Človek je skozi svoj razvoj sicer veliko pridobil, a je izgubil določene instinkte in ob vseh ostalih težnjah lovci v naravi le ne moremo ustrezno nadomeščati naravnih mehanizmov oziroma dovolj učinkovito opravljati svoje naravovarstvene vloge! To je dejstvo! Na osnovi teh in takih spoznanj, se je začel spreminjati tudi pogled na vlogo zveri.

Foto: Janez Papež

Odziv: Franc Trebušak

Foto: Vlado Jehart, Nika Sever, Janez Papež, Marjan Artnak

Spoštovana gospa Ana Ašič, naj se vam najprej zahvalim za vse vaše zavzemanje in celostno obravnavanje narave, torej take narave, ki je v zaprisegi slovenskega lovca, ki smo jo osebno podpisali vsi slovenski lovci; v zaprisegi, ki jo ob podelitvi spričeval o opravljenem lovskem izpitu pred vročitvijo lovske izkaznice, ki omogoča samostojno izvajanje lova, podpišejo tudi mladi lovci.

Na kaj slovenski lovci zaprisežemo ob podpisu tega akta?

Spoštovani lovski tovariši!

Pred Vami ter pred našo skupno in edino Naravo prisegam, da sprejemam načela in določbe Etičnega kodeksa Slovenskih lovcev, po katerih se bom ravnal v svojem življenju in dokler bom imel čast biti lovec.

Pri posegih v naravo bom uresničeval načelo trajnostne rabe. Lovil bom zakonito, po strokovnih smernicah in lovsko pravično ter v skladu z notranjo etično kontrolo. Spoštoval bom odločitve lovske organizacije in si prizadeval za ugled lovstva ter za lovsko tovarištvo. Ohranjal in širil bom lovsko kulturo ter utrjeval narodno in naravovarstveno zavest.

Narava je, kot je razvidno iz vsebine zaprisege, zapisana z veliko začetnico, kar si dejansko tudi zasluži. S podpisom tega akta pred našo in edino Naravo se zavezujemo lovski časti in poštenju, složnosti in lovski pravičnosti.

Preživeli pogledi na divjad in plenilce

Na vseh predavanjih o lovski etiki navzoče vedno spomnim in opomnim na vsebino tega akta in izpovednost njegovih besed! Na vseh teh predavanjih opozarjam na vse prevečkrat hote ali nehote pozabljano dejstvo, da v naravi ni koristnih in nekoristnih organizmov, saj ima vsak organizem v naravi oz. ekosistemu svoje mesto. Delitev na koristne in nekoristne organizme je stvar preživelega načina razmišljanja in tako imenovane gojitve, seveda, lovcem koristne divjadi.

Foto: Nika Sever

Kljub vsemu pa še vedno vse prevečkrat slišimo modrovanje starejših lovcev, ki še zmeraj za močno upadlo številčnost male divjadi krivijo roparice in ne sprememb v njenem življenjskem okolju oz. prostoru. Ker mimo takih pogledov pač ne morem, jih opozorim, da je lahko edini ropar, ki ga poznam, le človek; v naravi pa so kvečjemu plenilci, ki pa imajo svojo vlogo in pomen. Občutno zmanjšanje številčnosti nekaterih vrst male divjadi je posledica sprememb v njihovem življenjskem prostoru.

Vedeti moramo, da so taki pogledi na vlogo plenilcev, žal, tudi posledica preteklosti. Že pračlovek je imel v boju za preživetje do plenilcev dokaj negativen odnos, saj so mu bili na eni strani konkurent, na drugi strani pa so ga tudi neposredno ogrožali. Negativen odnos do plenilcev se je prenesel tudi v čas, ko je lov izgubil svojo primarno funkcijo. In nadaljeval v čase, ko je bil lov statusni privilegij. Menim, da ne bom veliko zgrešil, če rečem, da je bilo tako vse do uveljavitve Zakona o varstvu in gojitvi divjadi in o upravljanju lovišč v letu 1976. Ne smemo namreč prezreti ali celo pozabiti na čas po drugi vojni, ko so se upleniteljem velikih zveri in divjih prašičev dodeljevale celo denarne nagrade.

