Čeprav so letos slovenski lovci postrelili že vsaj 112 medvedov; od junija 2019 do danes, torej v manj kot dveh letih, pa je bilo v Sloveniji skupaj sporno odstreljenih skoraj 500 osebkov te nacionalno in mednarodno strogo zavarovane velike zveri, je bil nedavni morbidno nesrečni dogodek, ko je v haloških Žetalah lovec namesto divjega merjasca ustrelil 144 kilogramskega medveda, spet še isti dan na Slovenskem izrabljen za zdaj že stalno interesno mantro o preveč medvedih in za gonjo ter kampanjo za večji odstrel ter sejanje strahu pred velikimi zvermi, vse to pa je bilo postavljeno na popolnoma nepreverjeno domnevo o silobranu. Pri tem so, žal, spet blesteli osrednji slovenski, tako zelo »nesvobodni« in »resnicoljubni« mediji. Po 14 dneh, ko je tudi ob tem dogodku slovensko etablirano novinarstvo najprej s spinom polresnic, potem pa z molkom o realnih dejstvih in obenem popolnem ignoriranju bistvenih vprašanj v tej zgodbi, spet pokazalo vse svoje bleščeče raziskovalne in analitične dimenzije, se gonja v medijih in na družbenih omrežjih polega. Spin, ugibanja, polresnice in neresnice pa ostajajo dokumentirani v času in prostoru. Kot končna in edina resnica?

Foto: Ana Ašič

Sprašuje in piše: Ana Ašič

Foto: Ana Ašič

20. maj 2021

»Ne vem, kdo je silobran lansiral v medije! Sam se nisem nikoli niti za trenutek skliceval nanj! Mene nihče ni vprašal, ali je to res!« mi nekaj dni po dogodku v haloških Žetalah, pove lovec, ki je 5. maja ob pol enih zjutraj na krmišču tamkajšnje lovske družine ustrelil 144 kilogramskega medveda.

Kaj se je torej v resnici zgodilo? Ste se medveda res tako zelo ustrašili?

»Saj nisem vedel, da je medved! Nikoli mi niti na misel ni prišlo, da bi pri lovu v teh naših krajih lahko naletel na medveda ali katero drugo veliko zver. Pri nas so divji prašiči. Zdaj imamo lovci z interventnim zakonom zapovedan povečan odstrel, da bi se v primeru izbruha afriške prašičje kuge, bolezen težje širila… Tisto noč sem čakal divjega prašiča.«

Na preži?

»Ja, na preži, na krmišču.«

Legalnem? Od lovske družine? Ali zasebnem?

»Od lovske družine! Saj druga krmišča niso dovoljena!«

Vendar na preži niste bili sami!?

»Ata je bil z menoj.«

Ste v resnici streljali s preže?

»Ne! S tal sem streljal! Z atom sva bila to noč na lovu, ker sva čakala divje prašiče. Ko je bilo že čez polnoč in se ni na krmišču nič pojavilo, sva se odločila, da greva domov. Ko sva sestopila s preže in že šla po strmini navzdol, sem nenadoma opazil, da se proti nama hitro pomika velika žival…čakala sva merjasca…medveda niti v sanjah nisva pričakovala…bil sem prepričan, da je to tisto, kar sva čakala!«

Na puški ste imeli nočni daljnogled in uporabili ste ga!

»Sem! To je zdaj s tem interventnim zakonom o afriški prašičji kugi dovoljeno.«

Z dvajsetih oziroma tridesetih metrov se s takšno napravo žival vendar razločno vidi!

»Glejte, bil sem prepričan, da gre za merjasca. V bistvu sem videl le veliko temno gmoto, silhueto, ki se je gibala zelo hitro po strmini navzdol k nama. Vse se je dogajalo zelo hitro. Mi tu izkušenj z medvedom nimamo nobenih, vemo pa, da je tudi divji prašič nevaren in te lahko podre in poškoduje. V vsem tistem sem hitro nameril in ustrelil. Ni pa bil strah na prvem mestu, prej presenečenje, ker se je to, kar sva čakala, tako sem mislil, tako nepričakovano pojavilo pred nama.«

Strel je bil zelo precizen!

»Ja… žival je takoj padla…«

Ustreljena naj bi bila, kot pravijo lovci, »za plečko«, se pravi, če poveva laično, nekako s strani za prvo nogo, kar je malce nenavadno, če pravite, da je žival tekla proti vama..!?

»Saj vam pravim, vse se je dogajalo zelo hitro! Ta velika temna gmota je proti nama tekla po strmini navzdol nekako postrani, s strani, zato je bil ta strel takšen…s strani…bolj nad kot pa za plečko…«

In potem? Po strelu?

