Kdo je lovski čuvaj? Kaj dela? Kje? Kdaj? In kako? Zakaj je njegova zelena senca v slovenskih gozdovih nepogrešljiva? Kaj sme? In kaj ne sme? Kako je z nami? Kdaj lahko stopi do nas? Je nelagodje ob srečanju z njim samoumevno? Kakšen je njegov dan? In noč? S čim vse se na svojih gozdnih poteh srečuje? Kaj je največji čar tega dela? In kaj najbolj delikatno? Kaj lovski čuvaj najbolj »preganja«? In kaj najbolj ščiti? Pa seveda, koliko jih je na Slovenskem? Kdo jih nadzira? Kako? In, zakaj? Ali imajo lovski čuvaji v času koronavirusne krize posebna pooblastila? So tudi oni bdeli nad izvajanjem odloka o prepovedi gibanja med občinami? Kdaj pokličejo na pomoč policijo? In zakaj? Brezpogojno ščitijo svoje lovske kolege? Ali ravno nasprotno? Od kod prihajajo? In kam gredo? Kakšna je v Sloveniji njihova prihodnost? In predvsem, kdo je človek, ki jih v bistvu vodi; vsekakor pa o tem največ ve.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Sprašuje in piše: Ana Ašič

Odgovarja: dr. Srečko Felix Krope

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

16. maj 2020

Ko je dr. Srečko Felix Krope leta 2008 postal predsednik Lovske zveze Slovenije, se je začelo z njegovim dvojnim, torej osem letnim mandatom, po daljšem času v samostojni Sloveniji trajnejše obdobje vodstvene stabilnosti za slovensko lovsko organizacijo. Tako je vsaj videti iz zgodovine njenih predsednikov. V 113 letih so le štirje vodili slovenske lovce dlje kot on: ustanovitelj Slovenskega lovskega društva dr. Ivan Lovrenčič med obema vojnama 26 let, dr. Jože Benigar, ki je leta 1950 nasledil Ivana Mačka Matijo 17 let; po 9 let pa dr. Viljem Krejči pred in med drugo svetovno vojno ter Lojze Briški v sedemdesetih. Da so tako pregledno predstavljeni na spletni strani Lovske zveze Slovenije in se tako jasno zazrejo v ljubljanski lovski vili v obiskovalca, ki se povzpne po stopnicah v prvo nadstropje, je bila, kot pravi, njegova ideja. »Zdelo se mi je prav, da vsak, ki pride v hišo, takoj vidi ljudi, ki so pomembno gradili našo lovsko organizacijo.«

Njegova je bila zamisel, da vsi slovenski lovci vsako leto od LZS prejmejo koledar. On se je zavzel in izpeljal ustanovitev Strokovno znanstvenega sveta LZS; pa začel s Slovenskimi lovskimi dnevi, ki so, kot pravi, »po prvotni zamisli zmeraj trajali dva dni«. V njegovem mandatu je začel izhajati Zlatorogov zbornik, strokovno znanstveno glasilo, ki ga izdaja Strokovno znanstveni svet LZS. Sploh se mu je zdelo, kot pravi, »založništvo pomemben izziv za lovsko organizacijo«. A reviji Lovec je, po njegovih besedah, »pustil dihati« in vanjo zlepa ni posegal. »Popolnoma sem zaupal uredniku Borisu Leskovcu in profesionalcem, ki so jo pripravljali. Morda sem napisal en uvodnik letno, največkrat silvestrskega,« pravi, »res pa je, da sem imel v vsaki številki rubriko Predsednikova beseda, v kateri sem lovcem redno spregovoril o vsem, s čimer sem se v tistem mesecu kot predsednik Lovske zveze ukvarjal in čemu sem se nameraval posvetiti«.

Če smo novinarji po svoji biti in klasični definiciji ter s stalnim bdenjem in iskanjem resnice čuvaji demokracije; in torej v družbi to, kar so lovski čuvaji v gozdu, potem se res vse bolj zdi, da se je »čuvajski« pogovor z dr. Kropetom odvil v večpomensko pravem, četudi izrazito nekonvencionalnem trenutku. Ker je zrasel iz vprašanja, ali imajo lovski čuvaji v času koronavirusne krize kakšna posebna pooblastila; je večinoma tudi nastajal v dneh, ki so v tem smislu vsem narekovali veliko nevsakdanjosti. In čeprav so se virtualni intervjuji v slovenski novinarski praksi razmahnili prek vsake sprejemljive mere: na eni strani pod vplivom poklicne in osebne ležernosti; in na drugi strani zaradi arogance in zaprtosti, ki samo kažeta globoko notranjo in komunikacijsko nekompetenco ter pomanjkanje politične in vsakršne kulture tistih, ki so javnosti v resnici dolžni dajati odgovore; ter na tretji strani pod vplivom z obema povezane, vse bolj samoumevne in alarmantne piarovsko propagandne erozije profesionalnih standardov, praktik in žanrov slovenskih medijev in novinarstva, ki jo nonšalantno dopušča, podpira in celo zahteva (Sic!) slovenska medijska zakonodaja, je za našo spletno stran vendarle enako nesprejemljivo pristajanje na instantne produkte piarovskih in političnih delavnic ter interesnih pritiskov, kot tudi rutinsko internetsko dopisovanje in zgolj birokratsko urejanje gradiva! Da o našem izvirnem pogledu na aroganco tistih, ki bi v resnici morali v vsakem trenutku takoj odgovoriti na sleherno vprašanje najširše, kritične in davkoplačevalske javnosti, sploh ne govorimo!

Mi smo terenci in želimo jasne in žive odgovore na naša neposredna vprašanja, saj pišemo o resničnosti, ki jo zaznavajo vsi naši čuti! Za nas je novinarstvo tisto, kar sami vidimo, slišimo, čutimo, raziščemo, spoznamo in vemo, da je res! In ne tisto, kar gre skozi piarovske žleze; ali kar nekdo s svojo piar službo misli, da moramo verjeti, videti in sprejeti kot edino resnico.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

A je tudi našo spletno stran koronavirusni čas postavil pred izzive, ki so nam bili doslej poklicno tuji; in nas z vsemi omejitvami in obsojenostjo na fizično distancirano in virtualno komuniciranje prisilil, da se s kombinacijo različnih prijemov, ki nam jih omogočajo nove tehnologije, preizkusimo v portretiranju in pogovoru, ki smo ga posledično pri sebi poimenovali »hibridni intervju«. Ob tem, ko srčno upamo, da je to vendarle prvi in zadnji takšen, pa moramo vendarle tudi povedati, da je dr. Srečko Felix Krope z vsem svojim odprtim, komunikativnim, sproščenim in živim štajerskim temperamentom kar odpihnil vse tehnološke »vmesnike« in fizično razdaljo med nama; in niti v sanjah si nisem predstavljala, da je lahko ob enem pogovoru po telefonu in pred računalnikom tako sijajno in avtentično vzdušje velikega intervjuja!

Pri tem je odločilno mero neposrednosti prav gotovo prispeval sogovornikov samozavesten in pionirski duh. Za dr. Srečka Felixa Kropeta nenadne spremenjene okoliščine niso bile videti kakšen problem, ampak kvečjemu zanimiv izziv in čudovita priložnost da spet (prvi) pokaže, kako je vse mogoče obrniti v dobro, pa naj gre za videokonferenčni izpit lovskih pripravnikov ali nenazadnje za najin hibridni pogovor. Totalno resen, ko gre za resne zadeve; tudi ujet v striktni izrazni formalizem svoje osnovne poklicne poti; »ja, kaj pa mislite, če te pri petnajstih dobijo in začnejo oblikovati v kadetski šoli, saj je vendar jasno, da se to nekje pozna, da pušča posledice in ti to ostane«; a kljub temu in morda zato še bolj osuplja s svojo žarečo in sproščeno prostodušnostjo, in, jasno, z neizčrpnim štajerskim humorjem: »Glejte, vam povem nekaj, da boste takoj videli, kakšen je Krope! Dobro poslušajte! Torej, v svojem življenju sem imel obdobje, ko sem bil zelo priden, zmeraj doma, nikoli nisem šel v gostilno, nisem pil, kadil ali se oziral in tekal za dekleti! Nikoli! To je trajalo dolgih sedem let! Potem pa je vse to uničila moja uboga mama, ko me je odpeljala v prvi razred osnovne šole! Od tistega dne ves čas delam vse, kar prej nikoli nisem!«

Za temi sproščenimi, samozavestnimi in s štajersko duhovitostjo prežetimi besedami je prav gotovo precej resnične radoživosti. A je tudi veliko delavnosti, ambicij, naporov ter skrajne, nepopustljive resnobe. Njegova spontanost je na trenutke sicer prav nalezljiva; a v vsej iskrivosti vendarle tudi čutiš, kako je obenem del sijajno izurjenih komunikacijskih veščin, ki so mu v veliki meri prirojene, pa v marsičem tudi priučene in posledica zavestne, dobro premišljene, bistre in jasno usmerjene odločitve. Dr. Srečko Felix Krope je prekaljen komunikacijski in vodstveni maček; spreten in diplomatski, z neskončno energije za vse; ter z močnim duhovnim backgroundom iz borilnih veščin.

