»Zavod Republike Slovenije za varstvo narave je bil povabljen k sodelovanju v Komisiji za načrtovanje in nadzor v zavarovanih območjih urbanih gozdov – Grajski grič. Vabilo smo sprejeli v upanju, da bo širša skupina strokovnjakov prišla do ustreznejših rešitev od tistih, ki so za investitorja najlažje, najhitrejše in najcenejše. Na začetku je kazalo dobro, saj smo se člani komisije dogovorili, da se zaradi simbolnega in dejanskega vsestranskega pomena Grajskega griča za Ljubljano in njene prebivalce in na podlagi strokovnega mnenja Biotehniške fakultete in geološkega poročila, odstranjevanje oslabelih in nevarnih dreves izvede postopoma v daljšem časovnem obdobju ob stalnem spremljanju stanja na terenu. Večina članov komisije se je strinjala, da je pred začetkom del nujna ustrezna komunikacija z javnostmi, ki mora vsebovati bistveno več od zgolj obvestila o izvedbi sečnje. V prvi fazi naj bi najprej izvedli sečnjo na območju manjšega tveganja v coni C in odstranili le 17 močno oslabelih in nevarnih dreves. Kasneje so bile sprejete drugačne odločitve, pri katerih ZRSVN ni sodeloval in v zvezi s tem ni podpisal nobenega dokumenta,« so na vprašanje zaskrbljenih prebivalcev Stare Ljubljane, ali je Zavod RS za varstvo narave sodeloval v zgoraj omenjeni Komisiji in se dogovoril o natančni količini in odstranitvi nevarnih dreves na tem delu Grajskega griča, odgovorili na Zavodu RS za varstvo narave. Kot je bilo prvotno rečeno, naj bi še pred prvo adventno nedeljo, v dobrem tednu, torej, začele peti žage in sekire na ljubljanskem Grajskem griču, nad njim pa z oglušujočim hruščem letati helikopter, ki naj bi posekana drevesa, skupaj kar 205 brestov, lip, gabrov, javorjev in drugih listavcev v tem urbanem gozdnem sestoju med Študentovsko in Mačjo stezo ter Potjo na Reber, odvažal z zahodnega grajskega pobočja na odlagališče ob vznožju vzhodnega pobočja; ves hrup pa naj bi potihnil šele v začetku marca 2025.
Foto: Ana Ašič
To je sicer Sania Huskić Hočevar, vodja piar službe na Mestni občini Ljubljana, danes zanikala in dejala, da kolikor ve, »se posek zaenkrat še ne bo začel«, ker da »še niti razpisi niso zaključeni«. Med prebivalci mestnega središča pa je ob nameravanem poseku vendarle kar nekaj vznemirjenja. Da je ob grajskih poteh, kjer se zadržujejo sprehajalci, seveda treba vzdrževati in upravljati z drevjem tako, da čim manj ogroža njihovo varnost, je tudi za najbolj kritične in vznemirjene prebivalce Ljubljane nesporna nujnost; prav tako pa opozarjajo na nujnost vzdrževanja in obnove podpornih zidov, ki je nekateri zidovi niso bili deležni že vsaj 60 let. Kar je zanimivo in le še dodatno vzbuja sumničava vprašanja in pomisleke o tem, za kaj pravzaprav gre pri tem horuk poseku 205 dreves na Grajskem griču, je, kot je videti iz razpisnih in projektnih gradiv, dejstvo, da ravno oporni zidovi na poteh Za ograjami in Ovinki, ki vidno razpadajo, niso predmet tega vse bolj kontroverznega posega v ljubljanski Grajski grič! Poleg tega zaskrbljeni prebivalci opozarjajo, da »hkratni posek 205 dreves zagotovo ni dober za veduto in podobo mesta, ne za kvaliteto zraka v mestu in še manj za posledično segrevanje ozračja, ne za plazenje, ne za življenjski prostor rastlin in živali, ki živijo na Grajskem griču v Ljubljani in ne za preživljanje prostega časa prebivalk in prebivalcev na vsakdanji sprostitveni poti na Ljubljanski grad«.
