»Ta dogodek, ta atraktivna, senzacionalna, a vsekakor »benigna« novica o slovenskem televizijskem Guinnessovem rekordu, ta novinarski dosežek, ki je »newsworthy« s svojo časovnostjo in trajanjem in človeškim in profesionalnim naporom ter, kot sem že zapisala, povsem eksaktno merljiv in nesporen ter s tem pomensko in ideološko v bistvu nevtralen, če seveda ne gledaš nanj skozi prizmo političnih predsodkov, in če si, jasno, resnični novinarski profesionalec in vrednotiš dogajanje skladno s profesionalnimi normami in standardi ter etičnim kodeksom novinarske profesije ter seznanjaš javnost s tem, kaj se je zgodilo, kdaj, kje, kdo in zakaj; da torej to kot profesionalni novinar, urednik in javni medij zamolčiš javnosti, je pa res eklatanten primer slovenske novinarske, uredniške in medijske zavoženosti, ki je s tem, ko je zamolčala svetovni Guinnessov rekord svojega novinarskega kolege pravzaprav tudi sama postavila svetovni rekord v novinarski, uredniški in medijski neprofesionalnosti, sprevrženosti in, res, deplasirani pritlehnosti.«
Foto: Mediadaily
Piše: Ana Ašič
Foto: Guinnessworldrecords, Mediadaily, GettyImages
Naslovna fotografija: Guinnessworldrecords
28. september 2023
Včeraj, v sredo, 27. septembra 2023 ob 18. uri in 18 minut je televizijski voditelj Boris Tomašič s sodelavci na Novi 24 TV dosegel Guinnessov rekord z najdaljšo neprekinjeno pogovorno oddajo na svetu in jo potem vodil še dobro uro dlje ter se z dosežkom 73 ur 23 minut in 39 sekund kot prvi slovenski televizijec na ta način zapisal v Guinnessovo zgodovino.
Boris Tomašič nam je z vsemi svojimi »pojavnimi oblikami« lahko všeč ali ne, in meni osebno je precejkrat tudi bolj ne kot ja, a po več kot treh dneh maratonske pogovorne oddaje, ko je vse od nedelje, 24. septembra od 18. ure v neprekinjenem zaporedju, kljub le pet minutnim vmesnim odmorom in vsakih 24 ur enournemu počitku, kar praktično pomeni, več kot tri dni brez spanja, najbolj prisebno vodil pogovore s celo plejado izjemno zahtevnih, zanimivih, tematsko raznolikih in resnih sogovornikov, po vsem tem torej, bi se kot človek in kot poklicna novinarka resnično težko še pogledala v ogledalo, če bi ob tem nedvoumnem in eksaktno merljivem dosežku novinarskega kolege zakrknjeno in poniglavo molčala ter ne bi javno rekla, ja, to se je zgodilo, bravo, ne zmore tega vsak!
Verjamem, da prav vsak moj in nenazadnje Tomašičev poklicni novinarski kolega, ki je v svojem življenju pripravil vsaj en dve ali tri urni pogovor s katero koli resno tematiko, zelo dobro ve, kako naporno je to, koliko koncentracije in pozornosti ter vsega človeka terja; in, kako utrujen je človek po tem. Pogovarjati se več kot 73 ur s 70 različnimi sogovorniki ter jim pri tem zastavljati relevantna, aktualna, prisebna in kredibilna vprašanja pa je preprosto fascinantno, pa četudi gre za televizijsko novinarstvo, nad katerim smo pišoči novinarji sicer zmeraj malce »snobovsko« vzvišeni; osebno pa vendarle menim, da bi pri resnih pogovornih oddajah mi, pišoči, morali sestopiti s teh intelektualno superiornih pozicij, saj tudi za novinarja oziroma televizijskega voditelja, kar je morda bolj pravi naziv za Tomašiča, ne le za sogovornika, ni enostavno biti ves čas pod neizprosnim očesom kamere in »prisluškovanjem« mikrofona.
Boris Tomašič je v vsem tem zdržal več kot 73 ur. »Ti si »uradno neverjeten«, »officially amazing«, kar je slogan Guinnessovih rekordov, je izjavila uradna Guinnessova predstavnica, ko mu je včeraj okoli osmih zvečer izročila uradno Guinnessovo plaketo.
