DOMAČINI SVETOVNI IN PONOSNI NA SVOJO VZHODNO TRADICIJO. SLOVENCI NAČITANI IN PRIJAZNI, A DOLGOČASNI. NAZADNJE JE RES FRAJTONERCA REŠEVALA SLOVENSKI DAN! IN, ALI BO KDAJ DRUGAČE!?!

Takšna razstava kot je »Eno z naravo« v Budimpešti, je živopisna biosfera informacij, pri kateri je zmeraj potrebno nekaj najbolj edinstvenih, redkih in izvirnih »cvetlic« in habitatnih atrakcij ljudem močno približati, jih »povečati«, tudi pretirano, če je treba; in, vsekakor leta 2021 postaviti najmanj v tri dimenzionalno prezentacijo! To je in mora biti najprej prostor doživetij! Predvsem pa je to lepa priložnost, da milijonu ljudem poveš, kdo si, kje si, kako čudovit in edinstven si! Je priložnost, da poveš, da sploh obstajaš! Ja, ekosistem! Zelo načitano je to. In nič narobe. Vendar ne eno in dvodimenzionalno! Temu milijonu ljudi, večinoma takim, ki jih prvenstveno zanimata narava in doživetja v njej, je imela Slovenija priložnost strnjeno, jedrnato in izvirno povedati in pokazati nekaj edinstvenega o sebi; in to tako, kot nihče drug; avtentično, z vsemi prijemi za vse čute; jih povesti v svoje dehteče gozdove, med skrivnostne nočne glasove in sledi; na srečanje z medvedom in kozorogom, k bistrim potočkom, na obrežje zelenih rek, med kačje pastirje in sence sulcev v kristalno čisti vodi. Imela je veliko priložnost, da jih sredi več milijonskega velemesta resnično popelje v »eno z naravo«!

Večer v Budimpešti // Foto: Ana Ašič

Tekst: Ana Ašič

Foto: MTI // Magyar Távirati Iroda, Ana Ašič

28. september 2021

Ko sem se v petek zvečer še enkrat malce zapeljala po Budimpešti, da bi videla, ali so po mestu kje opazni sledovi svetovnega dogodka, ki je naslednji dan, v soboto, 25. septembra 2021, po vsaj dveletnih intenzivnih napovedih in pripravah, končno na stežaj odpiral vrata obiskovalcem in najširši javnosti – posamezni dogodki specializiranih javnosti so se sicer začeli že prej, na primer, 35. svetovni kongres lovcev biologov 21. septembra; pa generalna skupščina Federacije evropskih lovskih zvez, FACE, 24. septembra; na predvečer uradnega odprtja torej, na več mestih seveda ni bilo mogoče spregledati velikih zelenih panojev s stiliziranim znakom letošnje madžarske svetovne razstave »Eno z Naravo«, »One With Nature«, madžarsko »Egy A Természettel« ter z lepimi posamičnimi podobami jelena, lisičke, bivola, jesetra, muflona, sokola ali vižle, njihovega madžarskega ptičarja, ki so se tu in tam nenadoma zazrli vate, vse pogosteje pa jih je bilo videti na avenijah in ulicah, ki vodijo k budimpeštanskemu Hungexpu, kamor je umeščen, po besedah Zoltána Kovácsa, vladnega komisarja za pripravo razstave, »doslej največji in najobsežnejši dogodek v zgodovini tega razstavišča«.

Bivol, lisica, jeseter, sokol, muflon, navadni jelen so imidži razstave »Eno z naravo«. // Foto: Ana Ašič

Svetovno razstavo lova in narave je v soboto zjutraj pred impozantno jelenjo skulpturo, napravljeno iz rogovij, ki jih jeleni vsako leto odvržejo, odpadejo jim; da se ne bo kdo takoj po nepotrebnem vznemiril; slovesno odprl Zsolt Semjén, namestnik predsednika madžarske vlade, ki je takoj uvodoma poudaril, da »je razstava »Eno z naravo« dogodek izjemnega dometa, vreden madžarske lovske kulture, ki ima svoj izvor v vzhodni dediščini«.

