VELIČASTNA TURANGALÎLA, EKSTATIČNA PESEM LJUBEZNI IN PREKIPEVAJOČE RADOSTI, PRVIČ NA SLOVENSKIH TLEH. SREDI DESETORAZREDNEGA SEJMIŠČA IN PLANK. V LJUBLJANI IN CANKARJEVEM DOMU…KI JU, ŽAL, KULTURNO NI VEČ!

Ljubezen vse premaga. In Turangalîla tudi. Za zmago nad tem, kar vsak dan vse bolj razžira naš slovenski vsakdan in čas in prostor, v katerem živimo, pa se bo vendarle poleg ljubezni, treba tudi zelo strezniti, se vzeti v roke in se vrniti h kulturi in omiki, v kateri smo živeli stoletja in je v resnici tudi močno zaslužna, za vse, kar je res dobrega, žlahtnega in civiliziranega pri nas. Kako življenjsko nujno je to, se je pokazalo prejšnjo sredo, ko se zdi, da je bilo z enim največjih glasbenih dogodkov v zadnjih dvajsetih letih na Slovenskem, res sijajno izvedenem in z vrhunskimi izvajalci, sredi največje sejemske krame doseženo še eno dno slovenske kulture. Je to zdaj to? Forever? Ali pa bo to dogajanje okoli Turangalîle ter deset fascinantnih stavkov te, ene najbolj osupljivih simfonij našega časa, odprlo novo knjigo v soočenju razkrojene slovenske kulture, prestolnice ter ustvarjalnega in performnega duha s samim seboj?

Velika ljubezen: pianistka Yvonne Loriod in skladatelj Olivier Messiaen // Foto: interlude.hk

Tekst: Ana Ašič

Foto: daytonperformingarts.org, interlude.hk, Ana Ašič

25. oktober 2021

»Messiaena sem »odkril« prvi dan collegea. Pozdravna slovesnost za bruce se je namreč zaključila z univerzitetnim organistom, ki je igral Dieu parmi nous, Bog med nami, to je zadnji stavek Messiaenove orgelske suite Nativité du Seigneur, Gospodovo rojstvo. Spominjam se, da so vsi zapustili avditorij, le nekaj glasbenih »obsedencev« se nas je občudujoče zgrnilo okoli orgelske konzole, ko je ta čudovita glasba vsa preplavila prostor,« se je pred dvema letoma za Dayton Performing Arts Alliance in pred tamkajšnjo izvedbo Turangalîle, svojega prvega dne na univerzi Yale in prvega srečanja z osupljivo in v srce segajočo glasbo sodobnega francoskega skladatelja in organista Olivierja Messiaena, spomnil Neil Gittleman, v New Yorku rojeni ameriški dirigent in dolgoletni umetniški direktor Daytonskega filharmoničnega orkestra.

Resnična moč Turangalîle

»Nekaj let kasneje, leta 1975, sem bil doma med spomladanskimi počitnicami, ko je Bostonski simfonični orkester igral Turangalîlo. Šel sem na jutranjo matinejo in zdelo se mi je, da so občinstvo le vse »majhne stare gospe« iz Bostona in jaz. Mislil sem si, da to občinstvo – morda najbolj muzikalno konzervativno od vseh že tako muzikalno konzervativnih abonentov Bostonskea simfoničnega orkestra – da bo torej to občinstvo nenaklonjeno temu delu. A ga je naravnost ljubilo! Gospe so ponorele za njim; in ko je Messiaen, »majhen star gospod«, kot si je sam pravil v tem času, prišel na oder, so ga pozdravile z ovacijami kot kakšno rock zvezdo! Tisto jutro sem se za zmeraj naučil dve stvari. Prvo, nikoli ne sodi občinstva po letih in barvi las! In drugo, spoznal sem resnično moč Turangalîle, ki občinstvo preprosto premaga.«

Da je to res, smo se lahko v živo prepričali letošnjo tretjo oktobrsko sredo, ko je bila v Cankarjevem domu prvič na slovenskih tleh izvedena ta osupljiva deset stavčna simfonija v izvedbi orkestra Slovenske filharmonije, z odličnima solistkama, japonsko pianistko Sae Lee za klavirjem in Francozinjo Cécile Lartigau na »ondes Martenot«, »Martenotovih valovih« in pod vodstvom Michaela Wendeberga, renomiranega dirigenta mlajše generacije, rojenega leta 1974 v nemškem Albstadtu, med glasbenimi poznavalci cenjenega tudi zaradi njegovega fokusa in sijajnih izvedb sodobnih in novih opernih in koncertnih glasbenih del.