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič, Milan Cerar
Naslovna fotografija: Ana Ašič
22. november 2024
Vsakič in vedno znova, iz leta v leto, ko mogočni interesi in politika na Slovenskem izsilijo spet nov poboj vsaj 200 zavarovanih rjavih medvedov, se to zgodi in dogaja pod krinko zaskrbljenosti teh istih interesov in politike za varnost ljudi in premoženja in javnosti, ki da je totalno ogrožena od plašne, z vseh strani preganjane in prestrašene živali. In zato potem pobijajo »strašno nevarne« medvedje mladiče! Vse na podlagi ekspertize strokovnjaka z Biotehniške, ki dela in deluje na javni univerzi, je obenem član strokovno znanstvenega sveta interesne skupine, ki je najbolj zainteresirana za streljanje medvedov, plačan pa je od Ministrstva za naravne vire z davkoplačevalskim denarjem na bančni račun svojega zasebnega popoldanskega espeja. No, v tej ekspertizi vedno znova ta slovenski velestrokovnjak za medvede strokovno in znanstveno utemelji poboj medvedjih mladičev, Zavod za gozdove Slovenije to potrdi in predlaga Ministrstvu za naravne vire in prostor, ki nazadnje vedno znova pridno izda odločbo za pomor medvedje mladeži, ob čemer se čisto vsi res izkušeni in plemeniti slovenski lovci s centralnih območij velikih zveri zgroženo držijo za glavo, saj vedo, da je to direktna pot v pekel izničenja vitalnosti medvedje populacije in plazu vsega, kar bo to prej ko slej v naravi potegnilo za seboj.
A to, kaj bo enkrat potem z medvedi in naravo in nenazadnje ter posledično prej ko slej tudi našimi življenji v njej, konkretno vpletene odločevalce seveda niti malo ne briga, saj imajo pred očmi le to, kaj bodo njihove odločitve prinesle njim samim danes!
Kaj imata skupnega »kvotni odstrel dvesto medvedov« in očitno »kvotni« posek 205 dreves na Grajskem griču?
Ko te dni ponovno začudeno prebiramo ene in druge odločbe, pa napovedi, dogovore in odgovore o tem, kaj naj bi se v kratkem dogajalo na Grajskem griču v Ljubljani, se mi med podobami rdeče označenih gabrov in brestov in lip kar naprej prikazujejo mladi medvedje. Res, kakšne zgodbe piše življenje! Tega si enostavno ni mogoče izmisliti! Nečesa tako neverjetno grotesknega in morbidnega in obenem tragičnega… ne vem, res moraš biti precej sprevržen, da ti že samo kot snov za izmišljeno zgodbo pride kaj takega na misel, kaj šele, da to zares počneš.
A kaj imajo skupnega vsakoletno pobita kvota več kot dvesto medvedov ter načrtovani posek 205 dreves na ljubljanskem Grajskem griču, poleg tega, seveda, da je pri obeh zraven Zavod za gozdove Slovenije?
Navidezno malo, saj na smrt obsojeni medvedje živijo v prostranstvih slovenskih »neurbanih« gozdov, na smrt obsojena drevesa z grajskega hriba pa v »urbanem« gozdu sredi slovenske prestolnice. Poleg tega pri medvedih pobijajo mladiče, pri grajskem drevju pa »tastare«.
Foto: Ana Ašič
A prav tu je že tudi prva stična točka med temi medvedi in tem drevjem! »Kar predstavljajte si, kam bi to pripeljalo človeško družbo, eno skupnost, če bi v njej pobili skoraj vse »mladiče«, otroke in mlade, ali pa, če bi pobili vse stare, kaj bi bilo!? Kaj bi sami starejši ljudje brez mladine? In, kaj bi sami otroci brez odraslih!?« me je ob totalni zgroženosti nad slovenskim upravljanjem z medvedom provokativno vprašal zdaj, žal, že pokojni akademik prof. dr. Boštjan Kiauta, svetovno priznani biolog in zoolog, nestor svetovne odonatologije, vede o kačjih pastirjih, ko sva sredi covidnih časov januarja 2021 v dolgih telefonskih pogovorih, on iz Utrechta na Nizozemskem, sama pa iz odmaknjenosti snežniških gozdov pretresala nesprejemljive slovenske upravljalske prakse in ravnanje z medvedom, s to karizmatično veliko zverjo, za katero je bil profesor mnenja in je to v najinem elektronskem dopisovanju tudi večkrat napisal, »ne bi smela niti ena pasti pod lovskimi streli«, še manj pa pod izgovorom »varnosti ljudi in premoženja«!
