Danes, 21. novembra 2025, je natanko 61 let, kar sta se moj oče in moja mama poročila. Očeta že več kot 18 let ni več med nami. Odšel je v pramenasto zlatem julijskem večeru leta 2007. En mesec in en teden po 69. rojstnem dnevu. Letos junija bi jih dopolnil 87, če bi jih dočakal. Pred dvema dnevoma je bil mamin rojstni dan, 82. bi bil, če bi še živela. Od nas je odšla pred tremi leti, mesec dni pred svojim 79. rojstnim dnem. Odšla je pri meni, pri moji družini, doma, tu, sredi Ljubljane, tam, kjer ji je bilo v našem domu najlepše, kjer je bila najraje, kjer smo ji noč in dan vsi trije, sama, moj mož in sin, ki se kljub napornemu in zahtevnemu študiju cele noči ni odmaknil od babice, saj tako kot midva ni prenesel misli na to, da bi babi ostajala sama s svojo bolečino, zaradi česar smo ji ob vsaki uri dneva, vsak trenutek z vsem, kar je bilo mogoče, lajšali bolečine in trpljenje in stisko ter bili za to vedno znova posvečeni še s kakšno njeno besedo, mislijo in spoznanjem, ki nam zdaj vsakič, ko se spomnimo nanjo, pove še več in mnogo več, kot nam je že takrat, ko je bila še med nami.
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič
Naslovna fotografija: Ana Ašič
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d. Namen nakazila: DONACIJA SIC! Koda namena: CHAR
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno in nepridobitno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni! HVALA!
21. november 2025
Tisti oktobrski ponedeljek sem, ko je bila še noč, rekla možu: »Kaj če bi ta dan ostal doma?« Od petka, ko je mamo pozno zvečer obiskal pater Vid in sta skupaj zmolila in jo je blagoslovil ter mazilil, je mami spokojno počivala v nekakšnem polsnu in čudežno ni več tožila o bolečinah. Vedeli smo, da se nekako vsega zaveda, saj je njen ožarjeni obraz nesporno zrcalil nekakšno notranjo srečo ob vsaki besedi, ko je v soboto in nedeljo pa v noči med njima tudi moj brat vso noč bedel ob njej in se z njo pogovarjal v trenutkih, ko je bilo čutiti, da je kljub polsnu budna. V ponedeljek dopoldne je prišla patronažna sestra in z vso neverjetno nežnostjo in toplino jo je pomagala urediti. »Tako čudovito lepo skrbite za gospo,« naju je z možem kar objela, potem pa je prijela mamo za roko: »Še bom prišla, gospa Rozalija, kar mirno počivajte,« in jo je nežno pobožala po rokah in licu, »res, kmalu spet pridem.« Mami se je ob tem rahlo zganila in pomislila sem, da se ji zahvaljuje in me obenem morda hoče spomniti, da moram sestri ponuditi kavo, na kar je moja mama vse življenje neizmerno veliko dala, saj je bilo zanjo nekaj neznosnega, da pride kdo v hišo in se ga vsaj skromno ne pogosti.
Ko je sestra odšla, sem pozaprla okna, ki sva jih prej v oktobrskem sončku na stežaj odprli ter rahlo priprla notranja polkna. »Vem, mami, ne maraš, da ti sonce sije v oči,« sem jo objela. In takoj zatem jo je presenetljivo objel tudi sin, ki je nenadoma in na hitro med predavanji prišel domov nekaj iskat, a si je vzel čas, sedel k babici, jo prijel za roko in ji povedal, zakaj je prišel, jo pobožal po čelu, jo objel, ji povedal, kako zelo rad jo ima in ji rekel: »Babi, samo še eno uro predavanj imam, potem pa pridem in bom samo še s teboj!« Za trenutek se je zazdelo, kot da bi se mu mami ob tem rahlo nežno nasmehnila. Še enkrat jo je objel in še danes imam živo pred očmi, kako je moj temperamenten in dinamičen sin pri vratih kar nekaj trenutkov, kljub vsej naglici, kar nekaj časa stal in zelo mirno in tiho zrl nanjo, potem pa zelo, zelo počasi in s pogledom nanjo odšel.
Ko so se zaprla vrata za njim, sva z možem sedla k njej. Ko jo je prijel za roko, se je zdelo, da se je spet rahlo nasmehnila. Od prvega trenutka, ko ga je spoznala, je imela zelo, zelo rada mojega moža. Kljub živahni, sončni ulici zunaj, je bil med nami popoln in topel mir. Počivala je. Njen obraz je bil spokojen, poln nekakšne tople svetlobe. Sedemnajst minut čez eno je mami globoko vzdihnila, malce sem ji vzdignila vzglavnik in jo objela. »Ani,« sem jo zaslišala in jo objela še bolj.
To je bil najin poslednji objem. Naklonjena mi je bila milost, da sem bila, po hčerki in očetu, v trenutku slovesa tudi ob mami.