Kot nas spominja Neil Gittleman, je tako kot Bartókov Koncert za orkester, Coplandova Tretja simfonija, Bernsteinova Serenada, Schönbergov Preživeli iz Varšave in še mnoga velika dela 20. stoletja, tudi Turangalîla nastala na pobudo in po naročilu Sergeja Koussevitzkega, dolgoletnega dirigenta in umetniškega direktorja Bostonskega simfoničnega orkestra. »Naročnikova navodila iz leta 1946 so glasba za ušesa vsakega skladatelja: napiši kar hočeš; v obsegu in dolžini, kakor ti želiš; za številčno neomejen orkester.«

Olivier Messiaen je Turangalîlo ustvaril med letoma 1946 in 1948, premierno pa je bila v Bostonu izvedena 2. decembra 1949. To je bil tisti legendarni trenutek, ko je moral zaradi nepričakovane bolezni Sergeja Koussevitzkega kot dirigent Turangelîle na premieri »vskočiti« takrat 31 letni Leonard Bernstein; in bil s strani tedanje glasbene kritike takoj razglašen za »idealnega dirigenta zanjo«. Ginette Martenot, sestra Maurica Martenota, francoskega čelista in človeka, ki je leta 1928 izumil »Martenotove valove«, je bila solistka na tem, enem prvih elektronskih instrumentov na svetu. Pianistka Yvonne Loriod pa je bila solistka za klavirjem.

Foto: daytonperformingarts.org

Prav za to virtuozno umetnico naj bi bila Turangalîla tudi napisana. Znane so Messiaenove besede, ko je dejal, da si lahko »izmišljuje« in piše za klavir »največje ekscentričnosti«, ker je vedel, da bo Yvonne Loriod prav vse mojstrsko zaigrala. Sredi decembra 1908 rojenega skladatelja, pianista in organista ter konec januarja 1924 rojeno vrhunsko pianistko je seveda povezala glasba, Pariz, Pariški konservatorij, kjer je bila mlada umetnica ena najbolj marljivih in zagnanih Messiaenovih učenk, in pariška cerkev Svete Trojice, s katero sta bila oba povezana kot glasbenika in globoko verna katoličana. Kar 61 let je bil Olivier Messiaen v tej cerkvi glavni organist.

Ljubezen vse premaga

Precej splošno znano je, da je leta 1961 Yvonne Loriod postala skladateljeva druga žena, potem ko je leta 1959 umrla prva žena in mati edinega skladateljevega sina Pascala, violinistka Claire Delbos, ki se je po več travmatskih izgubah nerojenih otrok in končno po rojstvu sina leta 1937, začela duševno izgubljati, po rutinski operaciji in anesteziji pa je utrpela težke možganske poškodbe, zaradi česar je bila že v 40. letih in do konca življenja institucionalizirana; in v takem sta se srečala Messiaen in Loriodova. Malo manj znano pa je morda to, da je njuna, prav gotovo tudi iz glasbene, poklicne in duhovne bližine porojena ljubezen, prav zaradi njune vere in pripadnosti božjim zapovedim ter iz spoštovanja do hudo bolne Claire vse do njene smrti ostajala celibatna in živela predvsem v glasbenih, ustvarjalnih in duhovnih dimenzijah ter se tam, kot lahko slišimo in, ja, kar vidimo lahko! prav v veličastni simfoniji Turangalîla razcvetala v neslutene razsežnosti, lepoto, predanost in presežno moč srca, ki jo premore le resnična ljubezen. In njena zmaga nad vsem!

Ko je prejšnjo sredo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izzvenel veličastni zaključek Turangalîle in se kot bleščeč brezčasni zvočni ognjemet v milijon odtenkih čiste ljubezni in radosti razcvetel v prostoru in času in dušah in srcih vseh, ki smo bili tam v tistem trenutku, dvoma o tem, da ljubezen res vse premaga, za zmeraj ni in ne more biti več! Živela je, živi in bo večno živela in zmagovala na veke vekov! Radost, ki jo prinaša to neštetokrat potrjeno spoznanje, ki pa ga mora človeštvo zmeraj znova poslušati, da bi vsaj za trenutek tu in tam res verjelo in dojelo, se je lesketala v ganjenih očeh in spontanih vzklikih in neumornem ploskanju, v »stoječih osem minutnih aplavzih in ovacijah« je zapisal novinarski kolega Marijan Zlobec, priznam, da sem sama pozabila na uro, v srčnem in vzhičenem odzivu občinstva, kakršnemu smo le redko priča v slovenskih avditorijih.