V teh majskih dneh bo dopolnil 58 let. Rojen je bil v Selnici ob Dravi, »na Kobanskem«, v družini, kjer je bilo devet otrok. Kot sam pravi, je »po osnovni izobrazbi policist, ki je vso svojo delovno kariero preživel v policiji: kot policist, komandir policijske postaje, inšpektor, direktor Policijske uprave, poveljnik specialne enote pa do tega, da je nazadnje delal v službi generalnega direktorja Policije«. Ob delu je končal Višjo šolo za socialne delavce in Fakulteto za organizacijske vede v Kranju, kjer je leta 1997 magistriral, leta 2012 pa doktoriral. Že pred tem, novembra 2011, se je upokojil. Zdaj predava na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Te dni ga je vlada imenovala v svet zavoda UKC Maribor. Poleg tega je predsednik Desusa za Podravje, podpredsednik Lovske zveze Slovenije, predsednik Zveze lovskih družin Ptuj Ormož, predsednik komisije za lovsko čuvajsko službo LZS ter predsednik komisije za lovsko čuvajske izpite. In tajnik v dveh lovskih družinah. Je tudi mednarodni sodnik v lovskem strelstvu. Pa sodni izvedenec za pooblastila, borilne veščine in pooblastila lovskega čuvaja. Bil je soustanovitelj in 12 let predsednik Ju Jitsu zveze Slovenije in je trenutni predsednik Policijskega kluba borilnih veščin Celje. Ima črni pas prvi DAN za Taekwon-do; in črni pas šesti DAN za Ju Jitsu. »Popusti, da boš zmagal« in »izogibaj se neposrednega spopada, naredi vse, da do njega ne pride«, sta vsaj dve univerzalni borilni načeli, ki ju ni niti enkrat omenil, a sta v bistvu v pogovoru z njim ves čas nekako sofisticirano prisotni. Da o tistem iz Aikido-ja, »pridi k meni in bodi moj prijatelj«, niti ne govorimo!

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Živi v Mariboru. Trikrat poročen. Iz prvih dveh zakonov ima dve hčerki in sina; iz tretjega pa pastorko. S svojo »preteklostjo« in sedanjostjo je pomirjen in se dobro razume. »Še bolj pa moja žena! Ona se z nami vsemi vse zmeni!« Med lovce je stopil leta 1999, ko je imel 37 let. »Saj sem si to želel že leta 1981, takoj ko sem končal kadetsko šolo. A je bila takrat najprej služba, pa kar kmalu zatem ustvarjanje družine; čas pa teče, saj veste, in tudi lov ga veliko zahteva!« Potem je le prišel pravi trenutek v času, ko je že zahajal na Kog, kjer imajo starši sedanje žene vikend in vinograd. »So me tam povabili v lovsko družino in je rekel tast, »le pojdi, sam sem bil včasih v »raubšicu«, da bo vsaj eden pošten lovec v družini!« In tako se je začelo, z lovsko družino Kog, ki se je kasneje združila z lovsko družino Miklavž pri Ormožu in se zdaj imenujemo lovska družina Vinski vrhovi.« Malo kasneje je vstopil še v lovsko družino Boč na Kozjaku, kjer je njegova rojstna Selnica ob Dravi. »S tem sem se vrnil v domači kraj, kjer sem živel samo 15 let. Da bi ga še enkrat doživel. Da hodim po gozdu in obronkih, kjer sem nekoč spravljal drva, kjer sem kosil, kjer so spomini na mojo družino. Tu zdaj iščem mojo izgubljeno mladost.« Lov ima rad. Veliko mu pomeni. Lovska čuvajska služba pa je zanj neločljivi del te nepogrešljive pripadnosti, zanimanja, delovanja in življenja samega.

Vsi najbrž mislimo, da vemo, ampak, kaj sploh je v resnici lovsko čuvajska služba?

Lovsko čuvajska služba je določena z zakonom o divjadi in lovstvu in jo je upravljalec lovišča dolžan zagotoviti kot nadzor na celotni površini lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom. Preprosto povedano, gre predvsem za terenski nadzor v lovišču. Pri tem gre tudi za tekoče obveščanje lovske družine, lovske inšpekcije in Zavoda za gozdove o vsem, kar se s tamkajšnjo divjadjo in okoljem dogaja. Obenem ta služba zagotavlja pomoč pri opravljanju sistematičnih opazovanj in pri zbiranju različnih podatkov o divjadi, njenem okolju in njunih medsebojnih odnosih; pomoč pri opravljanju biotehničnih del v življenjskim okolju divjadi, strokovno pravilnem opravljanju lova in drugih ukrepov; pomoč pri delih za preprečevanje in zniževanje škod od divjadi; opravljanje odstrela v skladu z odločbo in izrednimi posegi ter, kot že rečeno, sodeluje z lovsko inšpekcijo in Zavodom za gozdove.

»Glavni junak« lovsko čuvajske službe je seveda lovski čuvaj..!?

Težko govorim o glavnem junaku! Ta »glavni junak« mora pred tem opraviti izpit, imeti točno določeno število let lovske prakse, imeti pogodbo z upravljavcem lovišča in biti imenovan s strani pristojnega ministra, pisati poročila o opravljenem delu, obvezno se mora udeleževati obnovitvenih usposabljanj in še bi lahko našteval. Glavni junaki običajno nimajo toliko pogojev, da so, kar so! Lovski čuvaj je v času opravljanja službe v svojem lovišču uradna oseba. Povedano v bolj domačem jeziku, gre za lovca z lovsko čuvajskim izpitom, ki ima z lovsko družino podpisano pogodbo za opravljanje službe in je imenovan s strani pristojnega ministrstva. To je trenutno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Lovski čuvaj skrbi za spoštovanje zakona o divjadi in lovu, sklepov upravljavca lovišča in izvajanje posameznih nalog po nalogu lovske inšpekcije. Lovski čuvaj ni »grdi raček« v lovski družini, ali tisti, ki bi se šel »kavboje in Indijance«, kot v pesmi Čukov; ali pa lopove in žandarje. Lovski čuvaj ni »policaj« v lovski družini, ampak oseba, ki ima v tem trenutku s tem statusom oziroma izpitom, najvišjo stopnjo lovske izobrazbe v njej. Pomaga pri vodenju lovske družine, izvajanju mentorstva mlajšim lovcem in podobno.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Ni »policaj«..? Ostali lovci se ga pa vseeno bojijo..?

Ne, ni policaj. V naši državi je veliko oseb z različnimi pooblastili, pa vendar niso policaji! Da se ga lovci bojijo? Če se ga, potem je to lahko samo strah pred neznanim.

Njegova senca je vendarle povsod?

Ja, to je na zanimiv način povedano tisto, kar naj bi v resnici bilo! Pomeni, da mora čuvaj poznati lovišče, dogajanja v njem, objekte, skratka vse.

Je torej vseprisoten in čim bolj neviden?

Da, prisoten je povsod. Neviden pa ni! Zakaj bi tudi bil!? Nič takega ne dela, da bi se moral skrivati! To je eden izmed tistih, ki ves čas za nekaj skrbijo. In če vidi nekoga, ki grabi po travniku in zraven kuri, stopi odkrito in normalno k njemu. Ne skriva se po grmovju in potem nenadoma skoči pred njega: Aha, zdaj sem te pa zasačil! Lovski čuvaj ne dela tako. Gre do človeka in ga povpraša, ali ni seznanjen s tem, da je v teku prepoved kurjenja v naravi in se z njim pomeni.

In če se to ne da?

Ja, takrat pa lokalne gasilce povpraša, kaj tam kurijo.

In oni uredijo?

Običajno se potem to tako mirno reši.

Z lovskim čuvajem je tudi senca njegovega psa?

Seveda! Zelo zaželeno je, da je lovski čuvaj tudi vodnik psa, po možnosti krvosledca, da je mentor in še kaj. Od lovskega čuvaja se pričakuje veliko znanj in veščin. Osebno menim, da morata biti prisotni obe senci!

Obstajajo od nekdaj? Od kdaj so v bistvu lovski čuvaji?

