»Vse to brezumno veliko stane! In tistih, spet davkoplačevalskih! 12 milijonov evrov, s katerimi skuša energetska hobotnica, ki si je tako ali drugače podjarmila državno politiko in uradništvo, pa nekatere najbolj glasne in razvpite nevladne organizacije in medije, podkupiti občino Ilirska Bistrica, je kaplja v morje uničenja, ki ga Polje vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica prinaša v naravo ter življenjsko okolje in prostor ljudi! To bi bila nepredstavljiva trajna izguba za vse lokalne prebivalce tamkajšnje občine, prav tako pa za vso državo in državljane Republike Slovenije! Z vsem, kar bi tak poseg za zmeraj potegnil za seboj, bi se nazadnje v stotinah milijonov, dolgoročno pa v milijardah, lahko ocenjevala trajna škoda za lokalno in vso slovensko naravo, okolje, prostor in družbo, če bi seveda kdo imel voljo in sposobnost, da jo obračuna! Ko je zadnje dni toliko govora, kako drag bi bil »prehod« s 100 odstotnimi obnovljivimi viri, se pravi s sončnicami in vetrnicami, je treba povedati, da so v resnici številke, zlasti, ko gre za vetrnice, še mnogo višje! V bistvu brezmejne! Saj trajno uničenje narave, degradacija življenjskega in bivalnega okolja, razvrednotenje nepremičnin, zdravja in življenja ljudi v te izračune sploh niso všteti, so pa dejansko najbolj realna, surova in neizbežna cena te energetske zablode.«
Foto: Ana Ašič
Piše: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič, Milan Cerar
Naslovna fotografija: Ana Ašič
24. oktober 2024
Ali bo kljub jasno izraženi volji in eksplicitnemu nasprotovanju prizadetih lokalnih prebivalcev, Občinskega sveta, občinske uprave in župana Občine Ilirska Bistrica ter plejade kredibilnih strokovnjakov s področja narave, okolja in prostora, elektro in drugih inženirskih strok, pa akustične, geografske, geološke, biološke, jamarske, vodovarstvene, lovske in naravovarstvene stroke, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo s hlapčevanjem komercialnim interesom investitorju, ki je v slovenskem lastniškem delu brez denarja, v avstrijskem pa je vpleten cementarski lobi, ki ima v lasti tudi Anhovo in Trbovlje, peljalo naprej pobudo za Polje vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica na škodo edinstvene narave, lokalnih prebivalcev in vseh slovenskih državljanov, ki se ji ob nadaljevanju postopka v nobenem primeru ni mogoče izogniti!?
Če bo namreč Državni prostorski načrt zavrnjen po več letih razsipavanja davkoplačevalskega in vsega drugega denarja za drage postopke in »vsaj 20 študij«, kot je v četrtek v Ilirski Bistrici dejal investitor, bo torej za nekaj, kar je vsakemu razumnemu, preudarnemu in odgovornemu človeku že vnaprej jasno, za »brezveze« nazadnje potrošeno več milijonov evrov, ki bodo pristali v rokah raznih zasebnih projektnih jastrebov; in tudi čas in delo državnih uslužbencev nas nenazadnje veliko stane; da pa o času, energiji in nešteto delovnih ur prizadetih prebivalcev in akterjev, ki upravičeno nasprotujejo neznosni ideji degradacije narave in življenjskega okolja v občini Ilirska Bistrica, niti ne govorimo!
Resnična cena vetrne zablode
Ekstremno ceno v času, denarju in zdravju pa ima seveda tudi konstantni stres, vznemirjenje, strah in negotovost, ki jo grožnja razvrednotenja življenjskega in bivalnega okolja prinaša prizadetim lokalnim prebivalcem!
In to velja prav za vsa trenutno aktualna bojišča na Slovenskem, na katerih želi pohlepna in brezskrupulozna vetrna industrija, pa obe, etablirana in »ljubiteljska« energetika teh, ki so zdaj zavohali »zelene« luft milijarde, ob servilni državni asistenci vsiliti ljudem razvrednotenje in uničenje njihovega življenjskega okolja in narave!
Od 30. septembra letos, ko je odjeknila novica o pobudi za DPN za Polje Vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica, niti ena nepremičnina v občini Ilirska Bistrica, pa tudi v okolici, ni več enako vredna kot pred tem, pa se lahko GURS in še kdo ob tem postavi na glavo! In to, zakaj!?