»Kot raj na zemlji« in ne kot nekaj nedosegljivo božjega, je kolega Zlobec videl in doživel Turangalîlo in res lepo zaključil svojo oceno z besedami, da je »ta raj občinstvo, pretežno mlado, zelo hitro prepoznalo kot svoj ambient«. To mlado, odprto, spontano in glasbeno visoko razgledano in izobraženo občinstvo, v katerem so bili mnogi profesorji in študentje Akademije za glasbo, profesorji in dijaki ljubljanskega Konservatorija in drugih glasbenih ustanov iz Slovenije in tujine, pa seveda predstavniki glasbenega in kulturnega menedžementa ter glasbeni sladokusci in ljubitelji glasbe ter navdušenci z več koncev tega in drugih delov Evrope, saj Turangalîla niti po svojem deset stavčnem obsegu, niti po zasedbi, ki terja več kot sto članski orkester, niti po zahtevnosti, ki jo prinaša presežna izvirna ustvarjalnost Olivierja Messiaena, ni glasbeno delo, ki bi ga kar mimogrede kjer koli izvajali, ampak je zmeraj dogodek, ki presega zgolj en kulturni milje; to »pretežno mlado občinstvo« torej, je bilo ob vrhunski glasbi in sijajni izvedbi ter sporočilu o nepremagljivosti ljubezni in radosti, pravzaprav tudi vse in največ, kar je ta večer in zdaj vse dni, ko mislimo nanj, zbujalo upanje in veselje do življenja v tem vse bolj bornem slovenskem okolju.

»Metajavnost« opustošenih »hramov kulture«

Da na koncertu ni bilo domala nikogar iz slovenskega javnega političnega, upravnega, institucionalnega, gospodarskega in le redki iz kulturnega in prestolničnega življenja, je seveda tisto, kar zmeraj, že dolga leta in vse pogosteje in vse bolj očitno bode v oči, pa naj gre za koncertne, operne, baletne in druge predstave ali za ljubljanski Festival. To je menda razumljivo, saj je vendar jasno že od Trzinke sem, da je veliko bolj atraktivno, če splezaš na »raufenk«, sploh, če je najvišji v Evropi, da si končno nad njo, kot pa da sediš, »magari« v prvi vrsti, na nekem koncertu, kjer moraš biti zraven tega tiho, pa še tvitanje takrat nikakor ni zaželeno.

Foto: Ana Ašič

Res je sicer tudi, da ni to od nekdaj tako, saj se med drugim spomnim, kako je bilo leta 2008, moral je biti marec ali april, ko je bila v Cankarjevem domu na sporedu izvirna baletna predstava Yin in Yang, mojemu, takrat še majhnemu, komaj šestletnemu sinu, zanimivo, ko je tik pred začetkom predstave v dvorano nepričakovano prišel tedanji in sedanji predsednik vlade s svojo lepo soprogo in so ga v prvih vrstah, očitno presenečeni, a prav zato v tistem spontanem trenutku tudi niso mogli povsem skriti, da je to presenečenje vendarle po svoje prijetno, najbolj lepo pozdravili tudi tisti, ki ga že takrat, enako kot danes, niso kaj prida marali. Vzdušje, ki mu je prisotnost predsednika vlade vendarle vdihnila nekaj dodatnega pomena, njegovo očitno zadovoljstvo, da je na predstavi, nasmejana ljubeznivost ter lepe, uglajene manire in prijazen medsebojni esprit ter res omikano vedenje vseh prisotnih, ne glede na politične barve in pripadnost; vse to nam je na koncu z lepo predstavo vsem skupaj ustvarilo in pričaralo sijajen kulturni dogodek.