»Ja…kaj…!? Žival je padla…malo sva počakala… Potem pa sem posvetil z baterijsko svetilko…in… Medo! Pred nama leži medo! Midva z atom sva bila v trenutku čisto iz sebe! Medved! Tu! Ustreljen! Zavarovana vrsta! In jaz sem ga! Ata je bil takoj ves bled. In je še zmeraj. Oba sva. Lahko vprašate tu po Žetalah…vam bodo tudi drugi povedali, kakšna hodiva okoli… V šoku sva…poglejte, saj vidite, da komaj govorim z vami… to je hud šok…zelo sem pretresen…res najraje ne bi več o tem, lepo prosim, imam dva majhna otroka, vse to je zelo hudo…«

Foto: Ana Ašič

No, dobro, saj ste vendar lovec! Nekaj pa tudi morate zdržati!? Zaradi česa ste pravzaprav tako iz sebe? Saj ste rekli, da se medveda niste ustrašili, ker niti vedeli niste, da imate opravka z njim!? Da je žival ubita, to je pa itak lovska resničnost, zato pa lovite, ne!?

»Vse to je… zdaj prihaja za menoj… kaj je bilo…kaj bi lahko bilo… pa zdaj vse to, kar se je zgrnilo name, na naju z atom…tudi vse to obsojanje in govorice… jaz tega nisem želel! Zdaj po vsem tem sem se malo poglobil o medvedu…berem vse to… seveda sem lovec, ampak jaz medveda nikoli ne bi kar tako ustrelil!«

Torej ga res niste že nekaj dni prej spremljali na krmišču, kot govorijo nekateri…?

»Seveda ne! Pojma nisem imel, da bi bil lahko v naši bližini medved!«

Od kod potem te govorice?

»Od kod!? Sanja se mi ne! Od kod so pa vse druge? Ta o silobranu, na primer!? Še enkrat vam povem, niti za trenutek nisem niti pomislil, da bi se sam osebno nanj izgovarjal! Kaj šele, da bi to rekel! Lahko vprašate lovskega inšpektorja! In vse okoli mene! Bil sem trdno prepričan, da streljam na merjasca! Ta se mi je sicer hitro približeval…to je bila taka lovska situacija… Dejstvo pa je, da v trenutku, ko sem ustrelil, nisem še nič vedel o medvedu! In še manj o kakšnem silobranu pred njim! Vse to sem takoj povedal tudi lovskemu inšpektorju.«

Ga je oče poklical?

»Ne! Saj sem lovec z lovsko izkaznico, sam vem, kaj je potrebno v taki situaciji!

Medveda ste ustrelili ob pol enih ponoči, šele ob pol osmih zjutraj ste poklicali inšpektorja..?

»Ja…bilo je sredi noči…po tistem nesrečnem strelu sva z atom pač rekla, da bova starešino naše lovske družine in inšpektorja poklicala takoj zjutraj…sicer pa sva vse naredila tako kot zmeraj, ko upleniš divjad… sva medveda prepeljala v zbiralnico oz. hladilnico naše lovske družine in ga pustila tam.«

Nista poklicala policije, da bi takoj na mestu opravila ogled in naredila zapisnik? Medved je vendar zavarovana vrsta, ki se je ne sme loviti brez dovoljenja…

»Morate vedeti in še enkrat vam povem: midva sva bila tisto noč v totalnem šoku! Ko se kaj takšnega zgodi, moramo lovci o tem obvestiti pristojnega lovskega inšpektorja in on potem ukrepa naprej. To sem tudi naredil. Poklical sem ga in se prijavil, da sem ustrelil medveda, česar ne bi smel. Inšpektor pa je potem obvestil Zavod za gozdove in Prirodoslovni muzej in še koga verjetno.«

Foto: Ana Ašič

Tudi policijo?

»Ne! Policija o tem dogodku ni bila izrecno obveščena, ker sem kot pristojni lovski inšpektor na podlagi samoprijave in izjav, ki jih je podal lovec, ter po ogledu ustreljenega medveda presodil, da zadeve ne bomo obravnavali kot kaznivo dejanje, ampak kot prekršek s prekrškovnim postopkom po Zakonu o ohranjanju narave,« pove Sebastijan Soršak, krajevno pristojni lovski inšpektor iz Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo.

Po 342. členu Kazenskega zakonika, ki govori o nezakonitem lovu, bi to lahko bilo kaznivo dejanje…

»Za kaznivo dejanje morajo obstajati očitni indici naklepa ali vsaj neke koristi za storilca, česar pa iz te zgodbe preprosto ni mogoče zaključiti! Lovec je tega medveda ustrelil, ker je bil zmotno prepričan, da gre za divjega prašiča. Ko je ugotovil svojo zmoto, se je sam prijavil. Ni se izgovarjal in skrival za silobran! Bil je očitno prizadet zaradi svojega dejanja! Medveda ni odpeljal domov, ampak ga je prepeljal v prostore in zbiralnico lovske družine. Od medveda ne bo imel nič! Medveda prevzema Prirodoslovni muzej, s čimer so nične vse govorice o tem, kako je na ta način lovec poceni prišel do trofeje! Vse kar bo imel ta lovec od tega medveda so težave in denarna globa! Bi se nekdo, ki naklepno ustreli medveda, sam prijavil, da ga bo potem neizogibno zadela kazen? Bi nekdo, ki se želi s tem medvedom osebno okoristiti, bodisi z mesom ali s trofejo, odpeljal tega nezakonito ustreljenega medveda v zbiralnico lovske družine? Mislim, da ne! Ura je bila pol enih ponoči! Če bi ta lovec želel skriti in prikriti svoje dejanje ter se z medvedom okoristiti, ne bi bil to noben problem ob tej uri sredi gozdnatih Haloz! Verjemite!«

Bo globa visoka?