Sicer pa se je odnos do nekaterih plenilskih vrst oblikoval in izoblikoval med ljudstvom tudi v pripovedih, bajkah, pa tudi povestih. Ta odnos se je med preprostim ljudstvom vživel in živi, in sicer od zgodb in zgodbic o medvedkih, prek zgodb o Lisički Zvitorepki do morda pravljice o Rdeči kapici, pa pravljice o Volku in sedmih kozicah in tako naprej.

Foto: Janez Papež

Če je medved predstavljan kot neko prijetno bitje, ki simbolizira zrelost in modrost, lisica zvitost, pa je volk predstavljen največkrat kot simbol zla. Seveda vsega tega ne navajam zaradi opravičevanja povsem zgrešenih pogledov na prisotnost določenih vrst zveri, ki bi jih pri laični javnosti nekako še lahko tolerirali, nikakor pa ne pri strokovni javnosti, ampak zaradi osvetlitve morda še vedno preveč prisotnega negativnega odnosa do tega tako pomembnega dela ekosistema.

Lovci ne moremo nadomestiti naravnih mehanizmov

Žal smo tam, kjer smo. Z uveljavitvijo Zakona o varstvu in gojitvi divjadi in o upravljanju lovišč, leta 1976, so se pogledi v lovstvu začeli bistveno spreminjati. Čeprav smo nekatere trofejno zanimive vrste divjadi, žal, še vedno gojili, seveda, gojili za odstrel, pa so bila že vse bolj prisotna tudi spoznanja, da je narava le preveč zapleten mehanizem, da bi ga človek lahko obvladoval.

Dejstvo namreč je, da je človek skozi svoj razvoj sicer veliko pridobil, žal pa izgubil določene instinkte in, ob vseh ostalih težnjah, lovci v naravi le ne moremo ustrezno nadomeščati naravnih mehanizmov oziroma dovolj učinkovito opravljati svoje naravovarstvene vloge. Na osnovi teh in takih spoznanj, se je začel spreminjati tudi pogled na vlogo zveri.

To je čas prvih naselitev risa. To je tudi čas drugačnega pogleda na prisotnost in vlogo volka v jugovzhodnem in južnem delu Slovenije. Vendar nekih močnejših vplivov prisotnosti zveri dolgo le ni bilo opaziti. Medveda se je s krmišči kar uspešno večinoma »držalo« izven naselij. Še manj je bilo zaradi njegovih življenjskih značilnosti čutiti risa. Sem ter tja pa se je, predvsem v času hude zime, kakšno osamljeno volčje krdelo približalo naselju.

Kmetije so bile večinoma samozadostne, kar pomeni, da so se preživljali v glavnem s tistim, kar so pridelali. Torej potrošniške mrzlice in zametavanja in razmetavanja hrane ni bilo, s tem pa tudi ni bilo kontejnerjev za smeti, ki so največkrat prave zakladnice odvrženih živil; ali če se izrazim celo morda pravilneje, prava krmišča za zveri ali vsejede vrste. Kljub morda občasnim srečanjem predvsem z medvedom, nekih omembe vrednih konfliktnih situacij ni bilo.

Foto: Janez Papež

In kako je s tem sedaj? Lastnik divjadi oz. prostoživečih živalskih vrst je bila v prejšnjem sistemu družba, v sedanjem sistemu družbeno ekonomskih odnosov pa država. Ta s svojimi orodji in službami ureja in upravlja ne le z okoljem samim, temveč dejansko z vsem, kar to okolje pravzaprav tvori, torej ureja tudi upravljanje s prosto živečimi živalskimi vrstami. Vendar, žal, ne dojema, da narave in vsega življenja vključno z dejavnostmi človeka ne moremo deliti! Naravo in njene mehanizme, je potrebno obravnavati celovito in nič drugače. Narava je splet živih in neživih dejavnikov in njihovih povezav, ki se jih ne da deliti po nekih birokratskih načelih.