»To je nonsense! To so samo izgovori! Nevredni resničnega strokovnjaka in še manj znanstvenika!« je bil odločen in direkten profesor, ki se je prav tako kot sem se sama, veselil velikega intervjuja, ki sva ga pripravljala (a žal potem zaradi bolezni in posledične hude šibkosti nikoli izpeljala do konca) in je nameraval v njem povedati precej vsega, kar si misli o »teh konkretnih kolegih z ljubljanske Biotehniške, ki opravičujejo takšno streljanje medvedov in uničevanje populacije in narave, ki ji moramo vendar pustiti njeno življenje, njeno lastno homeostazo in je ne obremenjevati s svojim egoizmom, nasilnostjo, strahovi in pohlepom, saj bo le tako lahko dobro tudi nam« kot mi je venomer ponavljal in me svaril pred tem, da ne bi »preveč verjela lovcem in njihovemu opravičevanju streljanja živali«.
Senzibilen, a tudi brezkompromisno etičen znanstveni pogled na usodno prepletenost vsega v živi naravi in družbi
Akademik prof. dr. Boštjan Kiauta, nizozemsko Bastiaan Kiauta, ki se je leta 1937 rodil prav v sedanji lovski vili Zlatorog na današnji Župančičevi v Ljubljani, saj je njegova izjemna, na pariški Sorboni izobražena mama izhajala iz družine Stupica, ki je z ljubljanskim graditeljskim velikanom Viljemom Treom v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zgradila to vilo; no, profesor, ki ga je za njegovo mednarodno priznano znanstveno in raziskovalno delo in dosežke na področju odonatologije aprila 2002 nizozemska kraljica imenovala za viteza Oranje-Nassauskega reda, kar je najvišji orden časti Kraljevine Nizozemske, je bil ne le velik znanstvenik, polihistor v pravem pomenu besede, ampak tudi izjemen pedagog in človek, resnično časten in viteški, ki je učil in navdihoval z vsako izrečeno besedo.
Foto: Ana Ašič
Četudi zelo odločen in temperamenten ter hiter in oster kot britev, ko je bilo po njegovem treba presekati s kakšno »nebodigatrebno neumnostjo«, je imel vendarle tudi neverjeten mir in potrpljenje za vse, ki nismo bili profesionalni naravoslovci, a nas je s svojim izjemnim darom za pojasnjevanje tudi najbolj zapletenih bioloških in zooloških procesov in dejstev na vsakemu razumljiv in jasen ter živo predstavljiv način, vsestransko osveščal, učil in navdihoval.
Predvsem pa je zbujal popolno občudovanje s svojim samozavedanjem o vpetosti in usodnosti ter brezpogojni nujnosti najvišje stopnje družbeno odgovornega ravnanja in neupogljive etične drže naravoslovnih znanosti samih v sebi in po sebi; toliko bolj pa, ko se te znanosti srečajo s polji družbenega, političnega in interesnega! Profesor je bil tu brezkompromisen! Zmeraj na strani življenja in narave ter vseh živih bitij in njihovega fenomenalnega in sovisnega prepleta v njej! Zmeraj obenem odprt in zazrt v nebo ter v veličastnost moči najvišjega, pa skromen, požrtvovalen, natančen, navdušen in senzibilen do vsakega življenja v vsej njegovi razpetosti med bežnostjo in večnostjo ter do vseh edinstvenih odtenkov, ki nam jih življenje tako presenetljivo radodarno ponuja in daje.
