Gozdovi pa, tudi in še zlasti slovenski, še zmeraj skrivajo veliko vsega. Starega. A tudi vse več novega. Za knjige in filme in stotine preiskovalnih novinarskih tekstov je teh zgodb tod, po teh hostah, ki bi jih bilo treba vse lepo na sonce »obrniti«; preruvati »jase« in v »podzemlju« poiskati škodljivce, zaradi katerih usiha zelenje in življenje na slovenskih tleh. Le kaj nam ob vsem iskanju priljubljene hrane in zatiranju ogrcev majskih hroščev v resnici še želijo in očitno dopovedujejo divji prašiči, ko tako vztrajno na vseh koncih Slovenije rijejo po tej naši zemlji!?! Se bo res treba tega temeljito lotiti! In se ne ustaviti! Pa če bo ob tem še tak halo! Če se bo še tako »vpilo« in »streljalo« iz vseh »cevi«. Kar se skriva, bo treba odkriti! Kar se odkrije, bo treba prenesti! Ni divji prašič zloben, ker pač zaznava in najde požrešne žuželke! In tudi novinarske »zlohotnice« ne, če hote ali nehote najdejo in potem, ja, to pa zelo zavestno, obelodanijo reči, ki bi jih nekateri najraje ne le skrili, ampak tudi izbrisali! In za zmeraj pozabili!
Foto: Ana Ašič
Tekst: Ana Ašič
Foto: Ana Ašič
21. marec 2022
Prvi pomladni dan je bil že včeraj, ko se je 20. marca ob 16. 33 po lokalnem času letos začela pomlad na sončno nedeljo, ki pa se je vendarle končala še zmeraj z mrzlo nočjo. In ko sem se okoli desete ure zvečer vračala s Snežniškega, je oblak soli iz avtocestnega vzdrževalnega vozila govoril o vsem drugem, le o pomladi ne. Seveda pa je tu! In z njo tudi mednarodni dan gozdov.
Ker smo si z našimi, menda ostrimi stališči do vseh teh marketinško piarovsko vrhunsko medijsko »pokritih« mednarodnih takšnih in drugačnih dni narave, med nekaterimi bojda že prislužili razne vzdevke in izpeljanke iz »Zlohotnice«, ki da želi le vse najslabše raznim »Pepelkam« slovenskih gozdov, naših neomajnih prepričanj na tem mestu ne bomo na veliko ponavljali in z njimi ne bomo spet utrujali bralcev!
Vsekakor pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da je mednarodnih praznikov narave vse več; narave same pa vse manj! Kot je vse manj tudi pristne in utilitarnosti ter vseh drugih skritih intencij rešene skrbi zanjo! In, več kot imamo velikih, prelomnih in »zgodovinskih« zelenih dogovorov in sporazumov in politik; bolj so črna »eko« poslovna ozadja, ki jim, žal, v vse večji meri botrujejo!
Foto: Ana Ašič
Gozdovi pa, tudi in še zlasti slovenski, še zmeraj skrivajo veliko vsega. Starega. A tudi vse več novega. Za knjige in filme in stotine preiskovalnih novinarskih tekstov je teh zgodb tod, po teh hostah, ki bi jih bilo treba vse lepo na sonce »obrniti«; preruvati »jase« in v »podzemlju« poiskati škodljivce, zaradi katerih usiha zelenje in življenje na slovenskih tleh. Le kaj nam ob vsem iskanju priljubljene hrane in zatiranju ogrcev majskih hroščev v resnici še želijo in očitno dopovedujejo divji prašiči, ko tako vztrajno na vseh koncih Slovenije rijejo po tej naši zemlji!?!
Se bo res treba tega temeljito lotiti! In se ne ustaviti! Pa če bo ob tem še tak halo! Če se bo še tako »vpilo« in »streljalo« iz vseh »cevi«. Kar se skriva, bo treba odkriti! Kar se odkrije, bo treba prenesti! Ni divji prašič zloben, ker pač zaznava in najde požrešne žuželke! In tudi novinarske »zlohotnice« ne, če hote ali nehote najdejo in potem, ja, to pa zelo zavestno, obelodanijo reči, ki bi jih nekateri najraje ne le skrili, ampak tudi izbrisali! In za zmeraj pozabili!