»Na Madžarskem,« je dejal Semjén, »je 70 tisoč lovcev, 700 tisoč športnih ribičev, več tisoč športnih strelcev, lokostrelcev, konjenikov in ljudi z lovskimi psi, in če štejemo še njihove družine, pripada tej veliki skupnosti skoraj četrtina madžarske populacije«. (Za lažjo predstavo: Madžarov je okoli 10 milijonov; namestnik predsednika madžarske vlade je imel v mislih torej približno 2,5 milijona ljudi.)

»Človek je od nekdaj lovil; in danes raznolikosti narave, kmetijstva in divjadi ni več mogoče vzdrževati brez upravljanja z lovom,« je dejal Semjén. »Če se ga opusti, to so pokazale izkušnje po vsem svetu, začne divjad usihati; nasprotno pa se tam, kjer je lov dobro razvit, ta razcveti tako številčno kot tudi kvalitetno.«

Madžari so na razstavi pokazali, da so ponosni na svoje izvire in vzhodno lovsko tradicijo. // Foto: Ana Ašič

Govorec, sicer predsednik Krščansko demokratske ljudske stranke Madžarske, je kanček navdiha poiskal tudi v svetopisemskih besedah, ko je dejal: »Po Bibliji je enako narobe prepuščati okolje zgolj usodi, kakor tudi izkoriščanju; in prav kakor vrtnar, ki skrbi za vrt, ki mu je zaupan, tako lovec skrbi za gozd, za polje in lov.« Obenem je poudaril, da »bodo skladno s trajnostnimi načeli, po zaključku vsi elementi razstave ohranjeni in spravljeni na ustrezna mesta«.

Že omenjeni Zoltán Kovács, vladni komisar razstave, pa je za medije povedal, da »je na 75 tisoč kvadratnih metrih mogoče srečati razstavljalce iz več kot sto držav z vsega sveta, kar bo obenem pospremljeno s šestimi velikimi mednarodnimi konferencami in srečanji«. Prireditelji pričakujejo, da si bo do 14. oktobra, ko se razstava zapre, budimpeštanski »One With Nature« ogledalo vsaj 1 milijon obiskovalcev.

O tem, da postaja narava, ohranjanje narave in povezovanje ne le z lovom, ampak tudi z novimi tehnologijami in iskanjem inovativnih poti za reševanje sodobnih izzivov ena od nedvomnih prioritet Madžarske, je na odprtju mednarodnega paviljona v soboto popoldne govoril László Palkovich, madžarski minister za inovacije in tehnologijo. »Inovacija ne izključuje okoljskih razmislekov in prizadevanj, ampak so zanjo spodbuda za prilagoditve, ki jih terja konstantno spreminjanje sveta.«

Jutranja slovesna otvoritev »One With Nature« ob skulpturi jelena iz jelenjih rogovij pred sprejemnim paviljonom Hungexpa v Budimpešti. // Foto: MTI // Magyar Távirati Iroda // Madžarska Telegrafska Agencija

Na odru, kjer se vse dni razstave vzporedno odvija tudi »World Conservation Forum«, zaradi česar je bila že tudi sama otvoritev mednarodnega paviljona v »forumski« obliki, je spregovoril tudi Jože Podgoršek, slovenski minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je dejal, da »je trajnost človekovega razvoja možna le, če le-ta ne uniči ekosistemov, od katerih so odvisni ljudje in živali«.

Philipp Harmer, v soboto še podpredsednik, danes pa je bil na generalni skupščini Mednarodnega sveta za lov in divjad izvoljen in potrjen za novega predsednika te vplivne mednarodne lovske organizacije, je bil, poleg energijsko v pozitivnem smislu res neuničljivega Zoltána Kovácsa, v vsej množici govorcev svetovne razstave, pravo olajšanje za publiko, saj je prišel Avstrijec k mikrofonu sproščeno in temperamentno in je, odkrito navdušen nad svetovno razstavo, brez »papirne podpore« v pristni in simpatični nemško akcentirani angleščini povedal, da je zanj vse, kar tu vidi in sliši, enostavno »impresivno« ter poudaril, da je izjemna vrednost »One With Nature« prav v tem, da »ne prikazuje le lova v ožjem pomenu, ampak ga predstavlja kot pomembno orodje ohranjanja narave, ki prispeva k zaščiti divjadi«.