A včeraj in danes, še več kot 24 ur po tem, ni mogoče v nobenem slovenskem mainstream mediju, televiziji ali na spletnem portalu prebrati niti ene same vrstice, drobcene vesti ali novice o tem nespornem dosežku slovenskega televizijskega novinarstva. Ničesar ni. Nič. Totalni molk. Skladno z znanimi in utrjenimi slogani medijev iz nekdanjih časov: »Česar ne objavimo, se ni zgodilo.«
Sama osebno, kot novinarka in kot urednica pričujočega kritičnega spletnega portala že leta živim v tem molku in zamolčanosti, tako z leve kot z desne, tudi umrla bom v tem, nihče razen mojih najbližjih, nekaj prijateljev in, ja, naših dolgoletnih stalnih in zvestih bralcev ne bo niti vedel, da me ni več na svetu, kot tudi ne, da sem sploh kdaj bila. Že zdavnaj sem to dojela, sprejela in po vseh izkušnjah s to konkretno slovensko bivanjsko in poklicno sredino in resničnostjo je seveda logično, da drugače tudi ne more biti, če se ukvarjaš s temami, ki vznemirjajo utrjene interesne status quoje ter velikopotezne manipulacije in imaš poglede, ki dražijo in vzbujajo nelagodje tako pri enih kot pri drugih in še vseh vmes, še zlasti, ker so naše zgodbe zmeraj podkrepljene z dejstvi in resnico, za katero bi na eni in drugi in tretji in na vseh »enoumnih« straneh najraje videli, da ne bi prišla na dan. Toliko časa sem že na svetu, da imam tudi sama kar nekaj slovenskega medijskega »zgodovinskega« spomina. Vem marsikaj. In videla sem tudi kar nekaj vsega tega. Medijsko in uredniško spolitiziranost ter servilno zlizanost s centri moči. Škodoželjnost interesnih in političnih akterjev, ki se ob lastnem nenasitnem krmljenju z državnih in vseh drugih jasli privoščljivo naslajajo nad eksistenčno stisko »nekooperativnih«. Strah in molk kolegov. Njihovo nekritično uslužnost in poslušnost. Zatekanje v prezir, v samouničevalni cinizem, v samodejno utišanost in refleksno izogibanje »kočljivim« temam, da ne vznemirijo »botrov«, ki so že zdavnaj povedali, kaj ja in kaj ne.
Ampak to! Ta dogodek, ta atraktivna, senzacionalna, a vsekakor »benigna« novica o slovenskem televizijskem Guinnessovem rekordu, ta novinarski dosežek, ki je »newsworthy« s svojo časovnostjo in trajanjem in človeškim in profesionalnim naporom ter, kot sem že zapisala, povsem eksaktno merljiv in nesporen ter s tem pomensko in ideološko v bistvu nevtralen, če seveda ne gledaš nanj skozi prizmo političnih predsodkov; in če si, jasno, resnični novinarski profesionalec in vrednotiš dogajanje skladno s profesionalnimi normami in standardi ter etičnim kodeksom novinarske profesije ter seznanjaš javnost s tem, kaj se je zgodilo, kdaj, kje, kdo in zakaj; da torej to kot profesionalni novinar, urednik in javni medij zamolčiš javnosti, je pa res eklatanten primer slovenske novinarske, uredniške in medijske zavoženosti, ki je s tem, ko je zamolčala svetovni Guinnessov rekord svojega novinarskega kolege pravzaprav tudi sama postavila svetovni rekord v novinarski, uredniški in medijski neprofesionalnosti, sprevrženosti in, res, deplasirani pritlehnosti.
Predvsem pa eksaktno pokazala, da slovensko mainstream novinarstvo očitno sploh nima več niti najbolj elementarnega novinarskega in novičarskega refleksa! Tistega daru, silovitega notranjega občutka, ki te spreleti, da ves trzneš, ko naletiš na res pravo in veliko novico! Vaauu! To! In si ne moreš kaj, kot da jo takoj, čimprej poveš »vsemu« svetu! Ta esprit, ta naboj, ta notranja nuja, da povemo, seznanimo javnost z osupljivo novico in dogodkom in to takoj na vse strani neba, je na nek način najbolj tisto, kar nas novinarje potrjuje kot take. Da ob Tomašičevem Guinnessovem rekordu kompletna slovenska etablirana novinarska in medijska scena molči, to je pa res brez primere v nacionalni, evropski in svetovni žurnalistični zgodovini!
Tako da, tokrat Tomašič res ni provociral z kdo vam laže, a je bolj kot kdaj koli doslej s svojim pogovornim rekordom post festum precizno odstrl vso resnico o neprofesionalnosti in jalovosti slovenske novinarske »profesije«.
V bistvu sta nam Boris Tomašič s svojim presežkom in slovenska medijska scena s svojim »podsežkom« vsak na svoj način lepo in nazorno pokazala, da je torej »nemogoče res mogoče«! Pa tudi to, da bo na vse ostalo v slovenskem novinarstvu in medijskem prostoru treba še dolgo čakati. S Han Suyin ali brez nje. A vsekakor »dokler se ne zdani«.
Foto: Guinnessworldrecords
Po novici je zgodba. Za njo smo mi.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Foto: GettyImages
Dragi bralci in bralke, v raziskovanje, pisanje, urejanje in objavljanje zgodb, ki so pred vami, vlagamo veliko nesebičnega truda, časa in vsega, kar stane. Ker to razumete, in nas pri naših prizadevanjih za angažirano, kritično, avtentično, profesionalno in etično ter zares neodvisno novinarstvo podpirate, smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Ana Ašič Sic! Publicistika s Pogledom
Izdajatelj
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
zavod.za.umetnost.hisa.zvezd@gmail.com
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Foto: Guinnessworldrecords
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022, 2023©Vse pravice pridržane. 
Avtentično! Ustvarjeno brez umetne inteligence! AI Free!