Odvisno od več dejavnikov, ki jih bomo obravnavali v okviru prekrškovnega postopka.

Bi bila globa drugačna oz. višja, če bi se ugotovilo, da je lovec streljal s preže?

Gotovo je v tem razlika. Vendar je lovec streljal s tal.

Kako ste lahko v to tako prepričani, če si niste ogledali mesta dogodka!?

Pogovoril sem se z lovcem. Videl sem medveda. Tisti kraj poznam. Lovcu verjamem!

Foto: Ana Ašič

Bi ne bilo manj ugibanj in za vse lažje, če bi si policija ogledala kraja dogodka, opravila forenzično preiskavo in naredila o vsem tem poročilo oz. zapisnik!?

»Morda. Vendar medveda takrat, ko je inšpektor za to izvedel, itak ni bilo več na kraju dogodka,« odgovori na to Igor Simšič, direktor Inšpekcije za lovstvo in ribištvo.

No, ob pol osmih zjutraj so bile na kraju dogodka prav gotovo še kakšne sledi..!

»Glejte, marsikdo v Sloveniji bi zdaj najraje videl, da tega lovca »križamo«, ga čim bolj privijemo in sploh se mnogim zdi, da bi moral biti ta človek v totalni nemilosti. Slovenska javnost, lovska, pa seveda tudi kritična, bo na koncu tudi povedala svoje mnenje o tem, ali smo naredili prav, vendar smo se mi ob upoštevanju več olajševalnih okoliščin, med katerimi je prav gotovo prva ta, da se je lovec sam prijavil, da dejanja z ničemer ni skušal prikriti, da se ni skrival za izgovore, da se ves čas zaveda, da je storil napako, da sodeluje v postopku; pa seveda tudi to, da je to okolje, kjer mu res lahko verjamemo, da medveda ni pričakoval; da s tem nima izkušenj; da še ni srečal medveda na krmišču in vse to; zaradi vsega naštetega torej, smo se odločili, da dogodek obravnavamo kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje.

Mnenja glede tega so res deljena…in to, da ni bila o tem obveščena policija, se zdi, da med ljudi vnaša dodatne dvome in ugibanja o tem, kaj se je v resnici dogajalo…

Verjamem. Vendar, kot že rečeno, odločili smo se, presodili smo, naš pristojni inšpektor je presodil, da zadevo obravnavamo po prekrškovnem postopku in kot prekršek po Zakonu o ohranjanju narave.

Je na takšno odločitev kaj vplivalo dejstvo, da povzročitelj ni ravno med najrevnejšimi v Žetalah..?

»Nikakor! Mi obravnavamo vse enako! To je sicer včasih tudi zelo boleče. Zlasti ko izrečemo visoko kazen nekomu, ki res nima. A v Sloveniji ni tako kot v Angliji, kjer so kazni nekako sorazmerne premoženjskemu stanju kršiteljev in se tako za isti prekršek premožnemu prekrškarju lahko zaračuna tudi nekajkrat višja kazen kot tistemu, ki je iz bolj skromnih razmer.«

Foto: Ana Ašič

Pravite, da vse lovce obravnavate enako… torej tudi ne delate razlike med poklicnimi in ljubiteljskimi lovci? Med lovišči s posebnim namenom in lovišči lovskih družin?

»Glejte, če bi tu, pri tem dogodku šlo za poklicnega lovca, v lovišču s posebnim namenom npr. na Kočevskem, kjer je medved nekaj najbolj samoumevnega, bi ta dogodek obravnavali kot kaznivo dejanje!«

Res!?!

»Seveda! To je razumljivo! Od poklicnega lovca na območju stalne prisotnosti medveda se absolutno pričakuje, da bo medveda v vsaki situaciji prepoznal in tudi pričakoval! On pač v vsakem trenutku ve, da je lahko kjerkoli in kadarkoli pred njim medved in res ne more reči, da se je zmotil, ker je mislil, da je oz. je pričakoval le divjega merjasca; kar pa je na območjih, kjer ni medveda, vendarle bolj verjetno.«

Tudi če sprejmemo to, da je dogodku botrovala zmota, sproža nadaljnja vprašanja… V novinarstvu je, oz. je bilo nekdaj železno pravilo, za katerega se sicer danes, žal, zdi, da se ga vse manj upošteva, a to je: Desetkrat preveri in enkrat napiši! Ali ni tudi pri lovu nujno »desetkrat preveriti in enkrat ustreliti!«? Oboje je v bistvu usodno in tako ali drugače ubija…