Zadnja leta so to le še daljni spomini. Zdaj ni časa za to. Zdaj je čas za drugačne predstave na prestolničnih in virtualnih ulicah; čas uničevanja vsega, kar je tu nekdaj bilo; čas boja za boljši!?! lepši!?! jutri!?!; z vsemi sredstvi, ki opravičujejo vsak cilj; je spet čas »elektrifikacije in industrializacije« alias »debirokratizacije in digitalizacije«; čas divje privatizacije še poslednjih ostankov vrednega; in, najbolj, ta trenutek, narave, gozdnih prostranstev in lovišč; je čas brezskrupuloznega pobijanja divjadi in zveri; pritlehnih »anonimk«; policajev, »street copov«, ki vedo več od šefov; strojepisk in administratork, ki odločajo o tem, kaj naj bi bilo in kaj ne bo; je čas takojšnjega sesuvanja vsega in vseh, ki niso pogodu; ali so druga in drugačna politična opcija, kot je bilo ves čas samoumevno; pa obojestranskih vzajemnih spektaklov in metanja peska v oči javnosti; je čas vrhunskih politično motiviranih medijev in novinarjev, ki gosposko ob petih zjutraj le še podpisujejo poslane materiale in jih emitirajo naprej; in vseh drugih takšnih res resnih zadev!

Umetnost in duša in srce in poštenost in etika in omika in pristnost in iskrenost in galantne besede in uglajene manire in ljubeznivost in ljubezen to pride na vrsto enkrat potem. Ali pa ne. What´s the difference? A bo zato kej več d´narja? A bomo zato mi zmagal´ na volitvah!?!

Je pa res, in žal je tako, da smo se tega že kar nekako navadili in se sprijaznili s tem in nekateri morda celo začeli uživati v tem nekakšnem konspirativnem občutku, saj omikana, kulturna, glasbena, koncertna in operno baletna javnost v Ljubljani postajamo neke vrste »metajavnost«, ki se le še kot nekakšna »alter scena« potika po opustošenih »hramih kulture« v slovenski prestolnici, ki so to, kar se je nekdaj mislilo, da bodo, dejansko vse manj ali pa sploh ne več!

Uvertura s policijo, plankami in sejemsko kramo

O vsem tem sem premišljala prejšnjo sredo. Že na poti v Cankarjev dom. Zelo blizu živim, a je vendarle in verjetno prav zato tako, da vselej hitim in peš lovim zadnje minute. In potem je tu zdaj še ta »krasni novi svet« in nova podivjana resničnost in zaprte ulice in Beethovnova tudi. Že ko sva z možem stopila iz hiše, so naju policisti, ki so varovali odsek ob parlamentu, videli. Vedeli so, da sva stanovalca, lahko bi naju tudi dodatno preverili. Res se je mudilo in najbolj lepo, res iz srca lepo sem jih prosila, če nama lahko dovolijo nadaljevati pot mimo parlamenta do Cankarjevega doma, ker hitiva na koncert; in očitno je bilo, da greva res tja, kam pa naj bi šla v slovesni večerni obleki in lakastih čevljih!? Metat kocke na parlament!? Toliko zdrave presoje pa menda še premore kdo v policiji, ne!? A ne! Četudi prav na tem delu ni bilo nikjer niti enega protestnika; in čeprav se je najprej zdelo, da res ne more biti problem, je bil eden od policistov neizprosen, očitno ga je razdražil že pogled name in naju je poslal »na sprehod« naokoli, po Slovenski in čez križišče te ceste s Šubičevo, kjer pa je bilo res vse narobe; nama močno podaljšal pot in čas; in tako skupaj z vso ostalo »norišnico« pripomogel k res »prijetni« uverturi in vzdušju pred koncertom. Že to! Pot še nikoli ni bila tako dolga! In ura tako hitra! In potem na vhodu še pikolovsko preverjanje PCT, ampak dobro, jasno, da je zdaj tako.

Končno stopiva v spodnje preddverje oziroma tja, kjer naj bi bilo. Madona, kje pa sva!?! Neke stojnice od vojske in policije in k´r neki in k´r ene druge, čisto na gosto, sami štanti, eden do drugega, nepregledna množica njih; obiskovalci koncerta se komaj premikajo med njimi; mudi se nama, tečeva po stopnicah, gor, v veliko preddverje, nasproti se kotalijo avtomobilske gume, stojnice »najboljšega soseda« rdeče sekajo; tudi tu je nepregledna množica štantov, garderobe zgoraj ni; spodaj je nemogoče priti do nje; vse je zabito s plankami in kartoni; ne vidijo se lepa marmorna tla in tudi veliki lestenci ne, sploh ničesar od te velike sprejemnice, ki je zasnovana tako, kot je, prav zato, da pričara slovesno, lepo, »visoko« vzdušje vsem, ki pridejo sem na nek kulturni dogodek.