Okrnjene pristojnosti lovske organizacije

Država je z Zakonom o divjadi in lovstvu sprejetim leta 2004/2005, slovenskemu lovstvu na osnovi njegovih velikih naprezanj in prepričevanj tedaj vladajoče politike, le dodelila naravovarstveno vlogo, vendar bolj v smislu izvajalca kot aktivnega kreatorja te politike, torej podrejeno vlogo. Tako lovstvu tudi načrte posegov v prostor, med katerimi ima ključno mesto odstrel oz. po njihovi terminologiji odvzem, pripravlja neka bolj kot ne za to s strani države ustanovljena strokovna organizacija imenovana Zavod za gozdove RS. Poleg ostalega pa se plani, kljub opozarjanju, še vedno pripravljajo na letni in desetletni ravni. Desetletni načrti na osnovi stanja podajajo le usmeritve za naslednje operativno obdobje oz. pripravo letnih načrtov lovsko upravljalskih območij in posredno tudi lovišč.

Vse do družbeno ekonomskih sprememb je bila lovska organizacija dovolj strokovna, od tedaj naprej pa je očitno njena strokovnost pošla. Kako je s to strokovnostjo si lahko predstavljamo ob dejstvu, da je bilo to načrtovanje v veliko primerih zaupano novo pečenim strokovnjakom kot prvo delovno mesto.

Vendar to ni edini problem. Vsak mora pač enkrat začeti! Večji problem je, da država do kmetijske in naravovarstvene politike očitno nima niti vizije, kaj šele prave strategije! Res imamo Triglavski narodni park, kjer velja nek okoljevarstveni protokol. Pod imenom Natura 2000 pa imamo tudi nekakšne, če se nekoliko laično izrazim, rezervate, kjer naj bi veljal strožji okoljski režim.

Foto: Marjan Artnak

Je ovčereja res lahko povsod?

Kočevska je bila izpraznjena pred skoraj 80 leti. Vseskozi je poleg dela Notranjske veljala za rezervat, ali morda lepše rečeno, za osrednji življenjski prostor prostoživečih živalskih vrst, od koder naj bi se lahko posamezne vrste populacijsko širile tudi v druga območja.

Ampak kaj imamo tam sedaj? Ta prostor, ne vem, ali kontrolirano ali nekontrolirano, vse bolj naseljujejo in zasedajo živinorejci od govedorejcev do ovčerejcev in povsem normalno je, da prihaja do konfliktnih situacij. Če bi obstajala kmetijska strategija, bi država opredelila namembnost posameznih območij, tako pa je to, vsaj videti je tako, dokaj neurejeno in malodane lahko vsak počne, kar hoče.

Foto: Janez Papež

Prav je, da imajo kmetijci neke stanovske in strokovne organe, vendar se morajo ti s sistematskim in strokovnejšim pristopom postavljati in skrbeti za sistemske poglede na kmetijstvo, ne pa s spretnim krmarjenjem in ukvarjanjem s stranskimi zadevami. Pri tem pa bistveni problemi v zvezi s kmetijsko politiko, vsaj kolikor ji lahko sledim, ostajajo. Tako je bila še ne dolgo nazaj v vzhodnem delu države na udaru jelenjad, srnjad in divji prašiči. Najbolj jelenjad. Še prej so bili po Primorski za vse zlo krivi divji prašiči, čeprav so travišča uničevale ličinke majskega hrošča. Sedaj pa, ko bi velike zveri ta načeta razmerja lahko učinkoviteje urejala, so zopet na udaru same, kajti one ne ločijo tega, kje in kaj bi lahko in kaj ne.

In namesto, da bi država iskala ustrezne rešitve, ministrica na osnovi neke trenutne čustvene slabosti enostavno botruje aktu za pomor »teh hudih krivcev« za vse zlo v slovenski živinoreji. Z vsem spoštovanjem do njene izobrazbe, ne pa tudi strokovnosti s tega področja kmetijstva! Zavesa je tako padla, problemi pa bodo ostali. Pa kaj, zakaj bi si belili glavo, saj je »rešitev« tako enostavna! Bomo pa tak povečan obseg izločanja kmetijskemu lobiju nevšečnih vrst ponovili! Seveda, dokler bo še kaj. Nekdo pač mora biti kriv.

Odločnejši glas slovenske lovske organizacije?