Na nek način, od nekdaj, da! Lovski čuvaji so prisotni od samega začetka lovstva v vseh organiziranih oblikah. A če pogledamo zgodovino te službe na našem ozemlju, kot prvo omembo o začetku obstoja lovskega čuvaja na slovenskem ozemlju štejemo leto 1852, ko je bilo v ministrski naredbi določeno, da morajo vsi zakupniki lovišč zaposliti primerno varstveno osebje za varstvo lova. Praviloma so to morali biti izkušeni lovci ali osebe, ki so jim oblasti priznale sposobnost za opravljanje lovsko-čuvajsko službe. Leta 1854 je bila izdana nova odredba, s katero so lovski čuvaji že takrat pridobili status javne straže. Pri opravljanju lovsko-čuvajske službe so morali nositi predpisan znak, lahko so nosili predpisano orožje, ki pa so ga lahko uporabili samo v samoobrambi. Zakupniki lovišč so lahko lovsko čuvajsko službo opravljali tudi sami. Da so lahko opravljali delo lovskega čuvaja, so morali biti pismeni, usposobljeni, kar so dokazali s pisanjem izpita pred komisijo, poznati so morali zakonske predpise. Ob zaprisegi so pridobili potrdilo, posebno izkaznico, ki jim je služila za izkazovanje, legitimacijo, in pravico do nošenja orožja. V obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in v Leksikonu Dravske banovine ter po koncu druge svetovne vojne je moč zaslediti veliko pisanj in napredka o lovski zakonodaji, varstvu narave, lovski etiki, ki so tudi določala, da morajo vse lovske družine imeti organizirano lovsko čuvajsko službo, to je lovskega čuvaja. Med drugo svetovno vojno je bilo vpoklicanih veliko lovcev, zato so mnoga lovišča ostala brez nadzora. Po takratnih podatkih, kot ugotavlja zgodovinar dr. Marjan Toš, je bilo v vseh lovskih društvih zapriseženih 1477 lovskih čuvajev. Kot nekaj zanimivega iz zgodovine naj omenim še, da se je, na primer, leta 1920 v Kostanjevici na Krki udeležilo usposabljanja za lovskega čuvaja 16 slušateljev. Vsi udeleženci so izpit uspešno opravili. Zanimanja za to je bilo veliko, saj je bilo takrat delo lovskega čuvaja zelo cenjeno, ugledno ter dobro plačano!

Kaj pa danes?

Danes lovski čuvaj, ki deluje v lovski družini, ne dobiva plačila, ponekod mu vrnejo kakšen nastali strošek. Lovski čuvaj opravlja delo v okviru svojih obveznih ur v lovišču. To področje je v sedanjem času še neurejeno, stremimo pa za tem, da se tudi tu postavijo neki standardi. Po zakonu o divjadi in lovu se je lovski čuvaj dolžan izobraževati in usposabljati na stroške upravljavca lovišča. Kolikor mi je znano, je tudi teh stroškov zelo malo, v večino primerov si lovski čuvaji sami krijejo tovrstne stroške. Vse v smislu prostovoljstva. Vsaj pri meni je tako.

Je sploh zanimanje za to delo? Ga je več ali manj kot nekoč?

Zanimanje je predvsem iz dveh razlogov; in sicer, prvič, zaradi izvajanja nalog po koncesijski pogodbi; in drugič, ker je za lovce tovrstno izobraževanje izziv in želijo pridobiti to stopnjo lovske izobrazbe. Lovska zveza Slovenije ima javno pooblastilo za izobraževanje lovcev in lovskih čuvajev ter izvaja tovrstna izobraževanja vsako leto. Zanimanje za takšno izobrazbo in opravljen izpit za lovskega čuvaja vsekakor raste, kar je razveseljujoč podatek. Vedno več je lastnega interesa lovcev, zlasti mlajših. Ali pa imam morda sam zgolj takšen občutek, ker se pač staram, in jih je večina mlajših od mene. No, verjamem, da se ne motim!

Zakaj je ta služba tako nepogrešljiva?

Zakaj!? Kar pomislite, kako bi bilo brez nadzora v lovišču!? Ljudje bi še bolj kot sedaj odlagali smeti v naravno okolje, kurili bi in sekali vse nabrežine ob vodotokih, da ne govorim o nezakonitem lovu in o nenadzorovanih pasjih »posegih« v lovišču! Bilo bi še več vznemirjanja divjadi na krmiščih, rastiščih, polegališčih, pasiščih in podobno. Srečevali bi se s še večjim številom povožene divjadi na cestah, železniških tirih, imeli bi več izgub divjadi ob košnjah travnikov. Imeli pa bi tudi kakšno kršitev lovca več, kot jih imamo zdaj. Poleg tega je naloga lovskega čuvaja tudi preventivna dejavnost, tako da do kršitev ne prihaja. V tem smislu lovski čuvaji sodelujejo kot nosilci krožkov v osnovnih šolah, izvajajo predstavitve divjadi že v vrtcih ter osveščajo, kako naj se obiskovalci obnašamo v gozdu. Gozd, narava je del nas. Do narave imamo obveznost, da jo hranimo svojim potomcem. Lovski čuvaji so eden izmed teh pomembnih členov, ki v tem smislu vestno opravljajo svoje dolžnosti, saj so ob imenovanju podali tudi zaprisego. Zakon o divjadi in lovu, ki na generalni ravni ureja področje lovstva v Sloveniji, je predpis, ki velja za vse, ne samo za lovce. Nadzor nad izvajanjem predpisa je v izvirni pristojnosti lovske inšpekcije, vendar je glede na število lovskih inšpektorjev, nemogoče obvladovati vsa lovišča v naši državi. Slovenija je razdeljena na lovsko upravljavska območja, teh je 15, imamo 411 lovskih družin, 10 lovišč s posebnimi nameni ter dve protokolarni lovišči. V primeru, da bi imeli samo predpis, brez nadzora, potem je predpis pač mrtva črka na papirju.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Koliko lovskih čuvajev je trenutno na Slovenskem?

Med slovenskimi lovci jih je 3.163, ki imajo opravljen lovsko čuvajski izpit. Vendar vsi ti ne opravljajo lovsko čuvajske službe, saj je zato, kot že rečeno, potrebna pogodba z lovsko družino in imenovanje s strani pristojnega ministrstva. Lovskih čuvajev s pogodbo je po podatkih iz letošnjega marca 1.625. Njihova povprečna starost je 56,7 let. Vsaka lovska družina mora imeti po enega lovskega čuvaja na vsakih začetih 2 tisoč hektarjev lovne površine. Če primerjamo število lovskih čuvajev s pogodbo in število lovskih družin, ugotovimo, da imajo ponekod več lovskih čuvajev s pogodbo, kot pa to zahteva predpis.

Kaj to v tem primeru konkretno pomeni? Da se pri delu izmenjujejo, ali da na nekaterih območjih varuje eden čuvaj manj kot 2 tisoč hektarjev?

Lovske družine, ki imajo več lovskih čuvajev po pogodbi, kot bi jih morali minimalno imeti, imajo običajno tudi nekoga izmed njih, ki usklajuje delo lovskih čuvajev. A če ima lovski čuvaj pogodbo, mora opravljati vse obveznosti po veljavnem področnem pravilniku. Na primer, najmanj pet vstopov mesečno v lovišče, pisanje poročila o opravljenem delu in podobno. Ponekod opravljajo delo lovski čuvaji po med seboj razdeljenih revirjih, ponekod po celotnem lovišču, skratka, lovski čuvaji se v tem smislu sami organizirajo.

Kdo so torej ti ljudje?

K izpitu za lovskega čuvaja lahko pristopi lovec, ki ima opravljen lovski izpit in orožni list. Predpisan je tudi način izobraževanja in pogoj, da se lahko z lovcem, ki ima opravljen lovsko čuvajski izpit, sklene pogodba šele po preteku najmanj triletne lovske prakse. Pravilnik o organizaciji lovsko-čuvajske službe, o vsebini in pogojih za opravljanje izpita za lovskega čuvaja ter obliki izkaznice in službenega znaka pa predpisuje podrobnejšo organizacijo in delo lovskega čuvaja. Tako je določeno število vstopov v lovišče mesečno, določena oblika pisanja njegovega poročila o opravljenem delu, veljavnost njegove izkaznice in znaka, predpisano obvezno obnovitveno usposabljanje v obdobju petih let in podobno. Zakonske in podzakonske določbe, ki se nanašajo na lovskega čuvaja, so zelo stroge. Predviden je tudi postopek njegove razrešitve, ki v našem prostoru tudi ni novost in ne redkost. Kot sem že povedal, v lovskih družinah lovski čuvaji opravljajo svoje naloge prostovoljno. V loviščih s posebnim namenom pa je to poklicno delo, saj so tam lovci tudi zaposleni. V omenjenem pravilniku je tudi določeno, da starešina oziroma predsednik lovske družine v času trajanja njegovega mandata, ne more opravljati lovsko čuvajske službe.

Predsednik področne zveze lovskih družin pa lahko?

Področna zveza lovskih družin ni lovska organizacija po zakonu o divjadi in lovu, ampak je to zgolj v smislu zakona o društvih, ki združuje lovske družine za izvajanje določenih skupnih nalog. Tudi, če bi bila lovska organizacija po omenjenem zakonu, bi predsednik lahko bil lovski čuvaj, ker področni pravilnik prepoveduje opravljanje teh nalog samo starešini oziroma predsedniku lovske družine.

