DANES JE DRAGAN ARRIGLER ODŠEL V SVETLOBO, KI JO JE Z VSO SVOJO SENZIBILNOSTJO VSE ŽIVLJENJE VZTRAJNO ISKAL IN UPODABLJAL

»Ko se danes ozrem nazaj na tisti čas, naju z Draganom Arriglerjem vidim kot dva iskalca izgubljenih zakladov. Venomer sva iskala nekaj, česar še nihče ni videl in slišal, nekaj, kar bo povedalo, izreklo, se dotaknilo srca in vtisnilo v spomin: Dragan podobo, svetlobo in luč; jaz besede, resnične, iskrene in pristne; oba pa zgodbo, srčno, nepozabno, večno. Le malokdaj sem imela v resnici priložnost zares pozorno opazovati Dragana Arriglerja pri delu, saj je bilo večinoma ravno obrnjeno: on je fotografiral, ko sem se pogovarjala s protagonisti zgodb in intervjujev. Pa vendar se spominjam, kako sva ga v Pleterjih z Markom Mušičem iz naslonjačev pod piramidno streho z zadržanim dihom spremljala s pogledi: koliko kot struna napete koncentracije je bilo v vsakem posnetku tistega oktobrskega dne, koliko pozornosti in neverjetno poetične senzibilnosti. V vsem tem je bil in je Dragan Arrigler zmeraj inspirativen ustvarjalec. Mojstrski, senzibilen in predan, venomer prevzet s stremljenjem in iskanjem popolnosti, obenem pa etičen z vsakim dihom, do zadnjega fotona! Če dobro pomislim, res ne poznam nikogar z bolj neverjetno jekleno modrim pogledom in obenem z bolj mehko dušo in čistim srcem. In to je ta neverjetna magija Arriglerjeve ustvarjalne energije, zmeraj plemenite, pretanjene, razmišljajoče, globoke in občutljive, zavezane nekakšni brezčasni lepoti in obenem dovzetni za minljivost in čarobnost tega trenutka, vselej pa prežete in presijane z iskrenjem duha, ki je neomajno zapisan srčnim vrednotam. Zato pa se mu je tudi odstrlo toliko zakladov! Ko se danes spominjam najinih zgodb, ko prelistavam strani in gledam vse te podobe, ki jih je času izmaknil Dragan Arrigler, me preveva čista lahkosrčnost. Govorica je jasna, sijoča, čarobna! Iskanje ni bilo zaman. Zakladi so! Niso izgubljeni! In to je to! Arrigler! Hvala ti!«

Dragan Arrigler // Avtoportret

Piše: Ana Ašič

Fotografije // Avtoportreti: Dragan Arrigler

Naslovna fotografija / Avtoportret: Dragan Arrigler

5. marec 2025

V zgodnjem popoldnevu današnje tople, sončne pepelnične srede nas je dohitela presunljiva novica, da je v svet večne luči in svetlobe to dopoldne odšel Dragan Arrigler, leta 1946 v Ljubljani rojeni vrhunski fotograf, senzibilen umetnik, vsestranski ustvarjalec, nekdanji Delov fotoreporter in diplomirani pravnik, ki ni bil neizmerno vešč le vizualnih orodij, ampak je prav tako spretno in lucidno pa ostro in duhovito vihtel tudi pero, ki je vselej odsevalo njegov prav poseben arriglerjanski pogled na življenje in svet. Bil je tudi naš dolgoletni fotograf, sodelavec in prijatelj. Z Draganom Arriglerjem sva se prvič srečala v začetku julija 1984. V Delu. In zadnjikrat sva se videla pred devetimi dnevi, 24. februarja 2025. V Črnučah. Ura je bila že skoraj šest popoldne tisti ponedeljek, ko sem po pogovoru z Draganovim bratom rekla možu, ne vem, ne le ta pogovor z Bojanom, pa prej z Marjano, že nekaj dni mi venomer v misli hodi Dragan, tako rada bi mu osebno povedala, kako zelo sem hvaležna, da mi je dana milost ustvarjati tako čudovite zgodbe z njim; in je Jože odložil skodelico, vstal in rekel, pojdiva zdaj, takoj, če tako čutiš.