»Veste, eno drevo, na primer, nam in vsemu, kar z njim živi, daje enako s tistim, kar je nad zemljo in z vsem, kar je pod njo! To, kar vidimo, je le del drevesa! Drugi, enako pomemben del in še bolj, saj to, kar je od drevesa nad zemljo, ne more živeti in preživeti brez vsega, kar je pod njo, je torej njegova razvejana podzemna krošnja, ki s svojo močjo in življenjem varuje in poživlja zemljo samo in vse, kar je na njej; na drugi strani pa, ko umre drevo nad zemljo, umre tudi drevo pod njo, to se neizogibno zgodi, ko drevo odžagamo ali posekamo, kot bi se zgodilo z vsakim bitjem, ki ga prerežeš na pol« je profesor potrpežljivo pojasnjeval po telefonu med pogovorom o tem, kako je čisto vsaka žival in rastlina nepogrešljiva »v tej naravi, v tej veličastni vsepričujoči umetnini stvarstva«, kot se je prefinjeno izrazil.
Foto: Ana Ašič
»Načelo previdnosti je učinkovito orodje za preprečevanje škodljivih posledic nekaterih poseganj človeka v naravno okolje.«
Te dni, skoraj štiri leta od teh nepozabno navdihujočih pogovorov, se mi v misli kar naprej vpletajo njegove besede. Dopolnjuje pa jih, kar mi je danes v objavo v zvezi s kontroverznim umeščanjem vetrnic pod Snežnikom in na Krasu, poslal Tomaž Zorman, vodja Službe za naravovarstveni nadzor v Zavodu Škocjanske jame, ko v zaključnem delu teksta, ki ga bomo v prihodnjih dneh v celoti objavili na našem spletnem portalu, eksplicitno zapiše: »Načelo previdnosti je učinkovito orodje za preprečevanje škodljivih posledic nekaterih poseganj človeka v naravno okolje. Njegovo bistvo je v tem, da je v primeru dvoma o neobstoju škodljivih vplivov treba predpostaviti, da ti obstajajo in odločati v skladu s to predpostavko. Pomanjkanje podatkov ali dokazov o škodljivosti vplivov ni opravičilo za odobritev plana z morebitnimi škodljivimi vplivi, prav tako zagovorniki okolja niso dolžni zagotoviti takšnih podatkov: plana pristojni organ ob opisanem obstoječem dvomu ne sme potrditi. Pobudnik plana, ali v smislu prava ES, povzročitelj obremenitve, je tisti, ki bo moral dokazati, da njegov plan ne bo imel škodljivih posledic za okolje.«
Prav delčke in evokacijo tega prepoznam v sporočilu Zavoda RS za varstvo narave izpred treh dni, kjer so o nameravanem poseku 205 dreves na ljubljanskem Grajskem griču zapisali: »Zavod Republike Slovenije za varstvo narave je bil povabljen k sodelovanju v Komisiji za načrtovanje in nadzor v zavarovanih območjih urbanih gozdov – Grajski grič. Vabilo smo sprejeli v upanju, da bo širša skupina strokovnjakov prišla do ustreznejših rešitev od tistih, ki so za investitorja najlažje, najhitrejše in najcenejše. Na začetku je kazalo dobro, saj smo se člani komisije dogovorili, da se zaradi simbolnega in dejanskega vsestranskega pomena Grajskega griča za Ljubljano in njene prebivalce in na podlagi strokovnega mnenja Biotehniške fakultete in geološkega poročila, odstranjevanje oslabelih in nevarnih dreves izvede postopoma v daljšem časovnem obdobju ob stalnem spremljanju stanja na terenu. Večina članov komisije se je strinjala, da je pred začetkom del nujna ustrezna komunikacija z javnostmi, ki mora vsebovati bistveno več od zgolj obvestila o izvedbi sečnje. V prvi fazi naj bi najprej izvedli sečnjo na območju manjšega tveganja v coni C in odstranili le 17 močno oslabelih in nevarnih dreves. Kasneje so bile sprejete drugačne odločitve, pri katerih ZRSVN ni sodeloval in v zvezi s tem ni podpisal nobenega dokumenta,« saj, kot so dopisali, je »Zavod RS za varstvo narave javni zavod in mora delovati skladno z zakonodajo. V zadevi Grajski grič je sodeloval v postopku izdaje naravovarstvenega soglasja za zavarovanje objektov pod Grajskim gričem, ki ga je vodilo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Ta postopek ni zajemal sečnje. Za sečnjo na Grajskem griču zakonodaja ne predpisuje postopka z vidika varstva narave. Ne glede na to smo in še vedno zagovarjamo postopnost izvedbe, sprotno spremljanje učinkov in prilagajanje vsakega nadaljnjega koraka vsakokratni situaciji.«
Foto: Ana Ašič
Stališče Zavoda RS za varstvo narave je seveda v prvi vrsti nazorna eksplikacija »previdnostnega načela«, ki je pri vseh delikatnih prijemih in posegih, pa naj gre za naravo ali družbo, gotovo najboljša, najbolj varna, zanesljiva in v bistvu do vseh akterjev tudi najbolj senzibilna, verodostojna in poštena pot.