»Absolutno! Ampak, kot vi pravite za novinarstvo, lahko sam rečem za lovstvo, da se to zadnje čase vse bolj in kar nekam izgublja… Morda je škodo zaradi netočne in nepreverjene informacije, četudi je zelo boleča, še mogoče v kakšnem primeru popraviti; ko pa nekaj ustreliš, je to dokončno in nepopravljivo! Zato tudi na nek način pozdravljam stališče Lovske zveze Maribor, ki je dogodek, kakršen se dejansko ne bi smel zgoditi v slovenskem lovstvu, javno obsodila in se od njega ogradila. In to hitro in takoj, brez oklevanja in okolišenja.

No… po letos že več kot 100 in v manj kot dveh letih skoraj 500 sporno odstreljenih medvedih ter prevladujočem lovskem molku, ki je vse to spremljal, zdaj slovensko lovsko čast »prati« na tem nesrečnem primeru iz Žetal…!?

»Saj, glejte, to, kar ste pravkar rekli…v bistvu smo tudi to, bi rekel, to širšo slovensko sliko in dogajanje z medvedi, imeli malce v mislih, ko smo se odločili, da ta konkretni dogodek obravnavamo kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje. Ko sem prej omenil Lovsko zvezo Maribor, sem pri tem v prvi vrsti mislil na to, da se slovenski lovci vse premalokrat odločno in javno izjasnimo o rečeh in dogodkih, ki nam slovenskim lovcem in naši lovski etiki ne morejo biti v čast in ponos. Lovska zveza Maribor pa se je tokrat odzvala hitro in kleno! Res pa je, da ob tem pogrešam več strokovne in lovske razprave o vsej stvari in predvsem o tem, kar sva že prej omenila: nujnost prepričanosti o tem, kaj v resnici streljaš! Preden se odloči za strel, lovec ne sme le misliti, ampak se mora dobro zavedati vseh okoliščin, v katerih sproža strel; in mora res vedeti ter se trdno prepričati v to, kaj bo v resnici ustrelil!«

Foto: Ana Ašič

Sama si laično predstavljam, da »okoliščine strela« verjetno precej pogojuje tudi lokacija, lega, položaj preže, krmišča, poti in stečin, ki vodijo k njemu in z njega..? Ali si je v tem smislu kraj dogodka sploh kdo od pristojnih ogledal?

»Ne bi govoril za druge; in tudi, če bi to želel, pa ne želim, bi težko rekel, kaj je kdo naredil ali ni; sam sem seveda šel pogledat« pravi Silvo Korez, starešina LD Žetale.

Res, škoda zanje, pomislim, že zato, ker je tukaj tako lepo, se po zadnjih dneh, ko sem prav od dne nesrečnega haloškega pripetljaja morala zaradi zdravja in napornega kirurškega posega odmaknjeno počivati, kar ne morem načuditi, da sem spet tam, kjer sem zelo rada, torej v gozdu, ko z enim najmlajših slovenskih lovskih starešin, nima jih še štirideset, zlagoma pešačiva zadnji del poti do kraja dogodka na pobočju Maclja in se tiho pogovarjava, obkrožena s sijočim mladim bukovim zelenjem, od katerega še kaplja po močni plohi, ki jo je malo pred najinim srečanjem pregnalo sonce in zložno pot spremenilo v prelepo zeleno zlato doživetje.

V nasprotju s tistim prvim dnem po dogodku, ko je Silvo Korez v medijskih poročilih morda deloval precej vznemirjeno, mi že po nekaj minutah hoje in pogovora postaja jasno, zakaj mu je verjetno ostalih 32 tukajšnjih lovcev, v bistvu samih domačinov, Žetalancev, »tako se pravilno reče prebivalcem Žetal, Žetalanci«, me prijazno pouči, zaupalo odgovorno nalogo vodenja lovske družine, ki ima letos 75 let delovanja in 3. 800 hektarjev lovišča, edinstvenega ne le zato, ker imajo na pobočjih karizmatičnega Resenika številno in zdravo, najbolj vzhodno slovensko populacijo gamsa; ampak tudi zato, ker se, kot le redkokje, meje tega haloškega lovišča natanko pokrivajo z občinskimi mejami.

»Vse imamo v našem lovišču…od fazana do gamsa… kot vidite zdaj, celo medveda…,« se skozi vso resnost, v kateri se odvija najin pogovor, prebije drobcen žarek humorja, ki sicer temu razmišljajočemu mlademu človeku ob vsej odgovornosti, ki kar veje iz njega, prav gotovo ni tuj, pomislim večkrat tisti dan.

Ta medved je bil očitno res veliko presenečenje za vas, vašo lovsko družino, za ljudi tukaj in za vse… precej vznemirjeno ste delovali tisti prvi dan!?