Foto: daytonperformingarts.org

Zdaj pa Turangalîla, prvič v Ljubljani, v Sloveniji; in bogve čez koliko let spet morda; vsa ta glasbena javnost pa se pred tem edinstvenim dogodkom in po njem! do vhoda v Gallusovo dvorano prebija med desetorazrednimi štanti nekega komercialnega sejma, ki bi lahko bil kjerkoli in kadarkoli; najbolj pa na kakšnem razstavišču; ne potrebuje vendar takšna sejemska krama ambienta osrednjega slovenskega »hrama kulture«!

Ne finance! Malce razgledanosti! Senzibilnosti! In kanček napora!

Sem se res potrudila in zadržala in veliko premišljala ter več kot pet dni odložila to pisanje, pa še objavo za dva dni, potem ko me je najprej v četrtek, 21. oktobra, Saša Globačnik, šefinja službe za odnose z javnostmi v Cankarjevem domu; potem pa v eno uro in deset minut in deset sekund trajajočem pogovoru v petek, 22. oktobra, še Breda Pečovnik, direktorica kongresno komercialnega programa Cankarjevega doma, ko sta me torej obe lepo prosili, tudi v imenu, zaradi bolezni odsotne, generalne direktorice Uršule Cetinski, da pri pisanju upoštevam »težke razmere, v katerih deluje Cankarjev dom« in dejstvo, »da je Cankarjev dom le 45 odstotkov financiran od države, ostalo pa mora zaslužiti s komercialno dejavnostjo«.

Seveda so to dejstva, v katerih ta slovenski »hram kulture« funkcionira že dolgo. To je prvo. Drugo, dejstvo je, da je Cankarjev dom že po svoji »genezi«, ko je nastajal z neko vidno nevidno intencijo ter namembnostjo za prirejanje partijskih kongresov ter s svojo akustično »zavoženostjo«, ob kateri so celo švicarski strokovnjaki, ki so jih že takrat, pred desetletji, klicali na pomoč, ugotovili, da bi bilo najbolje vse »porušiti in zgraditi na novo«, da je torej že po svoji biti zelo »težek« za glasbene dogodke; predvsem pa v celoti premajhen, da bi se lahko brez večjih motenj sočasno dogajalo veliko stvari. Vse to je seveda težko spregledati in ne upoštevati pri ugotavljanju stanja, v katerem je. Tako kot je tudi težko spregledati, da ima ta ustanova, ki je v tako “težkem položaju” in, po besedah Brede Pečovnik, z minimalno lastno umetniško produkcijo, samo razno raznih šefinj in vodij več kot petdeset, kot je razvidno z njihove spletne strani; kot lahko preberemo v letnem poročilu iz leta 2018 pa je imel tedaj Cankarjev dom 157 zaposlenih.

Vsekakor tisto, kar je bilo prejšnjo sredo tako zelo problematično in nesprejemljivo, ni le stvar denarja in financiranja in velike akustike in odnosa oblasti do kulture ali umetnosti ali do česar koli. Ampak je predvsem stvar sposobnosti in odnosa do svojega dela, do sebe in do vseh, ki se bodo s tem srečali. Kakšna od vseh teh šefinj bi si pa morda vendarle utrgala kdaj kakšno minuto službenega časa tudi zato, da malce preveri, kaj se in kaj se bo v Cankarjevem domu sploh dogajalo in kakšno vzajemno podobo, ambient in atmosfero bo program ustvaril, ne!?!

Je res tako naporno imeti v mislih, da občinstvo koncertnih in vseh drugih predstav v Cankarjevem domu povsem upravičeno pričakuje, da bo v kulturnem centru, ki je sicer res tudi kongresni, da bo torej tu naletelo na vsaj normalni kulturni nivo in ambiente tudi pred in po koncertnem ali kakšnem drugem dogodku!? Je tako težko, danes, v vsej tej »digitalizaciji«, preveriti, tudi, če ne veš, kaj je to »Turangalîla« ali kaj drugega, in programirati ostale »komercialne« dogodke tako, da ne posegajo in ne pustošijo vzdušja in ambienta kulturne ustanove vsaj na tiste večere, ko so tam koncerti, opere, baletne in plesne predstave in druge kulturne prireditve. Je tako težko sočasno gledati v koledar prireditev in jih uskladiti tako, da prozaične ne degradirajo poetičnih!?