Zato, da bo nekaj zasebnih pohlepnih luftarjev, ki se jim ne da delati in bi lagodno živeli in se krmili ter napajali z državnimi in evropskimi davkoplačevalskimi subvencijami, ob hlapčevanju državne politike in uradništva, ki, brez skrbi!, seveda ob tem tudi nista brez svojega »lončka«, vsaj posamezni strankarski in uradniški akterji ne!, torej, da bi vsi ti v »razpaljbi« živeli na račun teh, očitno vsej tej spregi na milost in nemilost prepuščenih lokalnih prebivalcev in narave!
Foto: Ana Ašič
Vse to brezumno veliko stane! In tistih, spet davkoplačevalskih! 12 milijonov evrov, s katerimi skuša energetska hobotnica, ki si je tako ali drugače podjarmila državno politiko in uradništvo, pa nekatere najbolj glasne in razvpite nevladne organizacije in medije, podkupiti občino Ilirska Bistrica, je kaplja v morje uničenja, ki ga Polje vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica prinaša v naravo ter življenjsko okolje in prostor ljudi! To bi bila nepredstavljiva trajna izguba za vse lokalne prebivalce tamkajšnje občine, prav tako pa za vso državo in državljane Republike Slovenije! Z vsem, kar bi tak poseg za zmeraj potegnil za seboj, bi se nazadnje v stotinah milijonov, dolgoročno pa v milijardah, lahko ocenjevala trajna škoda za lokalno in vso slovensko naravo, okolje, prostor in družbo, če bi seveda kdo imel voljo in sposobnost, da jo obračuna! Ko je zadnje dni toliko govora, kako drag bi bil »prehod« s 100 odstotnimi obnovljivimi viri, se pravi sončnicami in vetrnicami, je treba povedati, da so v resnici številke, zlasti, ko gre za vetrnice, še mnogo višje! V bistvu brezmejne! Saj trajno uničenje narave, degradacija življenjskega in bivalnega okolja, razvrednotenje nepremičnin, zdravja in življenja ljudi v te izračune sploh niso všteti, so pa dejansko najbolj realna, surova in neizbežna cena te energetske zablode.
So pristojni slišali ljudi v Ilirski Bistrici?
Ali se bodo torej pristojni ob vsem nasprotovanju, ob vseh tehtnih argumentih in ob vsej grozeči škodi ter uničenju vendarle ustavili na robu prepada ali pa nas bodo brezvestno in brezumno, v pravi totalitarni maniri zapeljali vanj? So prejšnji četrtek slišali ljudi v Ilirski Bistrici?
Vprašanje smo v sredo dopoldne – malce časa za razmislek smo jim vendarle dali! – šest dni, torej, po odmevni predstavitvi pobude za Državni prostorski načrt Polje vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica, kjer so prebivalci jasno povedali NE je NE!, in še pred popoldanskim zasedanjem bistriškega Občinskega sveta, postavili Mateji Klinar z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ki je 17. oktobra 2024 v bistriškem kulturnem domu Na Vidmu skupaj s Krištofom Zupančičem, tem, ki je z očitno tremo in nelagodjem imel večino svojega govorniškega časa roke v žepih, v imenu pobudnika Ministrstva za okolje, podnebje in energijo predstavila aktualno »vetrno« pobudo in nekatere okvire zanjo.
Mateja Klinar, s katero so nas v telefonski centrali ministrstva takoj povezali, je, kot je rekla, »na dopustu« (očitno na tem ministrstvu pravica do Meščevega »odklopa« še ne deluje) in nas zelo lepo prosila, da se s tem konkretnim vprašanjem obrnemo na »generalnega direktorja našega direktorata«.
Seveda smo nemudoma poklicali Hinka Šolinca, generalnega direktorja Direktorata za energijo na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo in seveda je bil nedosegljiv, na sestanku, nekje »izven ministrstva« in »seveda« mu bodo prenesli vprašanje in se bo potem odločil, »ali vas bomo poklicali nazaj in vam bo na vprašanje odgovoril«. To je bilo ob pol dvanajstih dopoldne.
Po Šolinčevem prepričanju je »krasen primer kompromisa v prostoru Volovja Reber, kjer smo prišli s 83 vetrnic na 27 vetrnic«!