»Vznemirjeno!? Bil sem šokiran! To je bilo totalno presenečenje! Predstavljajte si, bil sem v nočni službi; in ko sem ravno malo zaspal, me dvigne telefon in mi ta lovec reče, da je ustrelil medveda! Najprej sem mislil, pa kaj je temu človeku, saj ve, da imam nočno, in se zdaj takole heca z menoj…a ne more počakat, da se naspim ali, da se kje vidiva in mi potem to pove. Istočasno pa me je prešinilo, da je bil morda kot gost kje na lovu, čeprav ga v bistvu nikoli nisem slišal, da bi imel kakšno željo po streljanju medveda. In sem rekel, pa kje si ga ustrelil, kje si bil? Tu, reče, v našem lovišču. S takšnim res čudnim glasom je govoril; da je medved v lovskem domu, je še rekel in je potem kar odložil telefon, tako da najprej spet nisem vedel, kaj naj si pravzaprav mislim… Se fantje kaj šalijo, ali kaj… No, pa so se takoj začeli klici vsevprek in je poklical tudi Izidor Cojzer iz Zavoda za gozdove, da je dobil obvestilo o tem, da je bil v našem lovišču odstreljen medved…in takrat mi je bilo pa seveda jasno, da se je res zgodilo nekaj, kar se v naši lovski družini še ni!«

Foto: Ana Ašič

In ste potem odhiteli do lovskega doma?

»Seveda! Pridem tja! Tam pa vse črno ljudi!«

In medved?

»Ja! In medved! Na travi!«

Aha, torej tisti prizor medveda s fotografije, ki je bila objavljena…?

»Kakšna fotografija!?«

Fotografija, pod katero je bil podpis Arhiv LD Žetale!

»Ne vem za to! Nisem tega videl! Mogoče je bil res takšen podpis, vendar brez naše vednosti! Morda je bil objavljen kar en medved…«

»Ne vem,« rečem, pobrskam po telefonu, poiščem članek na spletni strani osrednjega štajerskega časopisa in jo pokažem: »Je to ta »vaš« medved?« Ustaviva se, da si jo pazljivo ogleda. »Ja, je, to je ta medved« reče, »ampak verjemite, mi, lovci iz naše lovske družine nimamo s tem nič! Itak se mi držimo tega, da iz spoštovanja do ustreljene divjadi, ne objavljamo na družbenih omrežjih fotografij ulova! Kaj šele, da bi medijem dajali v objavo fotografije tega medveda! Lepo vas prosim! Saj se vendar vsak otrok razjoče ob pogledu na ustreljenega medveda! In mi naj bi potem kaj takega širili naokoli!?«

Če je bila množica ljudi pri lovskem domu, potem je fotografijo lahko posnel kdorkoli…

»Seveda! Nabralo se je prav gotovo okoli 40 ljudi…in vsi imajo danes telefone, tako da, ja, bogve koliko fotografij tega medveda kroži po družbenih omrežjih…in tudi ta, ki ste mi jo pokazali…nekdo se je pač skril za naše ime…«

Vi niste nič skrivali? Ne medveda in tudi dogodka ne!?

»Nismo! Tako kot lovec, ki se mu je to zgodilo, tudi naša lovska družina niti pomislila ni, da bi kaj skrivali ali prikrivali! Zakaj!? Tako kot prav gotovo najbolj ta lovec, si tudi nihče drug v naši lovski družini ni tega želel, ne načrtoval in še manj naklepal! Naj zdaj to skrivamo!? Ja, zdaj sicer slišim marsikaj, z več strani mi pravijo, da se kakšne »pomote« večkrat kje zgodijo…med lovci…a ker se ne izve…gredo pač lepo mimo… Mi smo bili v tem smislu odprti, nismo tajili, nismo odganjali ljudi, komunicirali smo z vsemi. Tudi vsem medijem, ki so se obrnili na nas, smo tisti prvi in drugi dan dali izjave. Mislim, da nam v tem smislu ni kaj očitati! Res pa je, da smo se zdaj vsi malce zavili v molk. Smo videli, da se naša odprtost in poštenost marsikje obrača proti nam…in naj se še tako trudimo z dejstvi, so govorice še zmeraj močnejše…«

Foto: Ana Ašič

No, to se dogaja, tudi ko nič ne rečeš..!

»Saj to! Kaj vse je ob tem dogodku prišlo ven! Predstavljajte si! Je bilo objavljeno, da so v Žetalah peljali vrtec na ogled ustreljenega medveda!«

Pa so res!?

»Lepo vas prosim! Če bi že bili mi, lovci, a vam zagotavljam, da nismo, tako blesavi, pa je tu še vzgojiteljica, ki je vendar pametna ženska! Vsak otrok ima svojega ljubega medvedka! Zdaj jim bomo pa kazali ustreljenega, kako leži na travi pred lovskim domom..!? Veste, da ne! Medo je pri nas nekaj, kar imajo radi vsi otroci!

Odrasli pa ne!?