Forumska otvoritev mednarodnega paviljona. Od leve proti desni: Philipp Harmer, Jože Podgoršek, László Palkovich in za govorniškim pultom komisar razstave Zoltán Kovács. // Foto: Ana Ašič

O vsem tem je bilo veliko govora tudi v nedeljo, 26. septembra, ko je Slovenija na svojem razstavnem prostoru priredila slovenski dan. Na njem so, poleg slovenskega ministra za kmetijstvo dr. Jožeta Podgorška govorili še madžarski minister za kmetijstvo dr. István Nagy, predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač in predsednik Ribiške zveze Slovenije dr. Miroslav Žaberl.

Vsak je povedal kaj, kar bi bilo prav gotovo lahko zanimivo tudi za širšo mednarodno publiko, ki se je kaj hitro potem, ko so se oglasili rogovi Prekmurskih rogistov, nabrala okoli slovenskega prostora, če bi seveda kaj razumela. Za prevod je bilo sicer lepo poskrbljeno, a vse se je govorilo in prevajalo le v dveh jezikih, slovenskem in madžarskem, ki ju, roko na srce, le redko kdo razume.

Ni čudnega torej, da je bila pozornost publike »valujoča«, med govori je odhajala; ko so se oglasili pevci in pevke lovskega pevskega zbora lovske družine Škale iz Velenja in lovski horni Prekmurcev, pa je prišla spet bliže; ter se vsekakor najbolj zgostila, ko sta se ena za drugo na slovenskem razstavnem prostoru oglasili frajtonerici dveh harmonikašev.

Dr. Miroslav Žaberl, predsednik Ribiške zveze Slovenije in mag. Igor Miličić, generalni sekretar RZS, pred trofejami soma, sulca in obeh postrvi na slovenskem dnevu v Budimpešti // Foto: Ana Ašič

Preveč »bilaterale« je bilo v tem slovenskem dnevu! Nekdo na kmetijskem ministrstvu ni dovolj dobro razumel; ali pa je bil kdo »premočan« in je morebitno razumevanje »povozil« s svojim ozkim videnjem! Slovenski dan bi moral vzpostavljati komunikacijo s čim širšim mednarodnim okoljem in ne fokusirati zgolj na Madžare, ki so sicer res gostitelji; in, kot sta poudarjala oba prisotna ministra, »pomembni partnerji«, kar zadeva kmetijsko in trenutno evropsko politiko ter gospodarstvo; kljub temu pa ne verjamem, da bi Madžare motilo, če bi se Slovenci predstavili tako, da bi jih razumel še kdo, poleg njih! Tu ne gre le za laično javnost in obiskovalce ter vprašanje, ali so oni kaj razumeli. Mednarodni paviljon je bil prve tri dni prepoln ljudi, ki se kot odločevalci in strokovnjaki s področja lovstva, upravljanja z divjadjo, velikih zveri in sploh prostoživeče narave vsakodnevno resno ukvarjajo s temi problematikami in izzivi ter iskanji ustreznih pristopov in modelov za njihovo reševanje.

Če je slovenski »ekosistemski pristop, kakršnega smo mi edini predstavili na tej razstavi«, kot mi je v kratkem pogovoru ta dan omenil mag. Robert Režonja, direktor Direktorata za gozdarstvo in lovstvo pri slovenskem ministrstvu za kmetijstvo, ki je sicer s svojo prizadevno ekipo, njihovo prijaznostjo in ustrežljivostjo, aktivno poskušal narediti vse, da bi se obiskovalci na slovenskem razstavnem prostoru dobro počutili – vse seveda v okviru skromnih možnosti, ki jih je imel »projekt« s 40 tisoč evrskim proračunom, kar sta mi oba, tako Robert Režonja kot minister Jože Podgoršek v nedeljo še enkrat potrdila; če smo torej Slovenci s tem modelom ravnanja z gozdom, divjadjo in vodami res tako dobri in izvirni, bi bilo morda modro na takšnih mednarodnih prireditvah poskrbeti še za kakšno angleško besedo tudi, ko gre za žive predstavitve.