Ob vsem tem pa sem se tudi sam spraševal, kje je odločnejši glas slovenske lovske organizacije. Pisal sem celo spoštovanemu lovskemu tovarišu, naravoslovcu, naravovarstveniku, avtorju Etičnega kodeksa slovenskih lovcev in spoštovanemu lovskemu strokovnjaku in dolgoletnemu republiškemu lovskemu inšpektorju mag. Janezu Černaču, vendar je bil tudi njegov trud zaman.

Foto: Janez Papež

Spoštovana gospa Ašič, z zanimanjem sem prebiral vaše članke in polemike, o takrat še nameravanem odstrelu. Mag. Černaču sem napisal, kako žalostno je, da se proti nameravanemu pogromu zavzemajo iz nelovskih vrst; slovenska lovska organizacija in njen vrh pa sta bolj kot ne nema. Z uporabo že kar obrabljene fraze: žalostno toda resnično, bom morda še najbolj izkazal tudi moje veliko nestrinjanje z opravičevanjem tega molka, kar naj bi se nanašalo na umirjanje bolj politikantskih kot dejanskih strasti. Tako kot je neprimeren tak izgovor, pa je neprimerna tudi kakršna koli zavrnitev vaše ponujene roke, kakor sam vidim vašo stalno pripravljenost za komuniciranje z lovci.

Vem, da je težko biti bitko, če si sam proti vsem, ampak slovenska lovska organizacija ima poleg organizacijskih teles tudi močno strokovno telo, ki ga sestavljajo ljudje iz akademskih krogov; ljudje, ki se strokovno in znanstveno ukvarjajo tako s posameznimi vrstami zveri, kot njihovo vlogo v modernem konceptu upravljanja ekosistemov in oni bi lahko s strokovnimi argumenti vsaj opozorili na neprimernost in na odgovornost države za tak ukrep.

Ne to ni kritika, to sta le moja misel in izpoved. Zavedam se in skušam razumeti situacijo, a vseeno menim, da bi le morali odločneje opozoriti na nesprejemljivost takih ukrepov države, ki je v želji po miru očitno »pokleknila« pred kmetijci oziroma morda drugače rečeno pred kmetijskim lobijem. Pri vsej tej zgodbi je potrebno izhajati iz dejstva, da je država lastnik prostoživečih živalskih vrst, in da upravlja z njimi prek ustreznih institucij prav ona; slovenska lovska organizacija pa je, kot sem uvodoma že omenil, žal, lahko zgolj izvajalec njenih določil in direktiv.

Foto: Janez Papež

Nesprejemljiva delitev Narave na kmetijski in okoljski del

Kateri pa sploh je ta resor, če država deli Naravo na najmanj dva resorja, in sicer, enega, ki se imenuje kmetijski in drugega, ki se imenuje okoljski in prostorski? Zakaj se to sprašujem? Ja, enostavno zato, ker je imela pri aktu pogroma nad zvermi, v trenutku čustvene slabosti, precej besede prva dama kmetijskega ministrstva.

Spomniti pa moram, da velike zveri ne štejemo med divjad, ampak med prosto živeče vrste, s katerimi pa upravlja tako imenovano okoljsko ministrstvo. Izjema je od 1. junija naprej le šakal. Sprašujem se, ali je bila omenjena ministrica v danem primeru sploh pristojna za svetovanje, še manj pa za kakršno koli aktivno vlogo pri predmetnem aktu. Okoljski minister pa je očitno klonil pred pozivi k odstopu. Pričakoval sem njegovo pokončnejšo držo.

Ko tako razmišljamo o viziji lovstva na Slovenskem, menim, da sta edina temeljna vizija in pot, naravovarstveni pristop v smislu upravljanja z vsemi prostoživečimi vrstami v ekosistemu, ne glede na to, kako se te po predvsem birokratskih principih tretirajo. Narava je namreč splet neživih in živih dejavnikov okolja, ki omogočajo nastanek in razvoj živih bitij in organizmov, njihov razvoj in medsebojne povezave in odnose ali, morda rečeno v strokovnejšem žargonu, interakcije.