Vi ste, ob vseh funkcijah in članstvu v dveh lovskih družinah, pa ob tem, da ste podpredsednik Lovske zveze Slovenije in predsednik Zveze lovskih družin Ptuj Ormož, tudi lovski čuvaj?

Sam sem opravil izpit za lovskega čuvaja v generaciji 2004 v okviru Lovske zveze Maribor. Od takrat naprej sem tudi lovski čuvaj in to v obeh lovskih družinah. Sem predsednik komisije za lovsko čuvajske izpite, ki jo je imenoval pristojni minister. Pa tudi predsednik Komisije za lovsko čuvajsko službo, ki deluje zadnjih nekaj let pri Lovski zvezi Slovenije. Ustanovitev te komisije, ki deluje kot ostale komisije v okviru upravnega odbora LZS, je bila posledica potreb po enotnem delovanju lovskih čuvajev, izdelavi standardov postopkov, usposabljanja v okviru obnovitvenih usposabljanj in podobno. Sem tudi sodni izvedenec za različna področja, med drugim tudi za področje pooblastil lovskega čuvaja. Delo opravljam v skladu s sklenjeno pogodbo z obema upravljavcema lovišč, udeležujem se vseh usposabljanj in skupaj s člani komisije skrbimo za razvoj in delo lovskih čuvajev. Delo komisije in lovskih čuvajev poteka dobro. Iz leta v leto pa bo še boljše. Napredek pač zahteva svoje.

Kakšen je običajen dan lovskega čuvaja?

Kot sem že dejal, je lovski čuvaj dolžan mesečno opraviti najmanj pet vstopov v lovišče. Obhod mora z vsemi z ugotovitvami vpisati v poročilo o opravljenem delu najkasneje naslednji dan. Poročilo lahko piše v posebno knjižico, to je dnevnik lovskega čuvaja; ali v elektronski obliki. Poročilo mora mesečno pošiljati upravljavcu lovišča. Če se kaj posebnega zgodi, mora o tem takoj obvestiti upravljavca lovišča, Zavod za gozdove ali lovsko inšpekcijo. Opravljajo se redni obhodi lovišča ali ciljno usmerjeni nadzor v lovišču.

Vi torej v vsaki lovski družini kot lovski čuvaj »dežurate« petkrat mesečno?

Ne! Rekel sem, da mora čuvaj to opraviti najmanj petkrat! Sam sem, na primer, prejšnji mesec v lovski družini Boč na Kozjaku, ki je od Maribora deset minut vožnje, opravil 17 obhodov; v eno uro oddaljenem Kogu pa 7 obhodov.

Sprehodite se torej po lovišču, vidite, da je vse, kot mora biti, in to je to?

Glejte! Osnovno orodje oziroma pripomoček lovskega čuvaja je letni načrt lovišča, v katerem so navedeni vsi lovski objekti, vsa dela v lovišču in tudi načrtovani odstrel divjadi. Lovski čuvaj dnevno opravlja obhod posameznega dela lovišča v katerem preverja založenost krmišč, opravlja nadzor v zbiralnici divjadi, spremlja in ugotavlja prehode divjadi čez javno cesto glede povozov, poleg tega preverja, v kakšnem stanju so lovski objekti, preže in podobno. Izvaja ukrepe za preprečevanje škode po divjadi in pomaga pri odpravi njihovih posledic. Pri skupinskih lovih je pozoren in pomaga lovovodji pri izvedbi skupnih lovov, spravilu divjadi in še bi lahko našteval. Pri svojem delu ima na podlagi zakona o divjadi in

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

lovu tudi določena pooblastila. Tako je lovski čuvaj med opravljanjem svoje službe dolžan ustaviti osebe, ki so kršile ali nameravajo kršiti določila tega zakona in preveriti njihovo istovetnost ter o kršitvah obvestiti upravljavca, lovskega inšpektorja, po potrebi pa tudi pristojni organ za notranje zadeve; osebam, ki se nahajajo z orožjem oziroma lovskimi pripravami v lovišču s posebnim namenom ali lovišču in nimajo pravice udejstvovanja v lovu, začasno odvzame orožje ali lovske priprave ter osebe privede in odvzete predmete izroči pristojnemu organu za notranje zadeve; v primerih, ko obstajajo razlogi za sum, da so dokazi o kršitvah določil tega zakona skriti v vozilih ali prtljagi, zahteva njihovo izročitev in obvesti pristojni organ za notranje zadeve. Poleg tega po nalogu Zavoda oziroma lovskega inšpektorja opravi odstrel divjadi, če ga ni opravil koncesionar v skladu s koncesijsko pogodbo. Lovski čuvaj pri opravljanju lovsko-čuvajske službe nosi lovsko orožje v skladu s predpisi o orožju. Lovski čuvaj sme lovsko orožje uporabiti v samoobrambi v skladu s predpisi. Pooblastil za uporabo prisilnih sredstev lovski čuvaj nima. Vsekakor pa, zlasti v nočnem času kontrolira kraje, kjer je možnost za izvajanje nezakonitega lova.

Kateri? Kakšni kraji so to? Kaj posebnega? In, kako veste zanje? Saj ta »raubšic« je vendar povsod!? In možen kjerkoli? Ali pa vendarle ne?

Lovske družine imajo, vsaj nekatere, tudi oceno ogroženosti lovišča. V njej so podatki o krajih, kjer je v preteklosti prihajalo do nezakonitega lova, navedeni kraji, kjer je to možno izvajati glede na različne okoliščine in podobno. Ta ocena, lahko se imenuje tudi drugače, je podlaga za organizacijo dela lovskih čuvajev v lovišču v smislu preprečevanja in odkrivanja nezakonitega lova.

Imate podatke, kdo so v večini nezakoniti lovci? So med njimi tudi člani lovske organizacije?

Storilec kaznivega dejanja nezakonitega lova je lahko vsakdo. Torej, lahko je lovec ali ne-lovec. Torej so med njimi tako eni in drugi, če se mi je dovoljeno tako izraziti. Izpolnitev »elementov« tega kaznivega dejanja pa ni težka! Tudi lovcu se lahko to kar hitro zgodi. Na primer, lovec ima pravico loviti posamezne vrste divjadi tudi ponoči. Pri tem ne sme uporabljati umetnih virov svetlobe in podobno, ne sme loviti iz avtomobila in drugih prevoznih sredstev… . Pa se naš lovec pripelje ponoči mimo travnika, po katerem rijejo divji prašiči. Lovec ustavi avto, z žarometi osveti travnik in ustreli, eden izmed prašičev pade v ognju. Drugi se razbežijo, travnik ni razrit, ne bo treba poravnati škode kmetovalcu. Lepo in prav je naredil, vendar je z opisanim dejanjem storil kaznivo dejanje nezakonitega lova. Toliko o nezakonitem lovu ali »raubšiceriji« med lovci.

Kje v Sloveniji je tega največ?

Natančnih podatkov nimam. S tem se v končni fazi ukvarja policija, tako da vodijo oni te evidence. Obenem pa je treba povedati, da nezakonitega lova spet ni toliko! V Prekmurju in tam, kjer v zimskih mesecih delajo klobase, se pa seveda vedno kaj najde.

Katera žival je najpogostejša žrtev nezakonitega lova?

To je zelo odvisno od razloga za krivolov. Če je zato, ker nekdo želi priti do mesa zase ali za prodajo, potem je ta žival največkrat divji prašič, srnjad…jelen je že bolj problematičen, ker je velik in težek in ga ni mogoče kar tako vreči v prtljažnik. Poznamo pa tudi krivolov, s katerim želi kdo povzročiti škodo lovski družini. Takrat nastavijo kakšen strup ali zanko, da se vanjo žival ujame. To je lahko katera koli. Slednje velja tudi, ko pride do krivolova zato, ker enostavno preizkušajo orožje. Nekdo si kupi puško in gre v gozd ter jo preizkusi tako, da ustreli, kar pač pride takrat mimo.

So med krivolovci tudi ženske?

Za to pa res še nisem slišal!

Se lovski čuvaji bojijo krivolovcev?

Ne! Zakaj?

Niso nevarni? Če bi nezakonitega lovca presenetili, bi se lahko verjetno marsikaj nepredvidenega zgodilo..?

Morava vedeti, da nezakoniti lov danes ni videti tako, da greš po poti in nenadoma srečaš na njej človeka z divjim pogledom, s puško in srno, ki jo nosi na ramah! Danes se vse to odvija precej bolj zakrito, ustreljeno divjad takoj pospravijo v terence in se odpeljejo.

No, ampak, če bi koga pri tem zalotili in ne bi povesil puške? Kaj bi storili?

Izvedel bi postopek.

Postopek!?