Dr. Jože Podgoršek in Zoltán Kovács, komisar razstave »Eno z naravo«, na slovenskem dnevu v Budimpešti. Za borom je mag. Robert Režonja, direktor Direktorata za gozdarstvo in lovstvo. // Foto: Ana Ašič

Slovenski razstavni prostor je sicer pretežno »panojskega« značaja in vsi štirje glavni akterji: Lovska in Ribiška zveza Slovenije ter Zavod za gozdove in Zavod za ribištvo Slovenije, vse pod okriljem Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, imajo vsa besedila prevedena tudi v angleščino, ampak, kdo bo na tako veliki razstavi, kjer je neskončno večdimenzionalnih atraktivnih izzivov za oči in ušesa, ure in ure stal pred eno fotografijo in dolgim tekstom ter trošil čas za nekaj, kar lahko sicer kadar koli in kjerkoli prebereš na spletnih straneh!?! Boš zato šel v Budimpešto!?! In na razstavo, ki se zgodi le vsakih 50 let!?! Da boš tam stal in bral!?! Ali zato, da se boš na enem Expu leta 2021 vendarle seznanil z najnovejšimi dognanji in dogajanji; da se boš srečal s »področno avantgardo«, torej; na način, ki mi bo z vsemi možnimi najsodobnejšimi, pa tudi atraktivnimi eklektičnimi izraznimi prijemi povedal bistvo, tako, da si ga bom zares zapomnila in mi bo to ostalo v spominu kot spodbuda, kot iztočnica, da naprej iščem in se poglabljam, takrat, ko imam več časa in, ko se s tem natančneje ukvarjam!

Predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač med nagovorom na slovenskem dnevu v Budimpešti. Za njim so pevci lovskega pevskega zbora LD Škale, ob strani je njihova zborovodkinja Metka Smirnov. Od leve proti desni so med prisotnimi: dr. Marjan Cencen, veleposlanik RS v Budimpešti, dr. Jože Podgoršek in dr.István Nagy, madžarski minister za kmetijstvo. // Foto: Ana Ašič

To je in mora biti najprej prostor doživetij! To ni ozko strokovni in poslovni sejem, pri katerem gre predvsem zato, da se poslovni partnerji srečajo in spoznajo ter sklenejo posle. Seveda je z nekaj »layerji« v ozadju na tak ali drugačen način tudi to in za nekatere predvsem in samo to, kar je tudi prav in mora biti; prvenstveno pa je to lepa priložnost, da milijonu ljudem poveš, kdo si, kje si, kako čudovit in edinstven si! Je priložnost, da poveš, da sploh obstajaš!

Ja, ekosistem! Zelo načitano je to. In nič narobe. Vendar ne eno in dvodimenzionalno! Temu milijonu ljudi, večinoma takim, ki jih prvenstveno zanimata narava in doživetja v njej; obenem pa so te dni v Budimpešti mnogi tisti, ki sprejemajo najbolj usodne svetovne odločitve o obojem; je imela Slovenija priložnost strnjeno, jedrnato in izvirno povedati in pokazati nekaj edinstvenega o sebi; in to tako, kot nihče drug; avtentično, z vsemi prijemi za vse čute; jih povesti v svoje dehteče gozdove, med skrivnostne nočne glasove in sledi; na srečanje z medvedom in kozorogom, k bistrim potočkom, na obrežje zelenih rek, med kačje pastirje in sence sulcev v kristalno čisti vodi. Imela je veliko priložnost, da jih sredi več milijonskega velemesta resnično popelje v »eno z naravo«! To je tisto, kar ljudje razumejo, sprejemajo, čutijo in si želijo, da ostane živo za zmeraj! In to je tisto, kar je z vsemi današnjimi tehnološkimi možnostmi uresničljivo bolj kot kdaj koli prej.

Harmonikaš Jože Cerkovnik iz Škal je spremljal lovski pevski zbor iz LD Škale; sicer pa je tudi član izvirne glasbene skupine Konovski štrajharji iz velenjskega Konovega. Skrajno desno je Milan Tepej, predsednik tega lovskega zbora in član Komisije za lovsko kulturo pri LZS. // Foto: Ana Ašič

Eksplikacijo in sublimacijo takšnih razmislekov in idej pogrešam pri aktualni slovenski predstavitvi na »Eno z naravo« v Budimpešti. Res ne želim biti krivična in res sem si vzela čas, ne le, da sem vsaj tri dni vsake toliko nekaj časa preživela na slovenskem razstavnem prostoru, da bi videla, kako dejansko živi oz. ne živi, ampak sem tudi malce odložila pisanje, da ne bi »na prvo žogo« zapisala kaj, kar bi koga po nepotrebnem prizadelo.

