isti postelji. V njej so bili rojeni; in ko se je iztekla, ne »srebrna«, ampak zlata nit njihovega življenja, so se v tej isti postelji tudi poslovili, obdani s svojimi najbližjimi, pa sosedi in prijatelji, ki so zanje molili, jim dajali oporo in jih blagoslavljali. Tu, v tem istem prostoru so ležali do končnega slovesa, sem so jih prišli pokropiti, tu so ob njih bedeli in molili za odrešitev njihove duše. Ko je prišel čas slovesa, so jih pospremili iz domače hiše; sosede in sovaščanke, ki so pripravljale »sedmino«, pa so potem hitro prostor prezračile, ga »očistile« z dimom iz dišavnic, potem pa postavile vanj mize, pogrnjene z belim damastom ali lanom ali platnom in čipkami, da je bilo vse pripravljeno za žalujoče, ko so se vrnili in za mizo, ter ob hrani in vinu počastili spomin na preminulega. Nobenega tabuja ni bilo! Nihče ni otrok odvračal od teh obredov! Vse je bilo del življenja, bližine in povezanosti družine in vse skupnosti s pokojnim, ki je tudi tako v besedah in spominih naprej živel med njimi.
Foto: Ana Ašič
Kot že zgoraj omenjeno, je do prve res velike »tabuizacije smrti« na Slovenskem prišlo po medvojnih in povojnih pobojih in kolektivnem molku o umrlih, ki je temu sledil, in v bistvu na nek način traja še danes. Skupaj s to »tabuizacijo smrti«, ki je bila posledica ideološkega totalitarizma, je tudi na Slovenskem, kot v vseh sodobnih družbah sveta, »tabuizacijo smrti« dodatno potenciral tudi etos kapitalskega, potrošniškega totalitarizma, ki vse človekovo življenje, od rojstva do smrti pretvarja v dobičkonosen posel, v katerem biznis nikakor ne sme biti »v izgubi«, zaradi česar še toliko bolj celo »izgubo« človeškega življenja samega na vse načine in v vseh oblikah pretvarja v superdobičke: ob vseh že ustaljenih, še, od novodobne ponudbe smrtnih injekcij, pravih »turističnih« paketov »idiličnega umiranja« pa do najbolj brutalne trgovine s človeškimi organi.
Konstrukt o evtanaziji in asistiranem »samomoru« kot velikima »detabuizatorjema smrti« v družbi, kar zagovarjajo slovenski usmrtitveni guruji, je zato čista manipulacija in zavajanje! Evtanazija, kar je v bistvu in kljub vsem leporečenju njegovih ideologov, tudi asistirani »samomor«, ne prinašata »detabuizacije smrti«, ampak utrjujeta in z izjemno prefinjenimi nevrolingvističnimi diskurzivnimi prijemi potencirata in krepita v ljudeh strah pred naravno smrtjo in umiranjem, ter ranljive, nesrečne in neznosno trpeče ljudi kot čredo bizonov vodita v prepad samodestrukcije, kjer pa na ostrem robu brezupnega »niča« prav ti ideologi smrti stojijo s svojimi malhami, v katere padajo »cekini« od njihovih vstopnic za smrt: od tega, kolikor si pripravljen plačati, je odvisno, ali se bo ta tvoja poslednja predstava odvila v udobju razkošne lože ali pa se boš krotivičil na »socialnem« stojišču.
Tako gre to! In nič drugače. Zato v tem kontekstu težko govorimo o humanosti, o sočutju, o dostojanstvu in tudi o kakršnikoli generalni »detabuizaciji smrti«, saj prav na njeni »tabuizaciji« stoji in cveti ves posel, ves biznis, za katerega pa, ja, je smrt detabuizirana! In ne samo to! V resnici je tudi do konca »depietizirana« in degradirana v le še en način zaslužka močnih z nemočnimi.
Če smo odločno proti pobijanju nemočnih in trpečih v Gazi, v vojni, smo toliko bolj zavezani, da povzdignemo glas proti ubijanju nemočnih in trpečih v miru!
Državljani Republike Slovenije, volilni upravičenci, smo bili na letošnjem novembrskem referendumu nekaj vprašani. Vsakemu od nas zakon in ustava ter demokratična ureditev omogočajo, da na vprašanje odgovori tako, kot misli, verjame in mu narekuje njegova vest. Zakaj zdaj toliko političnega, interesnega in medijskega gneva do več kot 370 tisoč državljanov, ki smo glasovali proti kontroverznemu zakonu, ki naj bi prinesel nekaj, za kar vemo in iz lastnih izkušenj verjamemo, da je mogoče mnogo bolj humano, sočutno in dostojanstveno rešiti brez tega, da je na vsej skupnosti kolektivni madež zavestnega ubijanja nemočnih in trpečih ter nevarnega relativiziranja nedotakljivosti človekovega življenja, vsega tega sicer v kontekstu sodobne podrejenosti življenja in smrti kapitalu, moči in pohlepu ter izpraznjenemu stremljenju ter gonji le za potrošnimi užitki in dobički, ni tako težko razumeti. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da so žalitve in sovraštvo do drugače mislečih nesprejemljive in zavržne!