Tako je! To se ve, kaj je! Lovski čuvaj je uradna oseba. In izreče ukaz, ki ga mora naslovnik upoštevati!

In nekdo, ki se gre nezakoniti lov, lepo pridno uboga!?

Seveda. Saj mora!

In če ne? Ter napade?

V tem primeru ima lovski čuvaj pravico, da se brani v smislu silobrana.

Kaj to pomeni? Da bi vi, na primer, nekoga kar ustrelili…v nogo, ali kam!?

V nogo..!? (smeh) A je kdo že kdaj kaj takega pomislil…ali slišal…da bi Krope koga ustrelil v nogo…!

Menda ga ja ne bi kar…!?

Lepo vas prosim! (Se neha smejati) Glejte! Resno! Tudi v primeru silobrana se je uradna oseba dolžna držati načela sorazmernosti, ki ga lahko najlepše pojasnimo z znanim slovenskim pregovorom, da »na vrabce ne streljamo s topovi«!

Ste bili kdaj kot lovski čuvaj prisiljeni v kaj takega?

Nikoli!

Vas je bilo kdaj strah? Ali pa je bilo videti, da bo prišlo do takšne zaostritve?

Ne! Nikoli nisem imel takih problemov!

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Kaj bi rekli, v čem je največji čar čuvajskega dela?

Težko govorim o tem, da gre za kakšen poseben čar. To je delo uradne osebe, ki sme storiti le tisto, kar je z zakonom dovoljeno. Medtem ko vsi drugi, ki to niso, lahko naredijo vse, kar izrecno ni prepovedano! Gre za lovce, ki želijo, da se v lovišču uresničujejo predpisi, ki urejajo lovstvo. Vsak lovski čuvaj želi dodati svoj prispevek s tem, da s svojim znanjem prispeva k dobremu delu svoje lovske družine. Pooblastila so samo posebna orodja, ki se uporabljajo izjemoma, vsaj v lovsko čuvajski službi. Lovci od drugih ne moremo pričakovati, da bodo spoštovali predpise, ki so naravnani k varovanju okolja, narave, če jih sami ne spoštujemo. Vsaka urejena organizacija pač ima svoj red, ki se ga je treba držati. Lovski čuvaji skrbimo za »ta red« tako med lovci, kot pri vseh drugih, ki vstopijo v lovišče. Tudi sam sem čuvaj, ker želim, da ostane narava takšna, da bodo v njej zastopane živalske vrste, da bodo živele v mirnem okolju, pa naj gre za divjad ali za druge prostoživeče vrste. Če preprečiš nerazumno vožnjo z motokrosi po zelenih travnikih, preko krmišč in drugje v naravi, sem osebno zadovoljen, ker pač motokros ne spada na travnike, kjer se pase divjad! Gozd je del ekosistema, ki deluje po svojih naravnih zakonitostih. Te smo dolžni spoštovati in se moramo zato v naravi primerno obnašati. Gozd ni odlagališče in tudi ni mesto za naše izživljanje! Sicer pa vam moram reči, da zgledi, zlasti pozitivni nekako ne vlečejo! Tudi takšen ne, ko se ustaviš in molče pobereš plastenko za tistim, ki jo je pred tabo odvrgel. Te celo čudno gleda, ko jo daš v svoj nahrbtnik, in nič ne rečeš ter nadaljuješ pot. Kakšen se opraviči in te prosi za lastno odvrženo plastenko. Dam mu jo, zaželim lep dan in mnogo užitkov v gozdu. Običajno mu povem, da je on gost v gozdu. Ja, to je čar tega dela!

Ali ni tukaj nevarnost, da se izoblikuje neka posebna arhaična psihološka situacija, v kateri se močno polarizira občutje MI, ki nekaj več vemo in imamo več pravice biti tu, v naravi; kot VI oziroma ONI, ki v njej delajo samo nemir in škodo?

Mislim, da ne! Tudi jaz pridem kdaj v položaj, ko česa ne poznam in upoštevam druge, ki o tem vedo več kot jaz. Ne jemljem tega kot nekakšno delitev MI-VI.

Pa se lovski čuvaji in lovci zavedate tega? Imate to samorefleksijo?

Tukaj lahko odgovorim pritrdilno. Verjamem, da je tako!

Kaj je, poleg nezakonitega lova, pri delu lovskega čuvaja najbolj delikatno?

Vsak postopek z občanom je lahko konfliktna situacija. Lovski čuvaj ni prekrškovni organ, čeprav si to želimo. Mi o svojih ugotovitvah obveščamo lovskega inšpektorja. O ugotovljenih kršitvah posameznih predpisov z lovskega področja je treba seznaniti tudi kršitelja. Pri tem je nujno potreben ustrezen dialog. Težko je, zlasti na kmetijskih območjih, kjer še zmeraj ostaja navada spuščanja psov čuvajev. Na posestvih se čez dan izvajajo kmečka dela in pes je ta čas privezan. Nihče se nima časa ukvarjati z njim. Zvečer pa je še zmeraj navada, da psa spustijo z verige »da se malo sprehodi«. Ta sprehod običajno pelje naravnost v gozd! Tukaj pa je divjad! In tako zjutraj najdemo srno, ki je raztrgana od psov. V teh primerih je treba ugotoviti lastnika psa, se z njim pogovoriti, ob ponavljajočih ravnanjih je treba poročilo o ugotovitvah predati lovskemu inšpektorju. Naslednja srečanja z lastnikom so lahko zato delikatna. Pes čuvaj v takih primerih ni kriv, gre za krivdo lastnika. Zato tudi lovski čuvaji delimo različen material Lovske zveze Slovenije, ki je namenjen preventivi pred takšnim ravnanjem. Potem so tu še motokrosisti, pa pobiranje mladičev in podobno.

Pobiranje mladičev!?

Da! To se še zmeraj dogaja, čeprav je zakon jasen! Mladičev se ne dotikamo in jih ne odnašamo domov! Vsako leto izobešamo plakate z opozorili o ustreznem ravnanju ob poleganju srninih mladičev. To se prav zdaj dogaja. Če ga najdemo, ga fotografiramo in pustimo tam, kjer je bil. Razen, če je na cesti ali na travniku, ko kosimo. V tem primeru mladiča tako, da se ga z rokami ne dotaknemo, odnesemo nekaj metrov v gozd in ga tam pustimo. Mati ga bo našla.

Imate kakšno vizijo, kako rešiti vse bolj neznosen problem divjanja motokrosistov in štirikolesnikov po naravi?

O tem smo v okviru Lovske zveze Slovenije in območnih lovskih zvez izvedli kar nekaj dejavnosti. Organizirali smo razne sestanke s pristojnimi službami. Največji odziv na tovrstno problematiko je bil na strani policije, ki je v okviru svojih pristojnosti ukrepala v večjem številu kot tiste službe, ki jim je to glavna dejavnost. O tej problematiki se je pred leti opredeljeval tudi varuh človekovih pravic, ki je podal svoje mnenje o ustreznosti sedanje zakonodaje in tudi naložil posameznim organom, kaj naj storijo. Tukaj se srečujemo s težavami organizatorjev teh voženj v naravnem okolju, ki organizirajo vožnje po Pohorju in drugje. Udeleženci so tudi tujci, za katere so nekateri govorili, da se zaradi svoje zavesti ne vozijo po gozdovih in naravnem okolju v svoji državi. Zavesti po mojem nimajo, saj pridejo k nam, ker je tukaj za takšno vožnjo banalna kazen. Rešitev vidim v ustrezni zakonodaji, njenem izvrševanju in komunikaciji z društvi in klubi, ki se s tem ukvarjajo. Na tem področju pa ima lovski čuvaj neustrezna pooblastila.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Se spomnite kakšnega konkretnega zapleta? Težave? Problema?

Poznano mi je kar precej zapletov, ki so jih imeli lovski čuvaji na terenu. V vseh primerih je bila težava komunikacija ali odziv s strani kršitelja, čeprav sem kritičen tudi do tega, kako nekateri lovski čuvaji komunicirajo z ljudmi. Pri načrtovanju in izvedbi usposabljanja še posebej opozarjamo na komunikacijo in na reševanje oziroma na preprečevanje konfliktnih situacij. Kot sem že povedal, sam konfliktov še nisem imel, ker skušam vse problema v okolju, kjer naloge izvajam, reševati na generalni ravni, torej z neko vrsto preventivne dejavnosti. Ali pa z delitvijo kakšne »literature« kot je, na primer, brošura »Odgovorno lastništvo psa«.

Kako se takšne zgodbe končajo?