Zato je povsem nesprejemljivo, da to Naravo delimo na gospodarski oz. kmetijski del in »negospodarski« oz. okoljski del; znotraj tega pa še na tiste, ki nekaj načrtujejo; in druge, ki lahko, proti plačilu, seveda, (koncesnina) te plane zgolj izvajajo. Pri tem morda velja spomniti še na to, da so za vse dejavnike vpliva prisotnosti posameznih vrst divjadi (kmetijski del) ali enostavneje rečeno škode od divjadi odgovorne upravljavke lovišč oz. lovske družine; pa tudi to, da so dovoljena odstopanja tako po količini izločenih osebkov kot njihovi strukturi zelo majhna. Kazni za prekomerna odstopanja pa niso ravno zanemarljive.

Foto: Vlado Jehart

Mislim, da se ne motim, če rečem, da smo lovci ena redkih, če ne edina organizacija, ki za svoje delo in poslanstvo opravljanja javnega dobra, državi plačuje. Ob tem pa velja tudi spomniti, da člani nimajo in ne smejo imeti iz naslova članstva nobenih ugodnosti ali kaj drugega. Uplenitelj trofejnega kosa lahko trofejo z dovoljenjem upravljavke lovišča le hrani, lastnik pa lahko postane le, če jo odkupi po tržni ceni oz. ceniku LZS.

Naj bo to bolj za ilustracijo, saj to niti ni predmet nekih kritičnih pogledov in temu, mislim, da nihče niti ne ugovarja. Nesprejemljiva pa je deljenost te ene in edine Narave na že opisan način. Lahko je, oziroma celo mora biti pod pokroviteljstvom države! Z njo pa mora z ustreznejšim upravnim aparatom upravljati le eden!

Tako kot so gozdarji dokazali, da so sposobni upravljanja z gozdovi, smo tudi lovci sposobni upravljavci prosto živečih živalskih vrst. To smo v celotnem povojnem obdobju tudi dokazali. Jasno pa nam mora biti, da je na tem razmeroma majhnem slovenskem območju toliko interesnih sfer od gospodarskih, kmetijskih, tudi turističnih in naravovarstvenih, da vse to kar kliče po strategiji, v kateri se bodo lahko vsi ti interesi dopolnjevali, ne pa izključevali. Lov in lovstvo nista ne šport, ne razvedrilo! Lovstvo je odgovoren odnos do Narave! Skrb za naravo pa mora biti vizija tako lovcem kot širši družbeni skupnosti. V tem smislu naj zaključim z besedami, da smo zasavski in slovenski lovci bili, smo in bomo vedno na svetli strani, ker se zavedamo svoje vloge in poslanstva do te naše in edine Narave!

Foto: Vlado Jehart

Pa še to: Kaj je DIVJAD?

Divjad so živali, tiste vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ki jih smemo loviti. V skupini lovnih prostoživečih živalskih vrst ni ne medveda, ne risa in ne volka, kar pomeni, da se lahko lov na velike zveri izvede le na osnovi ustreznega upravnega in pravnega akta! Za razliko od lovnih vrst, ki v smislu upravljanja spadajo v resor ministrstva za kmetijstvo, spadajo nelovne vrste v resor ministrstva za okolje in prostor.

Sesalci (Mammalia):

• družina: jeleni (Cervidae):

navadni jelen (Cervus elaphus L.),

damjak (Dama dama L.),

srna (Capreolus capreolus L.);

• družina: votlorogi (Bovidae):

gams (Rupicapra rupicapra L.),

alpski kozorog (Capra hircus ibex L.),

muflon (Ovis ammon (aries) musimon Schraber.);

• družina: svinje (Suidae):

divji prašič (Sus scrofa L.);

• družina: zajci (Leporidae):

poljski zajec (Lepus europaeus Pallas);

• družina: veverice (Sciuridae):

alpski svizec (Marmota marmota L.);

Foto: Marjan Artnak

• družina: polhi (Muscardinidae):

navadni polh (Glis glis L.);

• družina: nutrije (Myocastoridae):

nutrija ali bobrovka (Myocastor coypus Molina);

• družina: voluharice (Microtidae):

pižmovka (Ondatra zibethica L.);

• družina: psi (Canidae):

lisica (Vulpes vulpes L.),

rakunasti pes (Nyctereutes procyonoides Gray.),

šakal (Canis aureus L.);

• družina: kune (Mustelidae):

kuna zlatica (Martes martes L.),

kuna belica (Martes foina Erxleben.),

jazbec (Meles meles L.).

Foto: Janez Papež