»Medtem, ko so bila v preteklosti vrata v mesto v mestnem obzidju in daleč od njegovega jedra, so dandanes potniške postaje v njegovem središču sodobna vrata v mesto. Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo. Tudi zato sem prepričan, da je treba skrbno prenovljeno in urejeno pritličje naše železniške postaje za vselej ohraniti kot javni, mestu in potnikom namenjen prostor. Torej takšen, kot je bil urejen. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos našega mesta,« piše in opozarja arhitekt in akademik Marko Mušič v svojem pozivu ljubljanski in slovenski javnosti ob nameravani »privatizaciji in hotelizaciji eminentnega zgodovinskega in kulturnega spomenika, v katerem mora od leta 1848 uveljavljeno pritličje, za vedno ostati javen, mestni, potnikom, Ljubljančanom in vse bolj pogostim obiskovalcem našega mesta, namenjeni prostor. Torej, tak, kot smo ga uredili.«
Vhodni vestibul // Detajl // Železniška postaja Ljubljana // Foto: Stane Jeršič
Piše / Poziv: Akademik Marko Mušič, arhitekt
Uvod: Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Foto: Dragan Arrigler, Stane Jeršič, Marjan Artnak, Ana Ašič
Naslovna fotografija: Dragan Arrigler
11. april 2025
»Prejeli smo dopis, v katerem nas mag. Dejan Jurkovič, vodja sektorja za investicije v železnice, obvešča o odstranitvi notranje ureditve Železniške postaje v Ljubljani, izvedene po naši arhitekturni rešitvi. Po projektu našega ateljeja torej, ki smo ga pridobili in izdelali po zmagi na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično arhitekturnem natečaju za ureditev ljubljanske potniške postaje.
Projekt celovite ureditve ljubljanske potniške postaje je bil ob zavzetem vodenju inž. Jožeta Slokarja, predsednika Poslovodnega odbora Železniškega gospodarstva Ljubljana, pripravljen tudi za prvo etapo izvajanja. Ob spoštovanju pogoja o obvezni ohranitvi tirov na nivoju terena, ki so ga zahtevali razpisovalci omenjenega natečaja, Skupščina mesta Ljubljane v sodelovanju z Društvom arhitektov Ljubljane in Urbanističnim društvom Slovenije, je obsegala prenovo in vključitev stare postaje, nadhod nad tiri v podaljšku Kolodvorske in s sodobnimi dostopi na perone, severno železniško postajo kot zametek velike osrednje postajne dvorane nad tiri za potnike vseh prometnih sistemov, ter novo avtobusno postajo s podzemnimi parkirišči in mestnimi zaklonišči ob Vilharjevi ulici. Ob Dunajski pa nov, prostran park velikosti dveh »Zvezd« Kongresnega trga, ki je preko tirov povezal tradicionalno središče z njegovim severnim delom. Obenem pa je novo postajo obogatil tudi z dostopi iz parka.
Prenovitvena dela so bila projektno in izvedbeno izjemno zahtevna
Kasneje je bil ob odločitvi o poglobitvi tirov, za mestni razvoj nedvomno idealni in nujni rešitvi, naš projekt s tiri na nivoju terena, umaknjen. Po skoraj treh desetletjih od omenjene odločitve o poglobljeni železnici in posledičnem umiku našega projekta s tiri na nivoju terena, se je končno začela gradnja nove železniške postaje. Vendar po projektu, ki ni bil pridobljen z zmago na urbanistično arhitekturnem natečaju in ki ohranja tire na nivoju terena.
Od celotnega projekta ureditve ljubljanske potniške postaje je bila uresničena le rekonstrukcija, prenova in notranja ureditev bidermajersko historicistične, na Dunaju izrisane in 18. aprila 1848 dograjene železniške postaje. Kot je zapisal dr. Nace Šumi, je celovita ureditev stare postaje v polni meri ohranila značaj spomenika, obenem pa je obdržala še naprej vlogo ključne zgradbe razširjenega postajnega kompleksa.
Dela, ki so potekala med letoma 1987 in 1996, z otvoritveno posvetitvijo stoletnici ljubljanskega potresa (1895) in stopetdeseti obletnici železnice na Slovenskem (1846), so bila projektno in izvedbeno izjemno zahtevna.
Prvotno stavbno jedro smo izluščili iz oklepa mlajših prizidkov ter osvobodili in prezentirali njegove fasade. Dotrajana notranjost je bila v celoti odstranjena in nadomeščena s skeletno konstrukcijo, na katero so oprte ohranjene, obnovljene in rekonstruirane obodne fasade. Dodali smo novo podkletitev, energetski blok, inštalacijsko infrastrukturo ter poslanstvo humane arhitekture. Rekonstruirali smo pročelni venec in stolpič z uro in zastavo, simbolni poudarek vseh postaj Južne železnice, ki ju je porušil ljubljanski velikonočni potres. Obnovljen in urejen je bil tudi prvi peron, ki je po požaru v okrnjeni obliki nadomestil prvotno, dvotirno peronsko stavbo.