Nas bo Turangalîla končno soočila s samimi seboj?

Tu ne bi več denarja prav nič pomagalo! In tudi drugače razpoložena politika ne! Ne bankir, ne minister ne moreta namesto tistega v Cankarjevem domu, ki planira dogodke, to narediti tako, da bo to senzibilno usklajeno! Tako kot ne morejo biti finance in tudi politika ne, krivi za to, ker se je koncert kar začel in je tekel ves čas, ne da bi se malce spremenila svetloba, kaj šele, da bi z njo poskusili ob tisti čudoviti glasbi pričarati še kaj več. Tudi težko kdo od zunaj poskrbi za vsaj skromen cvetlični aranžma na odru; za drobcene šopke in pozornost izvajalcem, ki že sedmič pridejo na oder. Nobeden, ne Slovenska filharmonija in tudi Cankarjev dom se ni spomnil na to. Vse to, kar je bilo prejšnjo sredo narobe v Cankarjevem domu, lahko reši le malce pozornosti in skrbnosti in prizadevnosti ter pripravljenost vložiti kanček napora in poglobljenosti v delo, ki ga opravljaš! Kratko povedano, vse to je v prvi vrsti stvar osebne in institucionalne odgovornosti, samopodobe, dostojanstva in omike! Ali še bolj preprosto, je stvar kulture!

Foto: Ana Ašič

To, žal, v prestolnici vse težje najdemo. In še huje bo. Sploh, če pomislimo, da so bile prav vse lokacije v njej, kjer bi bilo prav, da zraste kaj kulturnega: nova velika koncertna dvorana in moderni center uprizoritvenih umetnosti, na primer, česar Ljubljana in Slovenija pač nima, lahkomiselno in, jasno, na drugi strani tudi zelo premišljeno, zapravljene za res lakomne interese in prozaične vsebine. Tako je vešče opravljeno z več muhami na en mah: eni zaslužijo; pa še Slovence »zatolčejo«, nam do konca »malo pomalo« razgrajujejo in degradirajo prestolnico, banalizirajo njeno simbolno in kulturno moč; vešče dokončujejo, kar se je začelo nesrečnega leta 1918. Kolizej in Šumi sta zravnana s tlemi. Dva velika objekta iz časov, ko je bila Ljubljana prav tako kot Graz in Salzburg pomembna v očeh tistih, ki so jo upravljali in tistih, ki so jo gledali z Dunaja, da ne govorimo o tistih, ki so v njej živeli, delali in ustvarili to, zaradi česar lahko danes drugi vpijejo, da je »najlepše mesto na svetu«. Z veliko odpovedi, poštenega dela, kulture in omike je skozi desetletja in stoletja nastajalo v Ljubljani to, s čimer se to »haranje« zdaj tako ponaša, kar si brezskrupulozno prisvaja in uničuje ter tako slovensko prestolnico v vseh smislih spravlja na kolena, jo potiska v umazanijo in mitingaško nastlanost ter kulturno in civilizacijsko razvrednotenje na vsakem koraku, pa naj gre za vse tisto, kar je zunaj ali znotraj Cankarjevega doma. In vsega.

Ljubezen vse premaga. In Turangalîla tudi. Za zmago nad tem, kar vsak dan vse bolj razžira naš slovenski vsakdan in čas in prostor, v katerem živimo, pa se bo vendarle poleg ljubezni, treba tudi zelo strezniti, se vzeti v roke in se vrniti h kulturi in omiki, v kateri smo živeli tisoč let in je v resnici tudi močno zaslužna, za vse, kar je res dobrega, žlahtnega in civiliziranega pri nas. Kako življenjsko nujno je to, se je pokazalo prejšnjo sredo, ko se zdi, da je bilo z enim največjih glasbenih dogodkov v zadnjih dvajsetih letih na Slovenskem, res sijajno izvedenem in z vrhunskimi izvajalci, sredi največje sejemske krame doseženo še eno dno slovenske kulture. Je to zdaj to?! Forever?« Ali pa bo to dogajanje okoli Turangalîle ter deset fascinantnih stavkov te, ene najbolj osupljivih simfonij našega časa, odprlo novo knjigo v soočenju razkrojene slovenske kulture, prestolnice ter ustvarjalnega in performnega duha s samim seboj?