Popoldne, dvanajst minut do treh pa res zazvoni telefon in vljuden glas mi pove, da me bo zvezal »z generalnim direktorjem direktorata za energijo g. Hinkom Šolincem«. Ko generalnemu direktorju zrecitiram vprašanje iz prvega odstavka tega teksta, se takoj precej silovito razburi, češ da to ni stvar vseh slovenskih državljanov, da bo postopek in študije plačal investitor (Sic!) in da, ja, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo bo peljalo postopek naprej!
Pa sploh veste, o kateri lokaciji je govora? Ste sploh bili kdaj tam?
Seveda sem bil!
Foto: RC Celje (zgoraj) // Foto: Ana Ašič (spodaj)
Ste kdaj hodili po tisti naravi? Jo zares videli?
No, vseh ne, nekaj stojišč za vetrnice pa sem.
Pa po Ilirski Bistrici? Zakaj pa niste prišli z vašo državno sekretarko, ki se naokoli sramoti z izjavami, da infrazvok ne obstaja, v četrtek na predstavitev pobude v Bistrici, da bi iz prve roke oba slišala ljudi pa tudi kakšnega strokovnjaka in poznavalca tamkajšnjih razmer!?
Glejte, postopek državnega prostorskega načrta se bo peljal naprej! Vetrne elektrarne so v javnem interesu in postopek tega DPN gre naprej!
Kdaj in kje, v kateri demokratični proceduri se je izoblikoval ta »javni interes za vetrne elektrarne«, kje, kdaj je bil dosežen vsedržavni konsenz o tem, kdaj in kje je kdo vprašal državljane Republike Slovenije!?
Še enkrat: Postopek Državnega prostorskega načrta za Polje vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica nadaljujemo! Ljudje so zdaj lahko proti, ampak bistvo tega postopka in umeščanja v prostor je ravno v tem, da se najde kompromisna rešitev! Pri vetrnicah to ni tako kot pri hidroelektrarni! Tam je elektrarna ena, na običajno najbolj primernem mestu zanjo; in če tu ni soglasja, nimamo kaj! Torej, lahko samo je ali pa ni tam! Pri vetrnem polju pa je drugače! Tu pa lahko najdemo kompromis! Premikamo stojišča malce sem ali malce tja. Morebiti tudi zmanjšamo število vetrnic. Glejte, krasen primer takšnega kompromisa v prostoru je Volovja Reber, kjer smo s prvotnih 83 vetrnic, ki jih je želel investitor Elektro Primorske umestiti tja, prišli do kompromisne rešitve 27 vetrnic! Res je bilo sicer gradbeno dovoljenje zanje kasneje razveljavljeno, ampak na Volovji Rebri smo nazadnje prišli do kompromisa!«
Oprostite, g. Šolinc, a vi slišite sami sebe in to, kar govorite!? Pa, a vam je sploh kaj mar za vso to naravo pod Snežnikom, za ta prostor, za to okolje, za te ljudi!?
Seveda mi je mar! Zmeraj mi je mar za ljudi!
Bistriška arhitektka Jeronima Kastelic, ki ima rada svoj kraj, delo in življenje v njem, vsak, ki jo je v četrtek slišal, so mu morale njene besede seči v srce, je izzvala investitorja in prisotne državne uslužbence na odru, naj takoj dvigne roko tisti od njih, ki bi živel pod vetrnicami! Nastala je grobna tišina. Vsi na odru so nemo in stekleno zrli v mizo in niti eden ni dvignil roke! To vendar pove vse!
Ja, seveda, ker je bilo vprašanje zastavljeno tako, da je bilo rečeno »pod vetrnico«, jasno, nihče ne bi živel pod njo! Ampak jaz bi pa takoj živel kilometer in pol vstran od nje, za hribom, kjer vetrnica več nima nobenega vpliva!
Na hrib postavljena 250 metrov visoka vetrnica bo skrita za hribom!? Kje pa je to tukaj v tem konkretnem projektu vetrnic nad Ilirsko Bistrico!?
Lepo vas prosim! Takoj, ko si oddaljen kilometer in pol do nje, ni več ničesar, nobenega hrupa, nič!