Ker že slišim o nekakšnih »ugibanjih«, želim seveda na tem mestu javno in nemudoma jasno povedati tudi to, da je moje mnenje, tako kot zmeraj, absolutno in popolnoma neodvisno od kogar koli; prav tako, kot je tudi moj obisk Budimpešte in razstave, ki je speljan izključno v moji zasebni finančni realizaciji in s profesionalnim novinarskim akreditivom, ki mi je bil kot novinarki in urednici Ana Ašič Sic! Publicistike s pogledom, tako kot drugim mojim profesionalnim kolegom, ki na vseh straneh sveta pokrivajo področja narave, lovstva, naravovarstva in okolja, odobren s strani madžarskih organizatorjev svetovne razstave »Eno z naravo«. Za tem torej, kar sem tu doslej povedala, stojim povsem mirne in avtonomne vesti; ter na trdni podlagi dejstev in avtentičnih izkušenj na mestu dogodka.

»Panojski značaj« slovenske predstavitve na »Eno z naravo« v Budimpešti. // Foto: Ana Ašič

Naj so se vsi, ki so pripravljali to predstavitev, pa slovensko veleposlaništvo v Budimpešti in ljudje, ki so bili na “One With Nature” neposredno zadolženi za slovenski razstavni prostor, še tako trudili; naj sta Maruša Novšak in Štefan Vesel tudi v ponedeljek delala po vseh svojih najboljših močeh – Štefan je bil ta dan še posebej »uspešen« z učenci in dijaki, ki jih je navdušil za igranje Črnega Petra s kartami Lovske zveze Slovenije; skratka, naj so vsi delali vse za čim lepši vtis Slovenije pri obiskovalcih, tistega, česar tam v pojavnosti sami ni, tega seveda nihče ni mogel naknadno »pričarati«; z vso svojo najboljšo voljo niti mag. Robert Režonja ne, ki je bil prav tako v ponedeljek še prisoten in je imel več srečanj z različnimi delegacijami.

Sprejemna točka “One With Nature” v mednarodnem razstavnem paviljonu A. Razstavni prostor Slovenije je takoj zraven, v osrednjem delu tega paviljona. // Foto: Ana Ašič

Tudi impozanten preparat rjavega medveda in lep primerek gamsa ter gamsjih in kozorogovih rogov, pa trofeje soma, sulca, potočne in soške postrvi, zbirka izvirnih muh za muharjenje ter prelep koledar Ribiške zveze Slovenije, ne morejo, naj si morda slovenski lovci in ribiči to še tako želijo, rešiti celotnega vtisa in predstave ter nadomestiti odsotnost živega, ustvarjalnega, samozavestnega, osupljivega in vizionarskega »štriha«, ki ga pri pripravi razstave očitno ni bilo niti v sledeh, kaj šele toliko, kot bi bilo za današnji čas in trenutek v resnici edino prav in logično, še zlasti v luči dejstva, da so bile mnoge oči še posebej pozorno usmerjene v Slovenijo kot predsedujočo članico Evropske unije.

Slovenska predstavitev, ki so ji madžarski gostitelji prav zaradi predsedovanja EU podarili in omogočili priložnost in nastop ter ji odmerili osrednji prostor v mednarodnem paviljonu, takoj ob osrednji sprejemni točki »One With Nature«, je spodobna, po svoje estetska, lepo nevpadljiva, intelektualna in posledično, žal, dolgočasna ter premalo atraktivna in prežeta s premalo ustvarjalne strasti in predanosti, da bi zares lahko uresničila potenciale, ki jih ta tri tedne trajajoča svetovna razstava v madžarski prestolnici ponuja; in da bi izkoristila priložnost, ki jo je Sloveniji z velikodušnim povabilom darežljivo omogočila Madžarska.

Zsolt Semjén: »Razstava »Eno z naravo« je dogodek izjemnega dometa, vreden madžarske lovske kulture, ki ima svoj izvor v vzhodni dediščini.« // Foto: MTI // Magyar Távirati Iroda // Madžarska Telegrafska Agencija