Amnezija! To je beseda, ki je že desetletja povezana s slovenskimi gozdovi. Na eni strani! Na drugi pa najbolj oster spomin! Za vse, kar v njih še vrednega o(b)staja! In, kar, očitno po videnju nekaterih, še ostaja za pograbit!
Skrivnosti kočevskega gozda. Scenaristka Mojca Perat in inženir Anton Prelesnik pred velikim platnom Kulturnega centra Kočevje, 1. marca 2022. // Foto: Ana Ašič
To so te strašne dihotomije slovenskih gozdov, ki se jih je tako lepo in mirno in spokojno dotaknil inženir Anton Prelesnik v novem slovenskem televizijskem dokumentarnem filmu Skrivnosti kočevskega gozda, ki smo si ga 1. marca predpremierno ogledali v Kočevskem kulturnem centru.
»Na eni strani takšna sociala, bolnice, skrb za nemočne in ranjene; na drugi strani pa brezna!« je dejal legendarni kočevski, skoraj 90 letni gozdar, ki je svoje življenje preživel v gozdu in mu posvetil vse, kar je. Vse en sam »fragment« je tista preprosta zgodba, s katero sta scenaristka Mojca Perat in režiserka Alma Lapajne ravno zato, ker v pripovedi ni ne odvečnega dogajanja in tudi ne odvečnih besed, subtilno potrkali na naše misli, na našo (za)vest in na naše srce ter nam s Prelesnikom povedali ravno toliko, kolikor je tega sploh mogoče v enem večeru res slišati in začutiti, ne da te potegne v »brezno« brezčutnosti in otopelosti.
»Bil je prvi dan svobode. Očeta so pa odpeljali in nikoli več ga nismo videli.« Spet ta dihotomija. Tudi ob tej se je tu in tam v temni dvorani začutilo mrmranje. Nelagodje? Težka je resnica. In skrivnosti težko prenesejo celo tisti, ki nimajo nič z njimi! Kaj šele, oni, ki se jih dotikajo! To velja za nekdanje. In za današnje čase.
Foto: Ana Ašič
Kaj vse skriva ta gozd? In, kaj odkriva? Kaj vse skrivajo lovišča? Tista s posebnim namenom? In vsa druga? In, kaj odkrivajo? In vsi tisti, ki v njih delajo? In lovijo? In se tam srečujejo? In vedo. Eden za drugega. A vendar ne želijo, da ve še kdo drug! Zakaj!? Česa se v resnici bojijo? In, koga?
Zakaj je sredi tega gozda ena popolnoma brezvezna fotografija nenadoma tako pomembna, da »drobi« vse pod seboj!? Da se ne ustavi pred ničemer! Da ne neha, ko je že zdavnaj ni več! Da muči in psihira in se izživlja, kljub posredovanju najbolj kompetentnih in strokovnih? Da vztraja, ko ni več ničesar, pri čemer bi bilo umestno vztrajati!? Ko razkazuje moč, kjer je vedno večja nemoč!? In, ko tako močno želi utišati, da nazadnje prav vse najbolj naglas govori!
»Zdaj morate pa res iti do konca!« so mi rekle lepe, resne oči v petek pozno zvečer, ko sem prvič v 40 letih svojega dela in življenja sklenila, da je to zdaj prelomna točka in trenutek, ko morajo biti ene reči pa še nekje dokumentirane, zabeležene in izrečene. Ne zaradi strahu. Ampak zaradi izmučenosti in vznemirjanja in krivičnosti in časa, v katerem bi bilo lahko toliko dobrega! Bila pa je le neznosna tesnoba in cinična brezčutnost sporočil, ki so nazadnje blokirala vse; in dvigala le vse večji revolt ob tem znašanju in poskusu ustrahovanja.