Jasno, kjer ni uredbe o hrupu, ga seveda ni, ne!? No, lepo, da ste spomnili na hrup! Kdaj pa bo vaše ministrstvo sprejelo uredbo o hrupu, čemur se, kot je že spomladi izpostavil Varuh človekovih pravic, na vse pretege izmikate!?
Uredba je pripravljena!
V predalu, pozabljena, na vašem ministrstvu!
Ne, uredba je, obstaja.
Ustavno sodišče jo je zavrnilo! In Slovenija dobiva s tega naslova, zaradi problematike hrupa, vse več opominov iz Bruslja! Pa še od kod jih bo očitno morala, saj smo državljani popolnoma brezpravni in nemočni v krempljih in lovkah te energetske hobotnice, ki vse narekuje, forsira in financira…
Koga financira! Pazite, kaj govorite! Kdo nas financira!!!?
Saj to, gospod Šolinc! Mi, državljani in davkoplačevalci vas financiramo! Vas vse na ministrstvu! In grozljivo je, da kljub temu delate proti volji ljudi in državljanov!
Ob tem je sogovornik prekinil zvezo, mi pa ga tudi nismo še enkrat klicali in mu dajali priložnost, da pove, saj je že iz gornjih besed jasno, da je to le izguba časa in energije; da so politika, interesi in agenda ta trenutek močnejši od Ustave, od prava, od vsakega argumenta, od vsakega dejstva, od vsakega vprašanja, od vsake demokratične norme, od vsake človekove pravice, od vsake najbolj elementarne poštenosti, razuma, preudarnosti, humanosti in senzibilnosti do narave in ljudi, od vsega, kar življenje v naravi in družbi dela znosno in človeka ter živega bitja vredno.
Foto: Ana Ašič ( zgoraj in spodaj) // Foto: RC Celje (v sredini)
»Piar bo odločil, kdo bo povedal, kaj bo s to zahtevo«!?
Kljub temu in kljub vsemu, kar smo videli in slišali z njene strani v Domu na Vidmu, smo seveda poklicali tudi Barbaro Perovič iz Sektorja za državno prostorsko načrtovanje Direktorata za prostor in graditev na Ministrstvu za naravne vire in prostor, ki vodi postopek DPN Polje Vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica. Pričakovano se ni oglasila.
Je pa z mobilnega telefona nazaj poklicala dvajset minut do sedmih zvečer in kar dobro obvladala presenečenje, ko je zaslišala, da smo na drugi strani mi. Potrdila je informacijo, da »je rok za pripombe in predloge za DPN Polje vetrnih elektrarn Ilirska Bistrica podaljšan za 60 dni, torej do 31. decembra 2024, kot so v četrtek želeli prebivalci« in večkrat poudarila, da »Ministrstvo za naravne vire in prostor pelje postopek na pobudo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo«.
Ker sva se pogovarjali nekako sočasno z zaključevanjem seje bistriškega Občinskega sveta, je še nismo mogli seznaniti s sklepi in jo vprašati, ali bo Ministrstvo za naravne vire in prostor spoštovalo zahtevo bistriških svetnikov in pobudo za omenjeni DPN zavrnilo.
Smo pa to storili danes, ko smo Barbaro Perovič »ujeli« na mobilcu, a je bila gospa, še posebej, ko smo omenili sklep in zahtevo Občinskega sveta Občine Ilirska Bistrica, izjemno nerazpoložena za kakršenkoli pogovor! »Ker ste novinarka, se morate obrniti na našo piar službo in oni bodo odločili…
Piar bo odločil, kaj bo z DPNjem!?
»Ne! Oni bodo odločili, kdo je tisti, ki vam bo povedal, kaj bo s to zahtevo Občinskega sveta, o kateri sprašujete! Obrnite se na našo piar službo! Sama nimam pooblastil, da vam odgovorim!« je bila odločna Perovičeva, ki zdaj nenadoma nič več ne more, niti odgovoriti z da ali ne, je pa bila pripravljena v četrtek kar tam, v dvorani Na Vidmu, podaljšati rok za pripombe na DPN za 30 dni, pa še iz česa je bilo razbrati, da v vsej tej zgodbi vendarle ni tako »nemočna«, kot zdaj nenadoma želi prikazati. Prav ta gospa je bila namreč tudi tista z Ministrstva za naravne vire in prostor, ki je, ne da bi s tem predhodno seznanila občino, konec septembra potihoma rezervirala majhno dvorano v bistriškem Domu na Vidmu. »Sem želela najprej vedeti, ali je sploh dvorana prosta. Kaj pa naj rečem županu, če niti ne vem, ali je termin prost!?«
Pa se vam ne zdi, da bi bilo vljudno jih naprej obvestiti o vaši nameri, o tem, da nameravate organizirati tak dogodek v Ilirski Bistrici, še zlasti, ker se to še kako tiče vse občine!? Če bi na moji ali na vaši posesti kdo želel nekaj prirediti, bi nama tudi ne bilo prav, da tega nihče prej vsaj vljudnostno ne pove!
