»ČE MI BO NAREDIL ŠKODO, GA BOM! VOLKA! MEDVED…!? TO JE PA DRUGA ZGODBA!«

»Samo…pri njem, pri medvedu je druga stvar!« stopi bliže k meni in me pogleda globoko v oči, »tole prinaša!« reče, hitro podrsa s palcem in kazalcem in tako z gesto pove, da denar. »Komu?« me zanima. »Vsem!« je kratek odgovor. »Pa pravijo, da ne,« rečem. »Ja, seveda, marsikaj rečejo, streljajo pa tudi! Ker se splača! Verjemite, vsem se splača. In vsi so za to, da se ga strelja! Mi, kmetje, staroselci, domačini s teh naših krajev, smo v resnici najmanj za to! Drugi so, ki ne bodo to kar tako spustili iz rok! Kaj vse počnejo! In kaj še bo!«

Foto: Michael Anschütz

Jedrnato & Poudarjeno: Iz teksta Ane Ašič

https://anaasicsic.com/2020/09/05/v-ledenem-objemu-anakonde-ali-cigave-strasti-umirja-letosnje-streljanje-medvedov/

Foto: Michael Anschütz

23. april 2021

»Volk ti naredi škodo, napade živino, jasno, da tega ne bom dopuščal,« me zelo mirno pogleda v oči domačin iz vasi na centralnem območju velikih zveri. »Torej resno zaščitite živali?« rečem. »Zaščitim, ja, seveda zaščitim, zelo resno jih zaščitim« reče počasi, se mi še bolj mirno nasmehne in pomenljivo pogleda sovaščana, ki se ob tem v zadregi nemirno prestopi. Začutim rahlo tesnobo. »Razumem,« rečem, »a to se vendar ne sme!« »Kdo pa ve!?« »Sledi vendar zmeraj ostanejo,« skušam biti prepričljiva, a mi je vnaprej jasno, da je to tu, sredi vseh teh gozdov, na koncu sveta, le utvara.

Morda zaradi moje, za trenutek nemočne osuplosti, se zelene iskrive oči malce omehčajo in zelo toplo nasmehnejo: »Pa saj ne, no… Saj ga še nisem. A če bo treba…« spet iz oči poblisne tista osredotočena, kar preveč mirna in neizprosna prijaznost, »ga bom! Volka! Medved…!? To je pa druga zgodba. Tam gre pa za druge stvari. No, sem sicer sam tudi že enega…že dolgo nazaj. A vse to streljanje zdaj… Mislim…seveda, tudi medved naredi kakšno škodo, potaca kaj, lahko se ga tudi ustrašiš, ko pride nekam, kjer ga ne pričakuješ, preseneti te in vse to, ja, tudi večkrat ga mogoče vidiš, kot nekoč, a v resnici nikomur ne želi nič žalega. Mi smo z njim navajeni živeti. Od nekdaj,« se nasmehne s tisto pristno mešanico hudomušne naklonjenosti in zaščitniškega ponosa, ki je tako čudovito lastna ljudem s krajev, kjer je sožitje z medvedi tradicija in samoumevna plat življenja.

Foto: Michael Anschütz

Poletni mrak temni večer pod mogočnimi kostanji in lipami in za trenutek zastre nasmehljan pogled, ki se še zmeraj brez izmikanja odkrito sooča z mojim. »Tudi tukaj, pri vas?« vprašam. Molče se ozre okoli in za hip se mu pogled še bolj zmrači, a ko se vrne k meni, je spet povsem jasen. »Tukaj, pri nas, je drugače. No, tu in tam… tudi… bolj tako, za preživetje…morda. Ampak tu je drugače. Tu smo lovska družina. Tamle čez cesto in vse tja naprej,« pokaže proti neskončnim vzhodnim obzorjem, »tam je pa drugo…Tam je pa vse! Ni da ni! Kaj naj rečem? Tega ne bi smelo biti! Lovske družine bi morale s tem gospodariti.« Tišina in vse izrečene in neizrečene besede vse težje legajo v misli in topel poletni večer. Toliko besed in vprašanj je, ki bi jih vse rada izrekla, a ne želim takoj zmotiti miru, ki se je z vonjem sladko dišečega fajglja za nekaj trenutkov žametno razcvetel na tem lepem robu vrta in hiše.

»Pa obore!? Veste zanje!?« me pozoren pogled vrne v surovo resničnost. Pokimam. »Ja, sem slišala o njih.« Za trenutek se spet zazre proti vzhodu. Pa spet k meni. »Ni da ni! To veste? Ste tudi slišali? Kaj se tam dogaja?« »Ampak, kdo?« rečem. Rahlo grenek in prizanesljiv nasmešek, pa vendar ne vzvišen in ne brezbrižen; nasprotno, tak, ki mu ni vseeno, nikoli mu ne bo, preleti obraz: »Saj veste, kdo! Vsi vemo.«

Foto: Michael Anschütz