Pri poročilu lovskemu inšpektorja. V primeru, da je lovski čuvaj ugotovil kršitev, lovski inšpektor začne voditi postopek o prekršku in ugotavlja odgovornost kršitelja. Ugotovitve lovskega čuvaja so neke vrste zaznamek uradne osebe, ki se ga v takem primeru odstopi prekrškovnemu organu. Seveda v praksi na terenu prihaja do različnih situacij. Prej sem omenil, da je lovski čuvaj v času opravljanja službe v lovišču uradna oseba. Torej ga pri izvajanju njegovih nalog ščiti država. V primeru nedostojnega vedenja, napada nanj, razžalitve in podobno, storilec pride v povsem enako situacijo, kot če bi to storil policistu. Oba sta uradni osebi in sta lahko oba v vlogi oškodovanca. Lahko pa seveda tudi v vlogi storilca, če lovski čuvaj zlorabi svoja pooblastila. Imamo kar nekaj primerov s sodnim epilogom. Tako da z leti nastaja tudi sodna praksa.

Katere vrste zloraba položaja je najpogostejša?

Ko govorim o zlorabi, mislim predvsem na tiste z vidika izvajanja pooblastil. Če lovski čuvaj pooblastilo uporabi na napačen način ali izvede nekaj, za kar nima pooblastil, je to zloraba. Recimo, lovski čuvaj ima pooblastilo ustaviti osebo, ki je kršila, ali namerava kršiti določbe zakona o divjadi in lovu. Pri tem lahko praktično ustavi le pešca, ne pa voznika traktorja, motornega kolesa in podobno. Če to stori, prestopi mejo svojih pooblastil in temu se reče »zloraba«.

Konec avgusta 2016 je v javnosti precej nemira povzročilo govorjenje in pisanje o domnevnem nezakonitem lovu na tri jelene na območju lovske družine Prestranek, ki jo vodi starešina Aleš Klemenc, tedanji in sedanji podpredsednik Lovske zveze Slovenije. Storilec naj bi bil menda nekdanji policist, a je potem čudežno vsa stvar potihnila in poniknila v neznano… Se je torej o takih dogodkih vendarle mogoče tudi kaj lepo in po domače »zmeniti«…zlasti, če so vpleteni policisti..?

V takšne zgodbe ne verjamem! Konkretnega primera sicer ne poznam, zato lahko odgovarjam le na generalni ravni. Dokaj dobro pa poznam sistem policije, in vem, da zadeve ne potihnejo zaradi nekega poznanstva. Če bi bilo to res, potem ne bi »vrgli« nikogar iz policije. Takšne stvari so na tej ravni po mojem preživete! Če so sploh kdaj obstajale. Očitno pa gre v konkretnem primeru za pomanjkanje informacij.

Zdaj smo v tem posebnem času koronavirusa. Ali ima lovsko čuvajska služba v tem smislu kakšne posebne naloge? Navodila? Pristojnosti?

Lovci v tem času nismo mirovali, saj bi to za nas bilo lahko »škodljivo«. Lovske družine imamo koncesijsko pogodbo in izvajamo dejavnost na podlagi javnih pooblastil. Lovsko čuvajska služba je opravljala svoje naloge skladno z določbami zakona o divjadi in lovu, pri čemer smo morali upoštevati vse predpisane ukrepe v tem času. Sprejeti odloki so tudi predpisali pristojnost organov, ki izvajajo nadzor nad njimi. Vendar lovsko čuvajska služba pri tem ni imela nobenih dodatnih pristojnosti ali nalog.

Ali so lovski čuvaji sodelovali pri izvajanju odloka o prepovedi gibanja izven občine stalnega prebivališča?

Saj sem vam že povedal! Ne!

Če je v tem času lovski čuvaj opazil nekoga z drugo registrsko tablico v gozdu, ali je poklical policijo?

Sam avtomobil v gozdu še ni razlog za ukrepanje lovskega čuvaja. Lahko pa je to pomemben podatek pri ukrepih za preprečevanje nezakonitega lova ali pri kakšnih drugih kršitvah. Pooblastila lovskega čuvaja so jasna in sem jih že opisal. Če bi bil izpolnjen, kateri izmed spodnjih pogojev, potem bi bil odgovor pritrdilen. Osebe, ki so kršile ali nameravajo kršiti določila tega zakona, je treba ustaviti, preveriti njihovo istovetnost ter o kršitvah obvestiti upravljavca, lovskega inšpektorja, po potrebi pa tudi pristojni organ za notranje zadeve.

Bi se morali državljani v bistvu bati in čutiti nelagodje zaradi lovskih čuvajev? Ali ne?

Dokler ne kršimo predpisov s področja zakona o divjadi in lovu se nimamo kaj bati ali čutiti nelagodje! Prav pa je, da vemo, kakšne pristojnosti in naloge ima lovski čuvaj.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Če ponoči ustaviš ob cesti in se v mesečini sprehajaš po jasi in gledaš luno, ali je to lahko razlog, da stopi do tebe lovski čuvaj?

Ob tem se lahko res samo nasmehnem! Bi rekel, da to sprašujete prav zase!? Kaj naj vam odgovorim? Če boste vi v mesečini prišli v lovišče, kjer sem jaz lovski čuvaj, bom seveda stopil k vam! Saj vem, da se bova pogovarjala do jutra in vam ne bo zmanjkalo vprašanj! Ko bo mesec zašel in bo posijalo sonce, vas bom spomnil, da moram domov!

In doma? Kaj bo oz. bi na to rekla vaša gospa!? Dobro prenaša vaše nočne in vse druge odsotnosti!?

O, to vprašanje je pa večplastno! V glavnem nimam težav v družini zaradi lova. Moja žena je lovka in sva v isti lovski družini. Do konflikta lahko pride pri kakšnih strokovnih vprašanjih, kjer pač moški vidimo vse črno ali belo; ženske pa imate sposobnost, da pri vseh stvareh vidite tudi vse ostale barvne odtenke! Hočeš ali nočeš, tako to je! Če moški to priznamo, ali ne!

Torej, ne le lovec in lovski čuvaj, tudi njegova soproga mora imeti malce posebne darove, da je lov v družini zgodba o uspehu in ne polom!?

Seveda! Mislim, da imamo lovci nasploh srečo, ker imamo razumevajoče partnerke. Večina lovcev svoje žene, včasih celotno družino vključujejo v lovske dejavnosti. Kaj bi mi brez naših žena, spremljevalk v lovstvu!? Samo vstopimo v lovski dom in vidimo cele družine! Druženje je za nas, lovce, zelo pomembno in tukaj sodelujejo vsi družinski člani. Poznam družine, kjer so mož in vsi otroci v lovski družini. Samo žena ni. To pa zato, ker preprosto ni imela toliko časa, da bi šla opravljat lovski izpit. Včasih izrečem kje tudi življenjsko resnico, da bi tem ženam morali priznati lovski izpit, ker obvladajo včasih celo več kot njihovi možje!

Vaša žena je v istih lovskih družinah kot vi?

V lovski družini Vinski vrhovi. Ni v obeh.

Že dolgo?

Od leta 2016. Takrat je naša lovska družina praznovala 70 letnico in Zlatka je bila v bistvu »darilo« ob tem jubileju, prva ženska članica! Že prej je tu hodila z menoj na lov in potem je takrat starešina rekel, veš kaj, ti si naša članica! Praktični del izpita je seveda takoj z lahkoto opravila, saj se je veliko let učila ob meni; za teoretični pa je vestno preštudirala kupe literature, ki sem jih prinesel, da se dobro pripravi. Takrat sem bil predavatelj lovskim pripravnikom in sem seveda želel, da se res dobro nauči in zna!

V vašem glasu slišim, da ste zelo ponosni na gospo Zlatko! Je tudi sicer zlata…!?

Če vam na to po resnici odgovorim, se mi bo čisto prevzela!

Pa otroci? So tudi zavzeti za lov?

Ne! Kje pa! Ne sin, ne hčeri in tudi pastorka ne! Nobeden ne gre po tej poti! In tako je tudi prav! Sem bil zmeraj proti temu, da bi morali otroci slediti staršem; da bi morali delati to, kar starši; ali, da bi jih moralo veseliti isto! Otroci imajo svoje življenje, svoje cilje, svoje sanje! Tako mora biti! Samo enkrat, ko je bil sin star, ne vem, trinajst, morda štirinajst let, me je vprašal, kaj mislim o tem, da bi šel za policista.

In vi ste se čisto raznežili od navdušenja!?

Kaj vam je!?

Ne!?

Jasno, da ne!

Kaj ste mu pa rekli?

Čisto kratko: »Ne!« In sva zaključila! Za zmeraj! Zdaj se ukvarja z ekonomijo in prav je tako. Je pa res, da ima hčerka Vesna petletnega sina, ki je čisto iz sebe, ko vidi policijski avto in govori, da bo policaj! Tudi, ko ga frizerka vpraša, kako mu je ime, odgovori, da Policaj..! Pastorkin sin, ki ima tri leta, pa tudi že vleče za seboj policijske avtomobilčke.

Nasledniki torej so..!

So! Res pa je, da imajo tudi še dovolj časa, da si premislijo!