»Saj sem povedala županu in smo tudi imeli sestanek…«
Potem, ko ste se že dogovorili za dvorano! Ste mislili to bolj potiho narediti, da bi prišlo čim manj ljudi in ste zato rezervirali malo dvorano!?
»Po navadi nikjer na take dogodke ne pride veliko ljudi, zato smo menili, da bo v mali dvorani dovolj prostora za vse! Ne vem, kaj je tu problematičnega! Zakaj ste se v to zapičili! Potem smo pač po odzivih videli, da bo morda več ljudi, in smo rezervirali veliko dvorano.«
Foto: Ana Ašič
V četrtek dopoldne!?
»Ja! A je tu kaj spornega!? Kot sem že rekla, ocenili smo, da bo ljudi verjetno več, kot smo mislili in smo zato najeli veliko dvorano!«
»Pečo« z Golice za spektakularno predstavo in politkomisarsko reševanje sveta z OVE
In res jih je bilo več, mnogo več, kot so prireditelji dogodka očitno mislili še potem, ko so že pred začetkom s precej samozavestnimi nasmeški sedeli na odru. Zadnja polovica dvorane je bila namreč, vsaj ko sem sama stopila vanjo, še zmeraj zaprta z debelo vrvjo. Ko sem gospoda, ki očitno skrbi za dvorano, vprašala, zakaj se tja ne sme sesti, je odgovoril, da se v tej polovici »slabo sliši«, in da je bolje, da ljudje sedijo bolj spredaj.
No, ljudje so potem v nabito polni dvorani sedeli povsod, spredaj, zadaj, celo na tleh in še stali so, samovšečni nasmeški investitorja, državnih uradnikov, načrtovalcev projekta in ostalih njihovih podanikov, pa so s polnjenjem dvorane vse bolj bledeli in kamneli.
Ljudje so prihajali, dvorana se je polnila, nasmeški pa kamneli. Od leve proti desni: Mateja Klinar, MOPE; Janez Tratnik, AAE Gamit; Barbara Perovič, MNVP; Rafko Romih, RC Planiranje Celje; Krištof Zupančič, MOPE // Foto: Ana Ašič
Po spektakularnem uvodu, da se je zdelo, kot da smo na Popevki leta, s strani prirediteljev najetega poklicnega moderatorja in tv voditelja Roberta Pečnika, »Peče«, Domžalčana, ki je znan po tem, da »ne bi živel nikjer drugje kot v Domžalah«, nekdanjega radijca z Radia Hit in televizijca z Golica TV, je prvih 40 minut dogajanja v Kettejevi dvorani Doma na Vidmu minilo v ponavljanju vsem znane propagande in znanih politkomisarskih kvazi zelenih konstruktov novodobne ultra ideološke in akcijske agende »zelenega prehoda« in njenega stavljenja na odrešitev sveta z OVE, obnovljivimi viri energije, predvsem s sončnicami in, jasno, v tem kontekstu še toliko bolj z vetrnicami, pri čemer seveda ni bilo izrečene niti besede o tem, da je prav z vetrnicami za zmeraj neobnovljivo uničeno vse, kar je bilo kdaj kaj vrednega tam, kamor jih postavijo: narava, zemlja, okolje, prostor in življenje ljudi ter vsega, kar tam živi!
Načrtovalci, ki so pripravljali podlage, pa stari znanci na Bistriškem!