»Ne! Ne gre za to, da odrasli tukaj ne maramo medveda! Mi tukaj medveda preprosto drugače vidimo! Tudi lovci v bistvu na medveda drugače gledamo. Vemo, da je zavarovan, da se ga ne sme streljati, ga nimamo in zato, vsaj zase lahko to rečem, tudi nimamo kakšne želje, da bi ga lovili; in sploh ni v naših mislih! Nismo ga vajeni! Ne vemo, kakšno je življenje z njim. Nam je sicer lahko zanimivo, ko slišimo, kako je to tam, kjer že od nekdaj živijo z njim. Vendar pa mi ne vemo, dobro, teoretično že, a dejansko ne vemo, kaj vse je treba, da brez večjega stresa shajaš z njim! Enostavno nimamo te prakse, teh samodejnih mehanizmov. Ko zdaj razmišljam, ne gre morda toliko za to, da se ga tako panično bojimo ali zavračamo, ampak bolj za to, da si ne želimo živeti drugače, kot smo od nekdaj vajeni! Mi gremo tu v gozd in se ničesar ne bojimo! Sproščeni smo in si ne moremo predstavljati, da si ne bi več brezskrbno upali po gobe, po kostanj! Da bi morali na vsakem koraku misliti, ali je tam medved… Res ne! Tega v bistvu nočemo! Takega življenja si enostavno ne želimo! Saj mi v resnici nismo tako nastrojeni proti medvedom, kot je morda videti. Nismo proti medvedom! Proti življenju z njim smo! Ker mi tega enostavno ne znamo! To ni naš način življenja! Ni naša tradicija! To niso naše navade! In si v bistvu želimo, da tako tudi ostane!«

Saj bo! Vmes pač kaj pride…Medved… Ali kaj drugega…«

»Ja, ne vem, če je medvedov res preveč, kot zdaj vsi govorijo in kot kaže…Vi se sicer morda z menoj ne boste strinjali, a si mislim, da nekaj tudi je na tem, kar je predsednik Lovske zveze Slovenije povedal na televiziji… koliko je bilo medvedov v sedemdesetih in koliko jih je zdaj… Očitno jih je res preveč. Se kar bojim, kaj bo… Dejstvo je, da do zdaj vsaj sto let medveda tukaj ni bilo!«

Tudi, če bi bili v Sloveniji samo trije medvedi, bi se lahko zgodilo, da bi eden v sto letih prišel tudi v Haloze malo na obisk! Saj medved vendar v eni noči naredi tudi sto kilometrov in se zato v tej majhni Sloveniji v bistvu lahko občasno pojavi kjerkoli… poleg tega so medvedi tudi na Hrvaškem!

»Ne vem, tudi hrvaški lovci pravijo, da ga doslej v tem koncu ni bilo! Je pa res, da je dan pred tem našim neljubim dogodkom nedaleč od tu, kakšen kilometer zračne linije, na hrvaški strani, pri Đurmancu, tovornjak vlačilec, trčil v medveda. Ta se je sicer umaknil in »pobegnil« s kraja nesreče, vendar je voznik o tem obvestil hrvaško policijo. Z DNK analizo in primerjavo vzorcev se bo videlo, ali je morda to medved iz obeh dogodkov…«

Foto: Ana Ašič

Medtem se zložna pot in rahla strmina zravna in razširi v ovalen plato. »No, tu se je to zgodilo,« reče Silvo Korez, ko prideva na stičišče štirih poti in stečine, ki, tako kot poti, vodi do večje muljaste mlake na sredi, kjer se v lužicah bleščijo odsevi sinjega neba in mladega zelenja, med njimi pa sijejo živo rumeni storži koruze. Na majhnem, z drevjem poraščenem kuceljčku nad tem je preža. »To je to krmišče,« reče starešina, »Rudijev štant.«

Kako lepo je tukaj, pomislim, posvečeno; morda zato, ker je to za toliko bitij že dolgo kraj končnega slovesa.

»Lepo ime za prežo,« rečem, »jo boste zdaj morda pre…«

»Ne!« odločno ujame starešina mojo misel še preden jo izrečem, »ne bomo je preimenovali v Medvedov štant! To je prva in najstarejša preža v naši lovski družini, tu je prav gotovo že vsaj štirideset, če ne celo več let! Ime ima po našem lovcu, članu naše lovske družine Rudiju Kunsteku, njegova zasluga je, da ta preža že vsaj štiri desetletja stoji tukaj.«

»Kje sta bila lovca? In kje je bil medved?« se ozrem okoli sebe.

»Kako je bilo, vam natančno sam težko povem, saj nisem bil poleg; a po lovčevi pripovedi in kolikor se je potem še kaj videlo, sta se lovca spustila tukaj s preže,« pokaže rahlo potko, ki vodi s preže h koruznim storžem; »medved pa je domnevno pritekel po oni nasprotni strmini in stečini, ki vodi h krmišču z druge strani… obležal je na tisti poti tam,« mi pokaže pot, nasprotno tisti, po kateri sva prišla.