Foto: Ana Ašič
»Na pravi sledi ste! V nekaj bistvenega, nevralgičnega ste dregnili in zato se zdaj k vam zgrinjajo vsa ta »polena«; to oviranje; to nagajanje, to strašenje, gospa, da ne bi nadaljevali! Da ne bi zares našli še česa! Verjemite, midva razumeva, kaj se vam dogaja! To,« se ozrejo mirne ljubeznive oči na ekran in na eno teh mojih preiskovalnih zgodb, »no, lahko si predstavljava, kako je, ko delaš, kar delate vi!«
Vse, kar se pogovarjamo, že dolgo tudi sama vem; a mi je vendarle v olajšanje, ko vidim, da je ljudem, s katerimi govorim, zelo hitro zelo jasno, za kaj gre; o čem pripovedujem; česa si več ne dovolim; zakaj želim reči temu znašanju ne; kako je razlika, če ti s takšnimi rečmi »maha« in žuga »kr´ eden«, ali pa nekdo, ki je na takih položajih in tako »nedotakljiv«, kot je ta; in, ko slišim ne le to, da sem slišana; ampak tudi, da je še nekdo, čisto drug, pa vendarle na podoben način v tem. Ko slišim druge, podobne izkušnje »s terena«. Ko tudi tu čutim neko »stanovsko« podporo in spoštovanje do dela, ki ga opravljam. V gozdu. In povsod.
In v tem spet z novim zagonom oživi vsa moja gotovost in lahkosrčnost in neomajnost v večnem, nikoli končanem lovu za vsem, kar mi v gozdu največ pomeni. Zaradi česar sem, kar sem. In zaradi česar si bom do poslednjega diha prizadevala za vsak, najmanjši drobec »izgubljene« resnice. Na mednarodni dan gozdov. In zmeraj. Amen.
Legendarni kočevski gozdar inženir Anton Prelesnik v dokumentarnem filmu Skrivnosti kočevskega gozda, scenaristke Mojce Perat in režiserke Alme Lapajne. // Foto: Ana Ašič
Več: V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU »LE« KOČO, PO MERJAŠČEVO »BIVAK«? NA KOČEVSKEM PA BI IMEL LOVSKI PRIJATELJ ŽANA MAHNIČA KAR TITOVO LOVSKO HIŠO NA SMUKI! KJE SE SKRIVA KRIVEC? IN, KAJ MERJASCU IN NJEGOVI KLIKI NI JASNO!?!, Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom, 16. marec 2022, https://anaasicsic.com/2022/03/16/v-triglavskem-narodnem-parku-le-koco-po-merjascevo-bivak-na-kocevskem-pa-bi-lovski-prijatelj-zana-mahnica-privatiziral-kar-titovo-lovsko-hiso-na-smuki-kje-se-skriva-krivec/
Foto: Ana Ašič
Po novici je zgodba. Za njo smo mi. Sic! Publicistika s pogledom.
NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.
Od narave. Do umetnosti.
ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.
ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
anaasicsic.journalism.in.focus@gmail.com
Odgovorna urednica
Ana Ašič
Majhen portal. Za velike zgodbe.
Dragi bralci in bralke, za nas od nekdaj šteje vsaka zgodba. Ali šteje tudi za vas, veste v resnici le vi. In le vi sami lahko to tudi poveste. Z dobro mislijo, besedo ali dejanjem. Za vse smo vam vnaprej iz srca hvaležni!
DONACIJA SIC!
Hiša Zvezd, Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije, Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana, Slovenija, EU
TRR: IBAN SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Namen nakazila // Purpose: DONACIJA SIC! // DONATION SIC! Koda namena // Purpose Code: CHAR
HVALA!
Ustanovitelj in izdajatelj neodvisnega angažiranega in avtentičnega spletnega portala Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
HIŠA ZVEZD
Zavod za umetnost in ustvarjalne vizije
Gornji trg 42A, 1000 Ljubljana
Svetimo v temi!
Matična številka: 2262479000 Davčna številka: 13951866
Transakcijski račun: SI56 0400 0027 6714 363 NOVA KBM d.d.
Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom
je neodvisni spletni medij, publicistični spletni portal magazinskega tipa, ki z angažiranimi in avtentičnimi profesionalnimi publicističnimi in novinarskimi prijemi tedensko osvežuje svoje spletne strani in javnosti prinaša vsebine s področja narave, okolja in prostora ter njihovega prepleta z vsemi dimenzijami javnega, političnega, kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja doma in po svetu.
Idejni rojstni dan Ana Ašič Sic! Publicistike s pogledom je na Gornjem trgu v Ljubljani
18. novembra 2018.
Na slovenskem in svetovnem spletu je portal začel delovati
13. aprila 2019.
V razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije je bila Ana Ašič Sic! Publicistika s pogledom vpisana
1. septembra 2020
»Na tistih gričih si se zjutraj zbudil in pomislil: tu sem in prav je, da sem tu.«
Karen Blixen
2019,2020,2021,2022©Vse pravice pridržane