»Pri tem naj navedem, da je bila Lovska zveza Slovenije, vsaj v obdobju od leta 1996 do 2019, izrazita zagovornica previdnega in na trdnih temeljih temelječega načrtovanega odvzema, pri čemer je bila pomembna opozicija visokim odvzemom, ki jih je zahtevala Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in deloma tudi Zavod za gozdove Slovenije,« je aprila 2020 o »odvzemanju« medvedov iz narave za naš spletni portal in rubriko Neposredno! povedal prof. dr. Ivan Kos, predstojnik katedre za ekologijo in varstvo okolja na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani in podpredsednik Strokovno znanstvenega sveta pri Lovski zvezi Slovenije.
Kje je danes »načelo previdnosti«!? In vznemirjeni ljubljanski prebivalci, ki se zavedajo njegovega pomena!
A če je bilo v predcovidnem času vsaj še tu in tam moč tako v samem diskurzu kot dejanjih zaznavati vsaj intencionalno prisotnost »previdnostnega načela«, je v slovenski pocovidni resničnosti, pa naj gre za upravljanje z naravo ali družbo, to načelo v bistvu »dematerializirano«, amnezično odsotno in nemalokrat, vsaj, ko gre za naravo, okolje in prostor ter ljudi in živali v njem, brutalno pregaženo z utilitarnimi motivi, argumenti, interesi in praktikami, ki jih to načelo previdnosti v bistvu ogroža pri doseganju njihovih brezskrupuloznih ciljev.
Ponekod pa prihaja do tega tudi zato, ker so ključni akterji in glavni »špilerji« pač tako obupno nerazgledani, neosveščeni, neizobraženi in v vsem tem tako zaverovani vase in v svoj prav, da gazijo prek vsega kot buldožerji, kot harvesterji; in kot »ledolomilci« lomijo vse pred seboj.
In prav to, ta odsotnost tega »previdnostnega načela« je v bistvu tisto, kar so zaznali zaskrbljeni in kritični prebivalci Stare Ljubljane; in na kar neutrudno opozarjajo pristojne že mesece z relevantnimi opažanji, vprašanji in opozorili!
Foto: Ana Ašič
»Enkraten posek 205 dreves oziroma 104,6m3, ki ga je odobril Zavod za gozdove, Območna enota Ljubljana; Ministrstvo za kmetijstvo pa le 19m3, zagotovo ni dober znak in ne izpolnjuje poslanstva skrbi za gozd in dovoljene posege v zaščiteno območje Grajskega griča v Ljubljani, ki je zavarovano kot naravna vrednota in naravni spomenik. Enkraten posek 205 dreves lahko privede do uničenja vedute in uničenja biotopa Grajskega griča, poslabšanja zraka in segrevanja ozračja v Stari Ljubljani, do plazenja Grajskega griča; plazenje pa lahko privede do uničenja in poškodovanja srednjeveških stavb ob vznožju Grajskega griča, predvsem na Ciril Metodovem, Mestnem in Starem trgu, na Rebri, Mačji stezi in Gornjem trgu. Seveda je za varovalni in zavarovani gozd potrebno skrbeti. Prav tako pa tudi sanirati oporne zidove, saj niso bili obnovljeni že 60 let. Prav tako ni bila vzdrževana in resno sanirana pot na Ljubljanski grad s smeri Študentovska ulica, Za ograjami in Ovinki. Torej oporni zidovi na obeh poteh vidno razpadajo. Niso pa predmet obnove, ki jo Mestna občina Ljubljana trenutno načrtuje, kar je v bistvu nepredstavljivo in neodgovorno!«
Župan in Mestna občina Ljubljana bi v tem morala prisluhniti svojim meščanom in meščankam, pa tudi Zavodu za varstvo narave. Slišati bi morala njihova previdnostna opozorila in upočasniti ta horuk naskok na grajsko drevje!