Dragan je bil v večernem mraku in diskretni svetlobi videti zelo krhek, a me je kaj hitro prepoznal. »Pa kaj delaš tukaj, Arrigler, saj vendar veš, koliko dela imam zate; pa naš letošnji projekt; pa knjiga najinih velikih intervjujev in zgodb, za katero sva rekla, da jo morava skupaj spraviti v naslednjih dveh, treh letih,« sem ga skušala malce razvedriti. In res, se je že ob prvih besedah zdelo, da se je rahlo odzval, tako po svoje, brez kakšne patetike, sivo moder pogled je oživel, ko pa sem omenila knjigo intervjujev, se je očitno vznemiril, tako da sem mu pomagala se dvigniti in vzravnati in se je pri tem oklenil mojih rok, me gledal in večkrat počasi prikimal. »Bova to storila, a ne, Dragan, bova!« sem ponovila, on pa je počasi spet večkrat prikimal.

Kar nekaj teh zgodb se je nabralo v teh desetletjih. Še posebej v devetdesetih, ko sva nekaj let v sodelovanju z revijo Ambient in odgovorno urednico Jožico Grgič imela čudovito priložnost ustvarjati velike intervjuje in zgodbe slovenskih ustvarjalcev. Oskar Kogoj, Niko Kralj, Boris Podrecca, Marko Mušič, Janez Suhadolc, Janez Kobe, Friedensreich Hundertwasser, Pia in Pino Mlakar, če jih naštejem le nekaj. Pa zdaj, zadnjih sedem let, ko je Dragan sodeloval z našim spletnim portalom pri ustvarjanju pogovorov, portretov in zgodb o naravi, okolju in prostoru, kar je tudi njega živo zanimalo; in mu je bilo mar, zares mar za vse, kar se z naravo dogaja v tem prostoru. Od gozdov do izginulih velikih mravljišč, razpršene pozidave, ki ne da več miru naravi, do medvedov, za katere ni mogel prenesti, da se jih pobija, pa do nutrij, zaradi katerih je bil ure in ure na Barju, da bi poslikal vse tiste silne množice teh, sicer, ja, morda res tudi nadležnih glodalk, nazadnje pa je on, izvrsten poznavalec Barja, po več tednih vztrajnega sledenja in čakanja posnel eno samcato fotografijo nutrije, ki plava sama proti toku. Nedavno smo jo kot »naslovko« objavili na našem spletnem portalu. Z barjanskimi meglicami v daljavi. V katero je s fotografskim ali osebnim očesom tako rad zrl. Prav tako kot v ambientalno luč vsakega prostora, v katerem je zmeraj našel še kaj, kar je bilo, sicer morda skritega pogledom, še mogoče odstreti. Tako nam je pred dvema letoma v topli luči odstrl pogled v prenovljeno ljubljansko Kazino, zdaj Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani. Draganov pogled je bil v tem in vsem vselej izviren. Svoj. Jekleno moder. Pronicljiv. Oster. Tudi neizprosen. A tudi poetičen. In vselej estetsko dovršen. Večinoma prežet z nekakšno intelektualno skepso, ki pa ni bila del kakšne superiorne drže, ampak si v njej, če si le hotel, lahko videl in slišal predvsem to, da mu v resnici za nič, prav nič na tem svetu ni vseeno.

Bil je res zelo svoj in v tem, tako kot vsi, ki smo takšni, tudi zelo sam. Pa spet ne! V začetku oktobra 2006 me je poklicala Marjana Robavs, Draganova dolgoletna življenjska sopotnica: »Veš, za Draganov 60. rojstni dan bi rada, da mu prijatelji za spomin napravimo časopis, v katerem bomo popisali naša doživetja, spomine, dogodivščine z njim. Ana, a bi ti napisala uvodnik za naslovnico!?« Seveda sem napisala. In 9. novembra 2006 je izšla obsežna »Posebna izdaja Klick«: DRAG NAM ARRIGLER, v kateri je cela plejada Draganovih bližnjih, prijateljev in sodelavcev izvirno spregovorila o njem, svojem odnosu in prigodah z njim.

Marjana me je poklicala tudi na današnjo pepelnično sredo, osem minut pred tretjo uro popoldne. In mi povedala, da je Dragan odšel. Ko zdaj premišljam o besedah, s katerimi bi v tem trenutku najbolj iz srca nekaj povedala Draganu v spomin, so v mojih mislih še zmeraj predvsem besede, ki sem jih v tistem naslovnem uvodniku zapisala pred več kot osemnajstimi leti. Takrat in danes z isto vero v vse, kar sem izrekla; in v vse, kar je Dragan ustvaril in je zame in za nas bil.

Dragan Arrigler // Avtoportret