A če so ljudje res še kar neverjetno zbrano, mirno in potrpežljivo prenašali flancanje obeh državnih uradnikov z Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, pa tudi uradnice z Ministrstva za naravne vire in prostor, nam je vsem rahlo začela popuščati koncentracija predvsem pa potrpljenje, ko je predstavnik Razvojnega centra Celje – to so tisti, ki so skupaj z AKKA, Ana Kučan Krajinska Arhitektura, po Sviščakih v tej isti občini na skoraj 1300 metrih nadmorske višine, kjer je skoraj 8 mesecev zima, na vrtači sredi jase narisali čofotalnik z lokvanji in žabicami, obrnili slemena načrtovanih zgradb tako, da bi jih prva močnejša burja dvignila in odnesla, 14 kilometrov zračne linije od morja predvideli umetno zasneževanje sredi Nature 2000 in nad največjim območjem podzemnih voda, ki napajajo in oskrbujejo s pitno vodo dobršen del osrednje in južne Slovenije, začrtali »porozno« čistilno napravo, zdaj je pa aktualni župan kriv, ki da »zavira razvoj Sviščakov«, ker ni nikjer tako norega investitorja, da bi se na vrat na nos vrgel v tako okoljsko in finančno »vabljivo« investicijo! – no, taki so v četrtek ljudi, ki tukaj s svojimi predniki živijo stoletja, poučevali, kako tukaj je in kako dobro je to, kar načrtujejo, ter pri tem, jasno, kazali ljudem »za javnost« sfrizirane »grafike« in računalniške simulacije, kako to bo, seveda, kot običajno pri takih predstavah: bele, precej znižane in zminimalizirane vetrnice na modrem nebu, ki se komaj kaj vidijo, tako da bi ljudje nasedli, da to pa res ne bo nič kaj hudo poseglo v prostor in okolje.
Foto: Ana Ašič
Nočnega imidža z neznosno rdeče bliskajočimi monstrumi nad Ilirsko Bistrico, ki bi, ob vsem drugem, kar nesprejemljivega prinašajo v naravo, okolje in prostor, za zmeraj tudi s tem vizualno onesnažili ta košček še neokrnjene Slovenije in tako za zmeraj degradirali vse, kar Snežnik in širše snežniško območje edinstvenega predstavlja v Sloveniji, Evropi in svetu, no, tega pa seveda ljudem niso pokazali!
Kjer se sanje hitro sprevržejo v »nočno moro«!
A tudi, če ne! Bistrčani seveda niso po »kisli juhi« priplavali. To so ponosni, neuklonljivi in nepodkupljivi potomci starodavnih bojevitih ilirskih Japodov in Liburnov in v grbu imajo tudi danes Liburno, okretno galejo, ki so jo, fascinirani z njenimi bojnimi sposobnostmi v svojo vojaško floto kasneje sprejeli tudi Rimljani, četudi so se slednji prvotno tem krajem, nekaj zaradi geografije, pa tudi zaradi bojevitih staroselcev na poti k Jadranu raje na daleč izognili in jo ubirali čez Bloke in Babno Polje in Prezid v Reški zaliv in Kvarner.
O vsem tem se je v četrtek investitorju verjetno bolj malo sanjalo, vsaj videti je bilo tako, ko je kar malce preveč »pokroviteljsko«, kot se je kasneje izrazil eden od kritičnih razpravljavcev, pa na trenutke skoraj podcenjujoče mahal z res mejnimi vetrničnimi in vsemi drugimi dejstvi. Prav slednja pa so s svojo zavajajočo izmuzljivostjo paradoksno otipljivo napovedovala »nočno moro«, ki se mu tu obeta!
Kot vsakemu, ki tu, v teh krajih, v tej naravi, v tem prostoru in med temi ljudmi ne sliši in noče slišati svaril modrih, izkušenih in preizkušenih, predvsem pa srčno predanih temu, kar je njihovo življenje, njihovo vse!
Bistrčani so jasno, argumentirano in odločno povedali, da vetrnic nočejo! In v to naravo, v ta prostor vetrne elektrarne ne sodijo!
Teh in takšnih pa je bilo v četrtek v Kettejevi dvorani Doma na Vidmu veliko! Večina!