Mestna sprejemnica kot prvo doživetje in uvodni ambient dobrodošlice obiskovalcem Ljubljane in Postajna vrata Evrope
Poseben izziv sta bili seveda prenova in notranja ureditev potnikom namenjenih prostorov pritličja. Pod plastmi zanemarjenosti, propadanja in stihijskih posegov smo odkrili za tisti čas značilne štukature s kamnitimi vložki, ki so bogatile stene in strop visokega in svečanega vhodnega vestibula pa tudi veznega trakta do nekdanje peronske stavbe. Zrisali smo njihovo rekonstrukcijo in poskrbeli za odlično izvedbo štukatur ter rekonstrukcij kamnitih vložkov, slopov, obrob in vencev. Prav tako smo iz preostankov visokih lesenih vrat in mrežastih sten ter ob spoštovanju vseh izjemnih detajlov, zasnovali nove pregrade iz enakega lesa in z enako površinsko obdelavo. Vanje, kot tudi v portalne vhode, smo neopazno vgradili sodobna steklena drsna vrata.
Vhodni vestibul // Železniška postaja Ljubljana // Foto: Stane Jeršič
Velik del notranje ureditve je iz naravnega kamna. Tako vse talne površine, ki jih v sredini vhodnega vestibula še posebej bogati velik, s Plečnikovim navdahnjen in v raznobarvnem kamnu odlično izvedeni pečat, grb Ljubljane. Sicer pa je velik, lesen ljubljanski zmaj tudi v dvorani peronskega trakta. Iz plemenitega kamna so tudi obloge sten ter okenskih obrob, ohišja svetil in druge notranje ureditve Mestne sprejemne dvorane. Na izjemno kulturo in lepoto slovitih bidermajerskih notranjščin navezane, zahtevno zasnovane, skrbno izvedene in vzorno vzdrževane Mestne sprejemnice. Prvega doživetja in uvodnega ambienta dobrodošlice obiskovalcem našega mesta.
V izpraznjenem pritličju zahodnega krila urejene Mestne sprejemnice torej, remek izdelka izjemnih kvalitet, kot jo je označil dr. Peter Krečič, ki so jo ob svečani otvoritvi na dan železničarjev, 15. april 1989, ponosno poimenovali Postajna vrata Evrope. Vsa dela so ob načrtovanju ter izvedbi celovite prenove in notranje ureditve vseskozi potekala v sodelovanju z Zavodom za varovanje kulturne dediščine, z Restavratorskim centrom in z glavnim konservatorjem, prof. dr. Nacetom Šumijem.
»Vzorčni in vzorni primer občutljive prenove ter nauk za prihodnost preteklosti«
Notranjo ureditev potnikom namenjenega pritličja kolodvora, ki jo je dr. Ivan Sedej v Delu označil kot vzorčni in vzorni primer občutljive prenove ter nauk za prihodnost preteklosti, in ki so jo investirale Slovenske železnice, je zdaj Ministrstvo za infrastrukturo RS obsodilo na izbris. Čeprav je bila načrtovana na osnovi prvonagrajene natečajne rešitve, prejela strokovna priznanja, bila predstavljena na razstavah in je objavljena v knjigah. O njej so pisali ugledni presojevalci arhitekture, tako prof. dr. Nace Šumi, ki je sodeloval tudi kot konservator, dr. Ivan Sedej, prof. dr. Peter Krečič, prof. dr. Jure Mikuž in drugi. Kljub takratnemu navdušenju Slovenskih železnic ter vrsti strokovnih pohval, potrditev in priznanj, je sedanji investitor, Ministrstvo za infrastrukturo RS, predvideno programsko preobrazbo kolodvora mimo strokovnih in etičnih načel zaupal novim projektantom železniške postaje. Namesto arhitektom celovite prenove in notranje ureditve, ki so projekt pridobili z zmago na javnem, anonimnem arhitekturnem natečaju.
Medtem, ko so bila v preteklosti vrata v mesto v mestnem obzidju in daleč od njegovega jedra, so dandanes potniške postaje v njegovem središču sodobna vrata v mesto. Zato so za vse, ki v mesto prihajajo, prvi stik z nami, z našo kulturo in omikanostjo. Tudi zato sem prepričan, da je treba skrbno prenovljeno in urejeno pritličje naše železniške postaje za vselej ohraniti kot javni, mestu in potnikom namenjen prostor. Torej takšen, kot je bil urejen. Kot zgodovinski in kulturni spomenik, ki je, skupaj s postajno stavbo, tudi v najširših evropskih razsežnostih edinstven, dragocen in žlahten ponos našega mesta.«
Akademik Marko Mušič, arhitekt
Ljubljana, marec/april 2025
Mestna sprejemnica // Železniška postaja Ljubljana // Foto: Dragan Arrigler
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Marjan Artnak
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Ana Ašič
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022,2023,2024,2025 ©Vse pravice pridržane
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