Ljubljanska javnost in prebivalci Stare Ljubljane so upravičeno vznemirjeni in previdni, vsaj tisti, ki sploh vedo za dejanske namere Mestne občine Ljubljana in Tise d.o.o., ki naj bi izvajala ta posek ter peljala ta posel, ki naj bi Ljubljančane stal malo manj kot dva milijona evrov.
Vse v enem: Tisa, strokovnjaki za drevje, les, zeleno energijo, predelavo lesnih odpadkov in toploto iz biomase!
»Tisa, podjetje za opravljanje gozdarskih storitev«, ki se deklarira kot »Strokovnjaki za drevje, les in zeleno energijo«, sta leta 1989 ustanovila Milan in Marko Šercer, danes imata v njem glavno besedo predvsem Marko in Matjaž Šercer, no, to podjetje poudarja, da »smo vodilni strokovnjaki na področju arboristike, gozdarskih storitev in predelave lesnih odpadkov pri nas. Poleg tega oskrbujemo več kot 60 podjetij s toploto iz biomase ter pridobivamo električno energijo iz sončnih in vodnih virov«.
Jasno, da se ob tem ljudje sprašujejo, ali je zato treba posekati čim več naenkrat, da bo ob enkratnih stroških poseka čim večji izplen zastonj lesa za sekance in biomaso. Še posebej, ker so v Tisi d.o.o. neverjetno občutljivi, če jih kdo kaj vpraša.
V četrtek, 21. novembra ob 13.39 smo jih poklicali. Oglasil se je drobcen ženski glasek, ki je dejal, da direktorja ni in tudi nikogar drugega, ki bi nam lahko odgovoril na dve vprašanji, četudi se je iz ozadja slišalo glasove, ki so nejasno delovali kot nekakšna navodila. Glasek je bil sicer odločen, da naj kar povemo vprašanje. Bili smo mnenja, da najbrž ne more namesto direktorja povedati, kdaj natančno, kateri dan se bo sečnja na Grajskem griču začela, nakar je glasek predrzno zabrusil, naj to kar MOL vprašamo.
No, sem rekla, dobro, to lahko vprašamo Mestno občino, težko pa nam bo MOL odgovoril na drugo vprašanje, ki je v domeni Tise kot izvajalca poseka, pri katerem se naj bi posekana drevesa z Grajskega griča odstranjevala s helikopterjem, pri čemer je nujno predhodno pridobiti dovoljenje Agencije za letalski promet, saj je takšno helikoptersko opravilo v urbanem okolju prav po besedah te Agencije opredeljeno s stopnjo »visokega varnostnega tveganja« in torej, me zanima, ali ste že pridobili to dovoljenje? Ko sem to rekla, je glasek silovito treščil slušalko na vilice in prekinil pogovor. Po tistem jih nismo več mogli priklicati.
Foto: Ana Ašič
Tako kot tudi nismo mogli priklicati nikogar na Oddelku za gospodarstvo in komunalo MOL, pa naj sta se požrtvovalna telefonistka v centrali MOL in gospa Elma iz županovega kabineta še tako vztrajno in res prijazno trudili, da bi mi vendarle pomagali koga priklicati.
Ali župan v resnici sploh ve, kaj vse je morda tu v igri!?