To je na tem kraju slišati še kar logično in razumljivo, pomislim. »Žival je verjetno želela do koruze…ali do vode…«

Foto: Ana Ašič

»Tako ja,« reče starešina, »najbrž je bil medved po tej strmini namenjen na krmišče, zato je bil verjetno lovec toliko bolj prepričan, da gre za merjasca, sploh ob dejstvu, da si mi seveda niti v sanjah nismo do zdaj predstavljali, da se lahko na našem krmišču za divje prašiče pojavi tudi medved..! Seveda pa lahko vidite, kako je tu vse tako, da je v bistvu že zaradi naravnih danosti tega krmišča, z večje razdalje težko ugledati živali, ki se približujejo, ponoči pa še toliko težje! Eno je seveda, ko si tu na preži in čakaš… nekaj drugega pa je, če si na tleh in te žival preseneti…tudi če veš, da gre za divjega prašiča, lahko ta bližina pripelje do hitrejše odločitve za strel…ki je na takih razdaljah seveda, zelo »učinkovit« in natančen«, tako kot je bil v tem primeru, toliko bolj, ker je ta naš lovec, ki je tako nesrečno ustrelil tega medveda, tudi sicer zelo dober in natančen strelec.«

Je bil medved res ustreljen »za plečko«?

»Joj, lepo prosim, samo tega mi ne omenjajte! Ne še vi! Veste, to govorjenje in pisanje o tem, da je šlo za šolski primer strela »za plečko«… to je tudi ena od teh… No, to res ni bilo na mestu! Prvič, mi, tukajšnji lovci, kot sem že večkrat poudaril, sploh nimamo nobenih izkušenj z medvedi in še manj z lovom in streljanjem medvedov, kaj šele, da bi nad enim edinim medvedom, ki je v sto letih zašel v naše lovišče, šli izvesti »šolski strel«! In drugič, medved v resnici ni bil ustreljen »za plečko«, ampak nekako nad njo, kar bi vam lahko povedali tudi tisti, ki so potem medveda pregledali!«

Vas je v zvezi z vsem tem kaj poklical tudi predsednik Zveze lovskih družin Ptuj Ormož in predsednik komisije za lovsko čuvajsko službo pri LZS dr. Srečko Felix Krope?

»Ja, gospod Krope je poklical.«

Kdaj?

»Kmalu, mislim, da še isti ali drugi dan.«

Je kaj vprašal, ali je bila z dogodkom seznanjena tudi policija?

»Ne, to ni vprašal. Najin pogovor je bil kratek. Minuto, dve sva se pogovarjala. Pozanimal se je, kaj se je v resnici zgodilo. To je vse, kar sva govorila.«

Ja, no, saj bi vse to vprašala njega, a se ne odziva na naše klice in sporočila, tako da smo že mislili, da je odsoten…ali da ima kakšne težave z zdravjem…

»To ne vem. Poklical je. Najin pogovor je bil kratek. Zelo stvaren. Je pa seveda ta medijska pozornost tudi naporna…«

Pa ne za gospoda Kropeta, ki je, vsaj tak vtis smo imeli po lanskem velikem intervjuju z njim, precej spreten »komunikacijski maček«…in pozornost, se zdi, kar dobro prenaša… Za vas pa je bilo to vendarle nekaj novega..?«

»Precej, ja! Le dvakrat doslej smo bili Žetalanci v središču tako velike javne pozornosti! Zdaj, letos, s tem medvedom. In leta 1986. Takrat so se ljudje uprli temu, da bi bilo v Žetalah odlagališče jedrskih odpadkov! In to v tistih letih sploh ni bilo tako enostavno! Jaški, v katere naj bi se spuščalo sode z radioaktivnimi odpadki, so bili namreč zgrajeni naskrivaj in ne da bi ljudem tukaj kdor koli karkoli povedal o tem! A, ko so izvedeli za to, so se ljudje temu silovito uprli in so kar z motikami in drugim kmečkim orodjem pregnali tiste, ki so to poskusili ter se postavili po robu tudi miličnikom, ki so bili z njimi!«

Foto: Ana Ašič

Silvo Korez tedaj še ni imel pet let, a je seveda spomin na tisti čas med ljudmi vseh starosti tod še zmeraj živ in prav gotovo še dolgo bo. Nič čudnega torej, pomislim, da jim ni do policije! Težko ljudje po čem takem, četudi minejo desetletja, spet zaupajo. In, so kraji, kjer ljudje, vajeni svojega miru in trdega življenja, najraje vidijo, da imajo, nekdaj z žandarji, pa potem z miličniki in zdaj s policisti, čim manj opravka. In se ob tem spomnim na intervju, ki ga pripravljamo in ga bomo kmalu objavili v Portretih & Pogovorih na naši spletni strani, ko smo se na Ribniškem z Janezom Prijateljem, starešino lovske družine Velike Poljane, na veliko pogovarjali o medvedih; ter je mimogrede beseda nanesla tudi na zelo izviren, zelo duhovit a tudi zelo realen pogled lokalnih prebivalcev na prigode s tamkajšnjimi »plavimi angeli«.