Od Mojce Mejak, vztrajne in odločne, v boju z Lesonitom dodobra prekaljene predsednice Društva Eko Bistrc, ki se je najprej zahvalila za »sijajno« uro dogodka: ob pol petih popoldne, tako da so Bistrčani, ki se večinoma na delo vozijo v Ljubljano, Postojno, Sežano in še kam, kar prireditelji seveda zelo dobro vedo, zato pa je bila taka ura; no, Bistrčani so zato morali vzeti dopust, da so se lahko udeležili predstavitve pobude za DPN. Potem pa je jasno in odločno ter utemeljeno povedala, da Bistrčani ne pristajajo in ne bodo pristali na razvrednotenje njihovega življenjskega okolja in narave ter z retoričnim vprašanjem: za koliko smo se pripravljeni prodati, v bistvu pozvala in spodbudila svoje sokrajane k pokončni in nezlomljivi drži v boju proti vsem, kar bi jim skušalo vzeti to, kar imajo najvrednejšega: to pa sta narava in okolje ter mirno življenje tu, kjer so doma.
Pa do 88-letnega Tea Širclja, domačina, staroselca, ustanovnega člana Planinskega društva Snežnik in enega ustanovnih članov istoimenskega smučarskega kluba, Sviščakarja, uglednega lovca in lovskega kinologa, ki je v več desetletjih s svojimi zvestimi krvosledci kot lovec, pa tudi kot planinec in športnik prečesal domala vsak kvadratni meter tega sveta pod Snežnikom in pozna vsak veter in vetrič s svojim imenom, vsak hrib, vsako vzpetinico, vse, kar tu zares je in obstaja; gospod Teo je zbrano, mirno, z neizpodbitnimi argumenti med drugim posvaril o vetrovih, ki jih ni; pa o povezanosti in delikatni senzibilnosti tukajšnje nadzemnega in podzemnega sveta.
Foto: Ana Ašič
Tudi lovci obeh prizadetih lovskih družin, Lovske družine Trnovo Devin in Lovske družine Kozlek, so odločno povedali, da ne bodo dopustili posegov v življenjsko okolje divjadi, saj bi vetrnice pomenile poslabšanje življenjskih razmer za divjad, ptice in velike zveri; da bodo to dosegli, , bodo »uporabili vsa pravna sredstva«, so odločno podkrepili svoje nasprotovanje vetrnim elektrarnam v občini Ilirska Bistrica in svojih loviščih.
Pa Tomaž Zorman s Škocjanskih jam, ki je opozoril na to, da gre v teh krajih za Unescovo biosferno območje, področja Ramsarske konvencije in Naturo 2000 ter nesprejemljivost kakršnega koli umeščanja za naravo tako uničujočih industrijskih objektov. In Tomaž Mihelič iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki je investitorja direktno pozval, naj kar takoj neha s tem postopkom, ker to pač že z vidika ptic ne bo šlo naprej. Pa Bistrčan inženir Darko Benigar, ki je zelo natančno opozoril na vse hrupne in akustične probleme ter pomanjkljivost oziroma odsotnost ustrezne uredbe o hrupu, zaradi česar so ljudje brez vsakega pravnega varstva; umeščanje vetrnic na območju Ilirske Bistrice in kjerkoli v Sloveniji pa je nesprejemljivo, dokler ni to vprašanje rešeno. Pa Jeronima Kastelic, bistriška arhitektka, ki je investitorja in uradnike s svojim brezkompromisnim vprašanjem v trenutku popolnoma razgalila, slekla in razkrila, da jih bolj ne bi mogla. In dr. Anton Prosen, domačin z Jasna pri Ilirski Bistrici, ugledni nekdanji profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, ki se je vse življenje ukvarjal z vprašanji in problematikami umeščanja v prostor, je jasno povedal: »Že v sedemdesetih sta se stroka in politika zedinili, da je treba pri prostorskem planiranju preiti s tehnokratskega v demokratski model umeščanja v prostor. In kaj vidimo in slišimo danes in nocoj tu? Vse, kar je bilo že zdavnaj nepredstavljivo in nesprejemljivo. Tako se z ljudmi, tako se s prostorom, naravo in okoljem ne dela! Ljudi je treba slišati! Vi pa jih ne slišite!«
NE je NE! Energetska hobotnica pa kar vztraja!