Bi morda vendarle, četudi velja, da ima ljubljanski župan čisto vse trdno v svojih rokah, bilo dobro, da malce pogleda in posveti v vezi med mestnim Oddelkom za gospodarstvo in Tiso, kar tako, malo »za šport«, da mu, kljub njegovemu pozornemu pogledu in vsepričujoči omniprezenci, ne bo kaj ušlo ravno pri tem »majhnem poslu«, ki se ravno zato, ker gre za najbolj vidni del Ljubljane, utegne zelo hitro sprevreči ne le v »veliko sramoto«, v »veliki fiasko« za »najlepše mesto na svetu«, ampak predvsem v »veliko grozo in trajno nočno moro«, kot se je takšen horuk in obsežen poseg in posek drevja na grajskem griču na Ptuju za zmeraj spremenil v totalno katastrofo na Ptujskem gradu! Seveda pa tam zdaj nekdo zelo dobro in trajno služi zaradi stalnega posla pri saniranju plazu, ki ga je sprožil tak poseg brez upoštevanja »previdnostnega načela«! Pa še česa, seveda.
Tako da bi res veljalo malce upočasniti in še enkrat temeljito pretresti vso stvar. Malce »odmakniti« oziroma »udistančiti« v tem projektu kakšne preveč zagrete fante z Oddelka za gospodarstvo in komunalo MOL, ki, kot pravijo insajderji, se eni kot »ledolomilci« ne ustavijo pred ničemer in rinejo, seveda, s tujimi glavami in tujim denarjem pa skupnim dobrim skozi zid!
Veljalo bi se zamisliti nad tem, da je končne odločitve o poseku drevja Komisija za načrtovanje in nadzor v zavarovanih območjih urbanih gozdov – Grajski grič, kot smo izvedeli iz zanesljivih virov, sprejela na zadnji »skupni« seji, na katerem so bili od 13 članov menda prisotni le štirje: trije predstavniki Mestne občine Ljubljana in en predstavnik Tise d.o.o.! Sic! Termin četrte seje Komisije naj namreč ne bi bil predhodno usklajen z njenimi člani, zaradi česar se je ostali zaradi zasedenosti niso mogli udeležiti, o čemer so pravočasno obvestili sklicatelja, a je seja kljub temu v zgoraj omenjeni sestavi bila in je tako le na investitorja in izvajalca zreducirana »Komisija« sprejela zaključne odločitve o usodi drevja in poseka na Grajskem griču.
Še enkrat bi se bilo morda dobro spomniti, da je Zavod za gozdove Slovenije zadnja leta zmeraj nekako velikodušno in nenavadno »hitro« na voljo enim in drugim političnim in interesnim opcijam, ko gre za streljanje velikih zveri in še zlasti medvedov, tukaj pa imamo spet nekakšen »kvotni« posek in prav njihovo odločbo za 205 dreves, kljub, kot smo že navedli, začetnim stališčem Komisije za načrtovanje in nadzor v zavarovanih območjih urbanih gozdov – Grajski grič »da se zaradi simbolnega in dejanskega vsestranskega pomena Grajskega griča za Ljubljano in njene prebivalce in na podlagi strokovnega mnenja Biotehniške fakultete in geološkega poročila, odstranjevanje oslabelih in nevarnih dreves izvede postopoma v daljšem časovnem obdobju ob stalnem spremljanju stanja na terenu« ter »naj bi v prvi fazi najprej izvedli sečnjo na območju manjšega tveganja v coni C in odstranili le 17 močno oslabelih in nevarnih dreves«. Sic!
Strokovno utemeljena svarila, priporočila in mnenja, implicitno in eksplicitno vsidrana v, za posege v naravo ter ranljivo okolje in prostor kar najbolj relevantno »previdnostno načelo«, so bila torej pred načrtovanim posekom drevja na Grajskem griču nesporno prisotna in eksplicitno artikulirana. Zakaj in kako je mogoče, da so zdaj prav tako eksplicitno videti povožena in pregažena in neupoštevana, pa je vendarle morda v tem trenutku še zmeraj to bolj kot za prizadeto javnost in preiskovalno novinarstvo, naloga in izziv za ljubljanskega župana, ki morda res ve vse; ali pa pri tem konkretnem poseku ljubljanskega Grajskega griča morda tudi ne čisto vsega, v resnici!
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@proton.me
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 OTP BANKA d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Milan Cerar
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024©Vse pravice pridržane
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