Pri nas doma, v moji izvorni družini, v moji zdajšnji pa prav tako, smo imeli in imamo vsakodnevno navado, da se objamemo ob vsakem srečanju, vsakem prihodu in odhodu od doma. In tudi mnogokrat vmes. Tako je bilo v življenju med nama z mamo neskončno veliko objemov. A šele tisti oktobrski ponedeljek sem se zavedela, danes pa se tega zavedam še toliko bolj, da je od vseh zame predragocenih maminih objemov, tisti, ki najbolj in največ šteje, prav ta, najin poslednji objem.
Nekaj dolgih, dolgih trenutkov je nisem mogla spustiti iz rok. Mami moja, mami. Ne vem, še danes ne, ali sem to govorila na glas ali le v mislih. Ko sem jo položila na damasten vzglavnik in ji sklenila roke, sem vzela blagoslovljeno vodo in sva jo pokrižala ter v svečnikih prižgala še več sveč. Mož je poklical sina in mojega brata. Sama sem poklicala patra Edija Kovača. Kasneje nam je prav on večkrat rekel, vsakič tudi po maši zanjo, »kako lepa je bila vaša mama Rozalija, ko je odšla, pomirjena, blažena«.
V prej kot eni uri se je pri nas ob mami zbrala vsa širša družina, brat, njegova družina, tete, naša gospa Nevenka, ki je mami delala družbo v trenutkih, ko smo domači morali res vsak po svojem neizogibnem opravku. S svakinjo in nečakinjo, pa tudi z Nevenkino pomočjo smo jo preoblekle. V njen najljubši bordo rdeč hlačni kostim. In jo ozaljšale s svileno ruto, decentno poslikano z bordo, temno roza in nežno rožno beige stiliziranimi vrtnicami, njenimi najljubšimi cvetlicami. Pred, med in po patrovem obredu in molitvi smo vsi, vsa družina, vsi zbrani iskreno molili za njeno dušo.
To posvečeno slovo, ta molitev in milost, da je po tako hudih preizkušnjah spokojno odšla med nami; to, da smo se tako lepo zbrali ob njej, vse to je zame za zmeraj posvetilo naše življenje, naš dom, to stanovanje, to hišo, v kateri sem potem, ko so po vseh obredih, molitvah, slovesu vseh, ki so se še želeli od nje posloviti doma, zvečer prišli ponjo in sem potem, ko sem se zavedela, da je res ne bo več nazaj, da res iz tega našega doma, kjer je bila toliko časa z nami, odhaja za zmeraj in se ne bo več vrnila, kar v copatih po stopnicah stekla za njimi, ven, na ulico, kjer sem se pred vrati z vsemi, ki so mi sledili iz stanovanja, presenečeno ustavila, saj so jo prav pred vhodom položili ne v črno, ampak v žareče kobaltno modro vozilo z veliko srebrno zvezdo! Da se je zdelo, kot da je res odšla naravnost v nebo! Ta zvezda! Ta modra! Kako neverjetno! Mami nikoli ni preveč marala modre barve. A je večkrat prav zadnja leta svojega življenja rekla, »glej, vidiš tisti avto,« ko je videla kakšnega od teh žareče modrih, kakršnega je takrat imela tudi teta, »takšna modra je pa res zelo lepa, ta mi je pa res zelo, zelo všeč!«
In glej, točno v taki modri, ki ji je bila najlepša, so jo zelo počasi, častitljivo odpeljali po Beethovnovi, po poti, ki je bila zadnji dve leti in pol njenega življenja tako zelo prežeta z upanjem v ozdravljenje; tisti oktobrski ponedeljek zvečer in od takrat, ko smo vsa družina, vsi zbrani zrli v žarečo modrino, ki jo je počasi odnašala od nas, pa tudi za zmeraj prežeta z vso našo vero v njeno večno življenje in je zato tudi za nas vse ta pot za zmeraj posvečena.
V to večnost in posvečenost življenja je moja mama in z njo vsa naša družina v resnici zmeraj globoko verjela. Tako, kot je verjela in verjame tudi v to, da si je tako za življenje kot za slovo od njega treba vzeti čas, jima dati čas; jima dati priložnost, da ti tako življenje kot tudi slovo povesta in izrečeta, kar ti imata povedati in izreči. Do konca. Saj je morda prav zadnja beseda tista, ki ozdravi dušo in srce tistega, ki odhaja, ter dušo in srce tistega, ki ostaja; in vse, kar je eden in drugi bil, kar je in kar bo. »Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša,« niso prazne besede. Nasprotno. Naj verjamemo ali ne. Alfa in omega vsega, kar smo, so. Zato dajmo tej besedi in eden drugemu priložnost. Do konca. Do poslednje besede. Do poslednjega objema. Hvala, mami!
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
Svetimo v temi! 
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila: DONACIJA SIC Koda namena: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025 ©Vse pravice pridržane.
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