Še mnogi domačini in tudi vsi drugi so govorili, fascinantno veliko vsega o vsem, kar je tu zanje neprecenljivo dragocenega so v četrtek Bistrčani v Domu na Vidmu povedali tem, ki so bili tam; pa tudi vsem, ki jih ni bilo, pa bi morali biti, da bi slišali, kar z vseh strani v Sloveniji in zdaj tudi v Ilirski Bistrici ponavljajo in govorijo in ponekod že glasno vpijejo ljudje: NE je NE! Vetrnih elektrarn nočemo! Želimo neokrnjeno naravo, zdravo okolje in lep prostor! V čistem, zdravem, mirnem in lepem želimo živeti! Ne vsiljujte nam vetrnih monstrumov, ne industrializirajte nam najbolj edinstvene in dragocene narave! Ne uničujte nam zemlje in pitne vode! Ne jemljite nam edinega, kar imamo; kar smo varovali in ohranjali, da bi v tem živeli mi in vsi, ki prihajajo za nami!
Foto: Ana Ašič
Klici in stiska vseh teh ljudi z vseh koncev Slovenije so presunljivi! Psihopatsko brezčutna neodzivnost na to bolečino in klice in stisko pri pristojnih v državni politiki in upravi pa srhljivo šokantna! Ljudje govorijo NE! Oni pa se ne ustavijo! Vsiljujejo! Posiljujejo! Iščejo nove in nove perfidno sprevržene načine in poti, kako bi ljudi prelisičili, nalagali, prevarali, izčrpali, apatizirali, si jih zlepa ali zgrda podredili in jim, kot smo že večkrat povedali, v pravi maniri divjega Zahoda, kot ameriškim staroselcem »vzeli zemljo«, na kateri so stoletja; jim vzeli vse in še zadnje, kar imajo: to naravo, to okolje, ta prostor, to življenje!
In to najbolj brezsramno počnejo tisti, ki jih ti ljudje s svojim delom in davkoplačevalskim denarjem živijo! En Robi Golob, en Bojan Kumer, en Jože Novak, en Hinko Šolinc, ena Tina Seršen, ena Barbara Perovič, vsi kr’ eni levi in desni poslanci, ki tako uglašeno in soglasno pritiskajo v parlamentu na zelene gumbe in menda zato mislijo, da bo vse zeleno, ne da bi pomislili, da je vsak pritisk na zeleni gumb, ko gre za umeščanje teh vetrnih monstrumov, v resnici soglasje in pristanek za smrtno obsodbo ene resnične narave, enega resničnega okolja, enega resničnega prostora, enega resničnega življenja!
Nevaren prezir. In, umrite!?
Oni si izmišljajo tisoč in več izgovorov, namišljenih, napihnjenih, neresničnih, zakaj je treba tako dragoceno naravo uničevati z vetrnimi pošastmi. In živijo v utvari, da je tudi narava, okolje, prostor in ljudje, vse to neresnično! Kjer pa je resnično, je pa itak treba vse takoj zatreti, ker moti njihovo namišljeno resničnost. Treba je razvrednotiti. Degradirati. Uničiti.
Pa prezirati in prezreti ljudi! S tem, ko se vsi ti vladni in nevladni »siledžije« ne ustavijo, četudi z vseh strani odmeva NE!, eksplicitno dajo vedeti, da zanje ljudje pač niso »faktor«! Nič niso vredni! Nič niso! Manj od niča! Prah, ki ga pohodijo! Naj pocrkajo ti ljudje in narava in okolje in vse!? Je to njihovo sporočilo!? Je to sporočilo sedanje slovenske etablirane politike, uradništva, od njih plačanih in preplačanih energo hlapčevskih nevladnikov in njihovih servilnih medijev vsem prizadetim prebivalcem, ki se borijo za zadnje, kar imajo!? Umrite!? Pocrkajte!?
A četudi so v tem pohlepnem orgijanju in brezskrupuloznem udinjanju evropski in slovenski energetski hobotnici ter kvazi zelenim milijardam in vsej novodobni lažno zeleni ekoagendi, v imenu katere se shizofreno uničuje najbolj edinstvena, dragocena in neokrnjena narava, vsi ti vladniki in nevladniki tako podivjali, tako razvrednotili sami sebe, da delujejo do ljudi in narave le še robotsko brezčutno, bosta biologija in fizika vendarle tudi njih dohitela. Neizbežno. Si res želijo tega pod vetrnico!?
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@proton.me
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: Ana Ašič
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Milan Cerar
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023,2024©Vse pravice pridržane 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