Ob sebi imate še enega nepogrešljivega družinskega člana!? Vašo Ajko, ne? Kaj bi ona počela ta čas, ko bi midva neumorno klepetala? Bi naju potrpežljivo poslušala? Ali pa bi »čuvala« lovišče? In se malce »poigrala« s kakšno srnico?

Sedela bi ob meni! Ko bi se naveličala, bi šla v zadnji del avta in počivala. Sicer pa ima Ajka kot ptičar povešena ušesa. Veste, zakaj, ne!?… Da ne sliši vsega, kar govorim!

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Tudi, če bi kaj takega slišala, ne verjamem, da bi komu povedala…videti sta zelo povezana!

To je pa zelo res!

Ste zmeraj imeli ptičarje?

Ajka je moj prvi pes! Dokler se nisem upokojil, nisem mogel na to niti pomisliti! Moje delo je bilo takšno, da bi za psa težko našel čas; ni se mi pa zdelo prav, da bi s tem še dodatno bremenil moje žene, ki so imele dovolj drugega dela in skrbi! Ko pa sem prišel do več prostega časa, sem kar hitro naredil korak v to smer. Odločal sem se sicer med psom in konjem. Oboje sem si zelo želel. A za konja nimam dovolj prostora; ne vidim pa smisla v tem, da kupiš konja, potem ga pa imaš pri nekom in samo hodiš k njemu. Ne! To Srečko Krope ni! In tako sem se začel ozirati za psom. Za ptičarja me je navdušil naš strokovni direktor Lovske zveze Srečko Žerjav, ki ima pse te pasme že od svojega sedmega leta starosti in se nanje res spozna. No, in tako sva šla enega dne leta 2012 v Sebeborce, v Prekmurje, kjer so imeli novo leglo teh kužkov. In glejte! Takoj ko sva prišla, se iz kopice tistih majcenih psičkov požene naravnost proti meni en mladiček, se nedaleč od mene ustavi, leže, in me z glavico na tačkah ves čas nepremično gleda! Sem takoj rekel lastniku: »Ta je moj!« On pa je začel nekaj zaskrbljeno zmajevati z glavo in se izmikajoče nasmihati. In sem rekel: »Pa kaj je!? A je kakšen problem? Ni naprodaj?« »O, je, je,« mi je odgovoril, »samo ta ne bo nikoli lovski pes!« »Kaj pa?« sem se začudil, »saj je ptičar, ne!?« »Je, ja,« in se je začel naglas smejati, »ampak je ona!« No, in to je zdaj moja Ajka Sebeborska!

Ki je v gozdu vedno z vami?

Vedno!

Po takšni čuvajski noči ležeta k počitku ali nadaljujeta dan?

Vedno nadaljujem dan, ker imam zmeraj kaj za počet. Najbolj se spočijem v naravi, gozdu. Navadil sem se poslušati gozd. To je počitek, vir energije, vsaj zame. Ajka pa tako nima nikoli miru in počitka. S tem je krog sklenjen in oba sva zadovoljna!

Nočno delo lovskega čuvaja je torej nekaj samoumevnega!?

Delo lovskega čuvaja ni vezano na noč! Ampak na dan in noč! V nočnem času lovski čuvaji tudi izvajamo lov zlasti z namenom preprečevanja škod po divjih prašičih. V lovišču smo tudi zato, da ugotavljamo morebitni nezakonit lov, kot sva že povedala; pa tudi zato, da pomagamo lovskemu tovarišu, ki je kaj uplenil.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Kdo vas, lovske čuvaje, nadzira?

Gospodar lovske družine je običajno zadolžen za vodenje lovske čuvajske službe, razen če v lovski družini ni dogovorjeno ali določeno drugače. Neposredno pa izvaja nadzor lovski inšpektor, ki to opravlja v okviru rednih ali izrednih nadzorov lovske družine. Lovski inšpektor je tudi pristojen, da poda pristojnemu ministru predlog za razrešitev lovskega čuvaja. Predlog lovskemu inšpektorju lahko poda tudi lovska družina s konkretno navedbo kršitev. Torej, nadzor je v bistvu zagotovljen s strani države.

Zanimivo je, da je lovski inšpektor lahko samo tisti, ki ima lovsko izkaznico in deluje na področju lovstva vsaj pet let!?

Po določbah zdaj veljavnega zakona o divjadi in lovu je lahko za lovskega inšpektorja imenovana oseba, ki poleg splošnih pogojev za delo v državni upravi izpolnjuje še naslednje pogoje: ima visoko izobrazbo biotehniške ali biološke smeri, lovski izpit in najmanj pet let delovanja na področju lovstva. Sprememba, ki je bila sprejeta pred nekaj dnevi, pa pravi da se besedilo »ima visoko izobrazbo biotehnične ali biološke smeri« nadomesti z besedilom, »ima visokošolsko strokovno izobrazbo, nekdanjo; ali visokošolsko strokovno izobrazbo ali visokošolsko univerzitetno izobrazbo, oboje kot prva bolonjska stopnja«.

Se pravi, da lovci res sami sebe nadzorujete!?

Na nek način to drži! Vendar kot urejena organizacija, ki ima vzpostavljen notranji nadzor! Lovsko čuvajska služba ima to lastnost! Saj ukrepa tudi zoper lovce. Kot sem že povedal, pa je na generalni ravni to lovski inšpektor.

Ki je lovec! To malo prebuja misel: roka roko umije in obe obraz!?

To ne drži!

Ni te nevarnosti?

Glejte, lovski inšpektorji večkrat v šali povedo resnico, da je največ prijav na inšpekcijo zoper lovca s strani lovca. Kar zadeva umivanje rok pa to sedaj v času koronavirusa seveda zelo velja!

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Zakaj v šali? Bi bilo prehudo, če bi jo povedali resno?

Saj povedo tudi neposredno, tako kot bom jaz! Lovska inšpekcija dobiva veliko prijav o domnevnih nepravilnosti prav od lovcev. Nekateri se ne strinjajo z vodenjem lovske družine, ali s kakšnim ukrepom v njej, pa obvestijo lovsko inšpekcijo. Po prijavi inšpektorji pač morajo preveriti dejansko stanje. Včasih ugotovijo nepravilnost, včasih ugotovijo zlonamernost in podobno. Ob takšnem »notranjem kontrolnem sistemu« si bolj težko umijemo obraz po gornji trditvi.

Kako vidite prihodnost te službe?

Komisija za lovsko čuvajsko službo in komisija za lovsko čuvajske izpite delata na tem, da se stremi tudi k večji strokovni izobrazbi lovskih čuvajev. Zdaj imajo lovski čuvaji različno izobrazbo od poklicne naprej. A je to bolj naključje kot sistemski pristop. Zakon o divjadi in lovu v tem trenutku najnižje izobrazbe ne predpisuje, predpisuje samo lovsko prakso. Razmišljanja nas vodijo k dvigu minimalne strokovne izobrazbe in pridobitev dodatnega naziva nekakšnega naravovarstvenega nadzornika. V smislu tega, da bi imel del čuvajev status prekrškovnega organa. V tujini to poznajo. V tem trenutku potekajo razprave o evalvaciji sedanjega programa za lovskega čuvaja, za prenovo kataloga znanj, ter izdelavo kataloga postopkov lovskega čuvaja. Potem bo morala slediti predstavitev pooblastil javnosti, tudi razmislek ali imajo lovski čuvaji dovolj pooblastil, ali potrebujejo še kakšno pooblastilo ali ne. Med drugim gre tudi zato, da bi » čuvajske službe«, kamor spada tudi ribiški čuvaj, imela podobna pooblastila. Zavzemamo se zato, da bi imeli tista pooblastila, ki jih pri delu dejansko potrebujemo. Zdaj to ni najbolje urejeno. V prihodnosti bo tudi nekaj sprememb glede izobraževanja in obnovitvenih usposabljanj, razmišljanja glede celostne podobe lovskih čuvajev. Izzivov je veliko.

Se bo lovsko čuvajska služba transformirala v kaj podobnega kot je na primer v Severni Ameriki »rangerska« služba?

Poznam tamkajšnjo ureditev. Vendar je meni bližje evropski pristop.

Kaj to pomeni?

Če primerjamo lovsko čuvajsko službo v Sloveniji s sosednjimi, v prvi vrsti na primer z nemško govorečimi državami, se med seboj ne razlikuje veliko, razen v določenih segmentih, in sicer po prostorskih enotah, revirjih, regijah, zavarovanih območjih. Po samih nalogah se slovenski, avstrijski in nemški lovski čuvaji ne razlikujejo v veliki meri, saj je pri vseh prioriteta predvsem skrb za trajnostno upravljanje z divjadjo in njihovo populacijo ter skrb za naravno dediščino rastlinskih rastišč in narave.

A razlike vendarle so?