Na našem spletnem portalu ne pristajamo na takšen diskurz in pozivamo vse državljane in državljanke, še zlasti tiste, ki te dni toliko govorijo o »sočutju in dostojanstvu«, da se s toliko strasti, zagnanosti, prizadevnosti in prodornosti, s kakršnimi si prizadevajo za »samomor«, začnejo prizadevati za res humano, sočutno in dostojanstveno mrežo paliativnih oddelkov prav pri vsaki slovenski bolnišnici, pa za z njimi povezano mrežo hospicev, pa za mrežo paliativnih urgentnih ambulant, »letečih« paliativnih zdravnikov ter za podelitev pristojnosti, veščin in sredstev osebnim in družinskim zdravnikom, da lahko v primeru zasedenosti paliativnega osebja trpečim in njihovim svojcem kadarkoli tudi oni priskočijo na pomoč z vsem paliativnim »arzenalom«. To je tisto, kar šteje, ko gre za sočutje do neznosno trpečih; in za njihovo dostojanstvo! In to je tisto, česar že dolga leta na Slovenskem najbolj manjka!
Tako kot smo mnogi državljani in še posebej naš kritični spletni portal proti evtanaziranju najbolj neokrnjene narave in nepovratnega uničenja najbolj dragocenih gozdov in življenjskega prostora ljudi, živali in rastlin, pri katerem danes na Slovenskem eni vztrajajo samo zato, da se brezobzirno okoristijo s tem uničevanjem in postavljanjem razno raznih uničevalnih monstrumov vanjo; pa kot smo proti evtanaziranju zavarovanih rjavih medvedov, za kar si spet eni nadvse prizadevajo samo zato, da bi si izboljšali letne lovske poslovne rezultate, malo pa tudi da se populistično pomiri nekaj narave nevajenih mestnih priseljenk, ki ob vsakem pogledu na žival dobijo s kolektivno gonjo sugeriran napad panike; pa kot smo absolutno proti vsaki vojni in pobijanju ljudi v Ukrajini, Sudanu, Nigeriji in prav tako proti vsakemu terorju in pobijanju nemočnih in trpečih v Gazi, smo torej skladno z našo siceršnjo brezkompromisno humanistično držo, ko nikakor nismo in nikoli ne bomo pripravljeni »izgubiti svoje otroke« za vojno čigar koli, pa naj s tem še tako mahajo vsi generali in »kaplarji« tega sveta; v tem, torej, ko smo zmeraj in povsod proti vsakemu nasilju, uničevanju in ubijanju v naravi in vojni, smo potemtakem le še toliko bolj zavezani temu, da dvignemo glas tudi proti ubijanju nemočnih in trpečih v miru!
»Tu sem in prav je, da sem tu!« Pa senzibilna bližina in ljubeč osebni in skupnostni objem v slovo!
V vsem smo zavezani humanosti in se ultimativno zavzemamo za to, da prav vsak človek, vsi ljudje, še posebej najbolj ubogi, nesrečni, revni, bolni in neznosno trpeči vsaj na koncu življenja prejmejo od skupnosti, če že ne od svojih najbližjih, toliko lajšanja vseh svojih ran in bolečin in trpljenja, da vsaj, ko se začne življenje neizprosno iztekati, doživijo sprejetost in občutek, da je življenje in obstoj vsakega, ne glede na vse okoliščine, vsaj na koncu dragoceno in osmišljeno; da vsak vsaj na koncu občuti »življenjsko gotovost in lahkosrčnost«, o kakršni je pisala Karen Blixen: »Visoko v tem čistem zraku si lahko dihal in srkal vase življenjsko gotovost in lahkosrčnost. Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Konec ti mora dati občutek, da nisi sam; in da nisi bil tu zaman! Dati ti mora ta: »Tu sem in prav je, da sem tu!« Ne pa da »prisilno« in predčasno odideš tako, da ti vbrizgajo smrtno injekcijo! To se morda zdi olajšanje za telo, a mora biti takšen »beg« v smrt v resnici strašno grenko breme za dušo in srce! Tako za dušo in srce tistega, ki odhaja; kot prej ko slej tudi za dušo in srce tistih, ki ostajajo.
Res humana, sočutna in dostojanstvena skupnost skrbi za to, da se nikomur ni treba zatekati v samomor! Zato je na skupnosti, na družini in na vsakem od nas, da ustvarimo takšen neboleč, topel, sočuten in ljubeč svet in skupnostni objem, v katerem bo lahko ob zadnji uri srce in duša vsakega od nas ozdravljena, pomirjena, potolažena in, ne s samouničenjem, ampak z resnično blagodejnim dotikom, senzibilno bližino in srčnim sočutjem ljubeče vzajemno odrešena.
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
Svetimo v temi! 
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC Koda namena: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025 ©Vse pravice pridržane.
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