»Kultura. To je vsa umetnost.« Povrnitev zavesti! Če ne, pa »raufenk«!

Nisem neka »fanica« nekdanjega dolgoletnega direktorja Cankarjevega doma Mitje Rotovnika; in prav tako ne oboževalka njegovega večletnega umetniškega direktorja in nekdanjega urednika Razgledov, Marka Crnkoviča. Nasprotno!

Nekega zgodnje poletnega dne, ne spomnim se več povsem natančno kdaj, proti koncu devetdesetih je moralo biti, še v času, ko sem sodelovala z Jankom Lorencijem v Delovi Sobotni prilogi in pisala velike zgodbe in pogovore s področja arhitekture in urbanizma, enkrat takrat torej, me je poklical v četrto? nadstropje tedanje Delove stolpnice na Dunajski Marko Crnkovič in me prosil, če bi za Razglede napravila veliki intervju s Sadar in Vuga arhitekti.

»Sem bil ravno na letalu iz Londona, ko sem izvedel, da so Sadar in Vuga arhitekti zmagali na natečaju za Stožice,« je bil urednik Razgledov precej navdušen, »mislim, da so oni zdaj res top in si zaslužijo veliki intervju, pričakujem vsaj dvajset, dvaindvajset, lahko tudi več tipkanih strani,« je bil Marko Crnkovič velikodušen s prostorom. Tega bi se marsikdaj razveselila, a Sadar in Vuga arhitekte sem poznala; ok, stavba Gospodarske zbornice je dobra, sem pisala o njej; morda tudi še kaj; tudi Jurij Sadar je dobrodušen in Boštjan Vuga skuša biti duhovit, ampak artikuliranost teh fantov je bolj za kratke proge kot za dolge; kaj šele za takle maratonski podvig, kot ga ima očitno v mislih Crnkovič, sem pomislila; taka dolžina je za Kristla ali Mušiča ali Košaka ali Podrecco, ki imajo kaj povedati in je za njimi res nek opus; in sem svoje pomisleke tudi takoj izrazila. Do misli o vsem, kar sem vedela, kako se na slovenskih arhitekturnih natečajih zmaguje, pa niti prišla nisem, saj je že te moje besede urednik Razgledov vzel zelo »za hudo« in takoj »poznavalsko« zaključil: »Aha, že vidim, vi pišete dobre preiskovalne zgodbe, intervju vam pa ne gre od rok, ne obvladate ga, zato ga tudi nočete napraviti!«

Seveda je moj svobodni duh na to odgovoril natanko tako, kot je takrat in danes edino znal in zna; poleg tega je bilo tedaj za menoj že kar nekaj velikih intervjujev, ki sva jih s slovenskimi arhitekti in oblikovalci z Draganom Arriglerjem napravila za revijo Ambient, ki jo je sijajno vodila urednica Jožica Grgič, med njimi tudi odmevni intervju s profesorjem Nikom Kraljem, tako da nisem niti malo zgubljala časa z odgovorom: »Če tako mislite, res ne vem, zakaj ste me sploh klicali! Lep dan vam želim! Zbogom!« In sem šla. In Janko Lorenci je, ko sem se vrnila nadstropje nižje, že vse vedel in življenje in delo je teklo naprej.

Kljub tej očitni najini tedanji novinarsko uredniški nekompatibilnosti, pa bom vendarle vselej in povsod trdila, da je Marko Crnkovič ustvaril najboljši, najbolj famozni slogan vseh časov na Slovenskem in za Slovenijo. »Kultura. To je vsa umetnost.«

Kar nekaj let so bile te besede sijajno vodilo Cankarjevega doma. Ne vem. Je treba povedati še kaj!? Ne le dekleta, ki seveda po svojih najboljših močeh vodijo Cankarjev dom, ampak še kdo v slovenski prestolnici, državi in mi vsi prav do zadnjega bi se morali močno zamisliti nad temi besedami, se vrniti k njim, jih globoko ozavestiti in dosledno delovati z njimi! Omikano! In zavedno! Takoj! Da se reši, če je sploh še kaj mogoče rešiti! Če ne, pa res najbolje, da vsi splezamo na trboveljski »raufenk« in se čimprej kolektivno vržemo dol!

Foto: daytonperformingarts.org