Razlika je predvsem v tem, da na področju lovstva ne obstaja krovni zakon, kot ga poznamo v Sloveniji, temveč je to pravno urejeno z deželnimi zakoni, ki so specifični za posamezno deželo; na primer deželni zakon Koroške. Primerjane države nimajo navedenega podatka, na koliko hektarjev mora biti en lovski čuvaj; kot sva že rekla je v Slovenji en lovski čuvaj na 2 tisoč hektarjih lovne površine; poleg tega pri sosedih ni treba imeti opravljenega lovskega izpita za začetek usposabljanja; in kot tretje, v Avstriji mora biti lovski čuvaj usposobljen za poklicnega lovca ali gozdarja. Glavna razlika je v pooblastilih, saj imajo avstrijski in nemški lovski čuvaji enaka pooblastila kot policisti, če je potrjen oziroma pooblaščen; v Sloveniji pa imajo lovski čuvaji omejena pooblastila. V Avstriji in Nemčiji lahko lovski čuvaj pod določenimi okoliščinami »aretira« osebe, ki v lovišču kršijo predpisano zakonodajo. Prav tako lahko v primeru povoza divjadi sami opravijo ogled prometne nesreče, vodijo zapisnik o materialni škodi na vozilu, poskrbijo za divjad, obvestijo pristojne službe, pri čemer so ta pooblastila lovskega čuvaja omejena le na njegov revir. Pri delu je uradna oseba in v času nadzorne službe nosi predpisano uniformo, izkaznico in orožje.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

Na Hrvaškem je podobno kot pri nas?

Hrvaški lovski čuvaji so pri opravljanju nalog, to je pri ohranjanju divjadi ter biološke in ekološke raznolikosti naravnih dobrin; prav tako pa tudi pri izvajanju pooblastil na svojih loviščih nekako identični slovenskim lovskim čuvajem. Lovski čuvaj je polnoletni državljan Republike Hrvaške. Pri svojem delu nosi predpisano uniformo, poseduje lovsko čuvajsko izkaznico in lovsko orožje. Bistvene razlike so pri organiziranosti obsega čuvajske službe v revirju. Na Hrvaškem upravljalec lovišča določi število lovskih čuvajev, enega ali več, s katerimi sklene pogodbo. Prav tako je razlika v izobrazbi, kjer je zahtevana minimalna osnovnošolska izobrazba in pet let lovske prakse. V Slovenji ni predpisane minimalne izobrazbe, so pa predpisana najmanj tri leta lovske prakse.

Glede na to, da niste zelo daleč od Madžarske…kako je tam?

Na Madžarskem ne zasledimo pojma lovski čuvaj, temveč je v zakonodaji zapisano, da za nadzorstvo in izvajanje predpisanih zakonskih nalog na lovskem območju skrbi poklicni lovec. Poklicni lovec službo opravlja kot poklic in med drugim opravlja tudi nadzorno-čuvajsko službo. Za opravljanje poklicnega lovca mora imeti predpisano srednješolsko izobrazbo, opravljen lovski izpit, pred pristojnim organom pa mora opraviti zaprisego. Pri opravljanju službe nosi predpisano lovsko uniformo in orožje. Imeti mora opravljen izpit iz rokovanja z orožjem. V času službe je uradna oseba in s tem tudi pooblaščen za izvajanje določenih ukrepov. Med njimi je opozarjanje, ugotavljanje istovetnosti oseb, ki se nahajajo v lovišču, začasno lahko zaseže predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za lov; v primeru utemeljenega suma kaznivega dejanja mora tudi ustaviti vozilo. V dejanjih, kjer je utemeljen sum kaznivega dejanja ali če oseba ne sodeluje pri postopku, mora obvezno obvestiti pristojno policijsko postajo in zaprositi za asistenco policije.

Kaj bi bilo po vašem mnenju idealno v Sloveniji?

Pred nekaj leti smo pripravili program za lovske čuvaje, ki imajo ustrezno izobrazbo, tako da bi bili lovski čuvaji tudi prekrškovni organi.

Torej s policijskimi pooblastili..?

V Evropi to ne bi bila novost, kot sem že omenil. In to bo verjetno resničnost v prihodnje. Do zdaj nam to še ni uspelo, bomo pa nadaljevali v tej smeri. Kot sem že dejal, je treba proučiti potrebna pooblastila za opravljanje nalog. Mogoče tudi možnost zaposlitve v okviru lovskih družin, ko govorimo o zelenih delovnih mestih. Glede na število lovskih čuvajev s pogodbo pri nas, lahko ugotovimo, da gre za organizacijo, ki ima že vse, kar potrebuje povprečna organizacija. Ker imajo lovski čuvaji tudi pooblastila, posegamo na področje človekovih svoboščin in pravic. To pa pomeni, da mora biti vodena in ustrezno nadzorovana ter usposobljena. To je velik izziv in veliko dela. Vendar ne dvomim! Lovci bomo tudi v tem uspeli!

Zelo samozavestno! Ste zmeraj takšni?

Seveda! Zagotovo!

Tudi zaradi lova in moči, ki jo ima ta v sebi!?

Zaradi lova se ne počutim posebno močnega, prej bolj odgovornega!

Uživate pa vendarle v lovu!?

Uživam v naravi! Ob tem pa tudi lovim! In, res je, tudi v tem uživam! Če bi z muko to delal, bi zgrešil! In tega si nihče ne želi! Zlasti ne, če to povzroči živali dodatno trpljenje. Sčasoma ti to kot lovcu postane zelo pomembno!

Čas in leta torej spreminjajo tudi pogled na lov!?

Vsekakor! Ko si mlajši, ti je merjenje, streljanje, imeti prst na sprožilcu strašno veselje! Zdaj mi je žal trenutkov, ko zaradi tega večkrat nisem opazil okoli sebe marsičesa lepega. V življenju človek zori. Danes grem na lov sproščen, ne le zato, da bi streljal, ampak predvsem, da bom kaj lepega videl; da bom doživel kaj, česar še nisem; da bom naredil lepo fotografijo, posnel nekaj edinstvenega. In potem se zgodi, ko tako zatopljen sledim tej želji, da žena zakliče za menoj: puško boš pa kar tu pustil, je ne boš vzel s seboj!?, saj nanjo ob fotografiranju preprosto pozabim! To je tisto, kar ti z leti vse več pomeni! Pa… Poslušanje noči! To me zmeraj znova čisto prevzame! Kako se oglaša noč!? Kako je v njej vse! Tišina. Vse ti nekaj govori. Vse ti nekaj pove. Če dobro prisluhneš.

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope

To je najlepše?

Da! In zame zmeraj znova nepozabno!

Tudi kot edinstveni lovski trenutek?

Tudi! Seveda je tako, kot sem že rekel, da vsak lovec, ali pa vsaj velika večina lovcev zelo uživamo v trenutku, ko nameriš, pritisneš in zadeneš. Tega ne bom tajil! To je izreden užitek! Osebno ob tem ravno orgazma ne doživim, uživam pa zelo! Izjemno! Priznam! Veliko sem streljal in tudi veliko ustrelil. A če bi nekaj moral izbrati kot moj najlepši trenutek na lovu, potem bi bil to prav gotovo dogodek, ko sem prišel do preže in se začel vzpenjati nanjo, na njenih vratcih pa je visel polh in divje kričal name ter mi skušal preprečiti vstop nanjo! Nekako sem ga prepričal, da tisto noč ne bo sam na preži. In tako sedim in čakam in premišljam, ali se bodo divji prašiči sploh pojavili. Čakanje se je vleklo. Noč me je uspavala. Zakinkal sem. Ko mi nenadoma nekaj skoči na ramo. Polh me je prebudil! In takrat zaslišim nekaj pod seboj! Pogledam z daljnogledom. Bili so tam! Lepo namerim! In tako sva s polhom uspešno uplenila divjega prašiča!

Zelo lovsko!

Ja, res! Ta zgodba si še z eno podobno deli prvo mesto! V tisti je prav tako name kričal polh, ko sem želel na prežo in sem ga zato, ko sem prišel do njega, rahlo lopnil po glavici s prazno steklenico coca cole. Stekel je vstran! In se že čez nekaj minut vrnil še s tremi tovariši!

Ta je pa štajerska!

Seveda! Kaj pa mislite!? V to sem prepričan! Prišli so, da me pretepejo! Bili so tako divji! In jezni, da sem si drznil dregniti v njihovega kolega! To pa že ne! Dobro jih je to pogrelo! Saj… Veste…To je tudi smešno… A ko pomislim na vso tisto odločnost in neustrašnost, s katero so se postavili proti meni, mi je pa ob tem zmeraj lepo pri srcu! Takrat si rečeš: Kaj je narava, ne!? Kaj vse je v njej! Zmeraj znova ti nekaj odzrcali. Ti nekaj sporoči. In vedno se lahko ob njej globoko zamisliš!

Foto: osebni arhiv / dr. Srečko Felix Krope