Tudi tu, v Halozah, je mogoče rahlo začutiti kanček takšnega esprita, premišljujem, ko v modrem večernem mraku kar ne morem oditi s teh krajev. Sonce je že davno zašlo, avto pred lovskim domom se skoraj ne vidi več, pa se še kar sprehajam po majsko dišečem robu gozda. Ne morem se nagledati zlato rumenega mladega meseca, ki zaljša večer, prav tako kot magična podoba osvetljene čermožiške romarske cerkvice Svete Marije Tolažnice pred zašiljeno nočno silhueto Resenika v daljavi. Kakšna uteha, da se lahko vselej zaziraš tja! Žuborenje drobcenih potočkov z Maclja se tu pretaka s črikanjem čričkov in murnov in kobilic in z regljanjem nižje v vasi in z žametno tišino in z utripi srca, ki tu, v tem pristnem svetu, ne more biti čisto nič drugega kot to, kar v resnici je. Prisluškujem vsemu okoli sebe in vsemu v sebi, da bi slišala resnico. Preprosto je to. Tu. Saj ni mogoče, da se v vsem tem ne bi vsa pokazala takšna, kot je.

Foto: Ana Ašič

Žetalanci so leta 1986 dosegli svoje, pomislim, zaščitili so svojo prelepo naravo in svoj mir. Vso Slovenijo so takrat spomnili ne le na to, da so tudi oni na zemljevidu; ampak ji tudi predvsem pokazali, da jim še tega, edinega in najbolj dragocenega, kar imajo, to pa je, morda s kakšnega vidika res skromno, a zdravo, varno in lepo domače okolje in življenje, pač nihče ne bo vzel in spremenil v odlagališče nečesa, česar nihče drug noče!

Bodo Žetalanci zdaj, 35 let kasneje, naučili Slovenijo in njeno javnost, laično, kritično in lovsko, da se jim je sicer zgodila nepopravljiva zmota, ki je ne tajijo in se ne izmikajo odgovornosti zanjo; da pa vendarle ne bodo in ne morejo biti perišče časti za vse lovske in druge zmote, ki se iz leta v leto ponavljajo v tej slovenski vse bolj krvavi sagi o divjadi in velikih zvereh; prav tako pa tudi to, da ne morejo biti strelovod za ves gnev, ki ga vse bolj dviga v slovenski in širši javnosti poslovno utilitarno vzrejno in krmilno upravljanje in streljanje prostoživečih živali ter posledično rušenje razmerij in ravnovesij v naravi, s tem pa vse bolj tudi v družbi.

Slovensko upravljanje s prostoživečo divjadjo in velikimi zvermi temelji na togih »trajnostnih« gozdarskih principih, ugotavljanju letnih prirastov ter »sekanju« etata, kar se morda še zmeraj nekako obnese pri gospodarjenju z drevjem in lesom, popolnoma neprimerno in nezdružljivo pa je s sodobnimi pogledi na živali kot čuteča in prostoživeča bitja; vse manj pa tudi z uradnimi smernicami in direktivami o varovanju in ohranjanju narave in naravnega okolja kot raznolike in pristne entitete, zaradi česar se pri upravljanju z njo in življenjem v njej vse bolj kaže neizogibna nujnost premika od marsikdaj le navidezne, preveč ohlapne in utilitarne trajnostne k resnični in trdni vzdržnostni paradigmi!

Neznosnost, nesprejemljivost in zato v bistvu tudi takšna konfliktnost in posledično v resnici neuspešnost slovenskega surovega gozdarskega upravljanja s prostoživečo divjadjo in zvermi, se najbolj radikalno in zaostreno kaže prav pri upravljanju z medvedom! Kot smo že večkrat opozorili in zapisali na naših spletnih straneh, slovenski gozdovi so v resnici vzrejališča medvedov! Ali, preprosto povedano, medvede se redi, da se jih strelja ter z njimi trguje in služi, pri čemer ideologom takšnega upravljanja v resnici ni mar za nič in nikogar, najmanj za medveda ali za ljudi, ki imajo z njim težave; kadar pa se zdi, da jim je za to mar, jim je le toliko, kolikor jim to prav pride za njihove cilje!

In vse to naj bi se zdaj, na eni strani nadaljevalo, opravičevalo in utrjevalo; ter na drugi strani »opralo« na enem Žetalancu!?!

Foto: Ana Ašič

Po novici je zgodba. Za njo smo mi.

NARAVA. OKOLJE & PROSTOR. ARHITEKTURA. TEHNIŠKA & INŽENIRSKA KULTURA. MEDIJI. ZNANOST & UMETNOST.

Od narave. Do umetnosti.

ZGODBE O NARAVI IN DRUŽBI.

ANA AŠIČ SIC! PUBLICISTIKA S POGLEDOM.

https://anaasicsic.com

Majhen portal. Za velike zgodbe.

2019,2020,2021©Vse pravice pridržane.