Kaj nam drugega preostaja, kot da se zmeraj znova zaziramo v zvezdno nebo in v vabljivem lesketu iščemo žarečo sled zvezde, ki nas kliče na pot. Vsak ima svojo zvezdo vodnico. Vsak ji bo sledil tja, kamor ga vodi. Nekateri se bomo na teh poteh srečali, spoznali in skupaj iskali. Kot sveti trije kralji. Različni, a prežeti z istim koprnenjem. Zazrti v isti sij. Prav vsi pa bomo, tako kot oni, našli, kar bomo iskali, če bomo svoji zvezdi dovolj vztrajno in z zaupanjem sledili. Neskončno radosti, ki preplavi srce, ko najde, kar išče, vam želimo na tej poti! Luči! In modrosti, da bi se z njo zmeraj spretno izognili Herodom vseh vrst ter se varno in srečno vrnili domov!
Foto: AnaAsicSic! Team
Tekst: Ana Ašič
Foto: Lan Podletnik Ašič & AnaAsicSic! Team
Vse dobre stvari so tri. Vsaj. In tudi božično novoletni prazniki jih imajo vsaj toliko. Od nekdaj sem s tem živela. In mi je bilo to lepo. Trije sveti večeri. Prvi, božični. Drugi, silvestrski. In tretji, trikraljevski. K vsakemu sodi blagoslov. In lepa, mirna, ljubo zveneča beseda. Vsak ima za vsakogar svoj pomen. In svojo simboliko. Zame je bilo od nekdaj tako. Prvi, novo upanje. Drugi, nov čas. In tretji, nova pot.
Na to pot se zmeraj vsak odpravi sam. Tak, kot je. In z vsem, kar je. Zato sem pred vami tudi sama taka, kot sem; in kot so me moji videli v teh prazničnih dneh. Neretuširana. Ves čas precej neprespana, s podočnjaki, s še nikoli pobarvanimi, težko ukrotljivimi lasmi, brez »boosterjev«, liftingov, wonderbrajev, bb, cc in bogve še kakšnih nanosov; ja, edino malce našminkana, ker se moj telefon ne vklopi in noben moj dan nikoli ne začne brez zajtrka, dišeče kave in kančka te malinovo rdeče. Ko gremo zares na pot, smo le redko videti, kot da se odpravljamo na profesionalni »foto shooting«; in komu je takrat to pravzaprav mar!?
Prihaja nova dogodivščina. Nov izziv. Nova prostranstva. Nove preizkušnje. Nova resnica. In predvsem na to mislimo. Tega se veselimo. In o tem se sprašujemo.
Kam gremo? Kod nas bo vodila pot? Je naše upanje dovolj močno, da nas prepelje čez izsušene reke in samotne puščave, čez vse gladke in previsne sipine, mimo vseh prividov in fatamorgan? Je kompas našega srca namagneten tako, da nas pripelje tudi v najbolj odmaknjeno oazo naših koprnenj? Kaj nas tam v resnici čaka? Kaj bomo tam videli? Koga bomo srečali? In spoznali? Se bomo ustavili na pravem mestu? In v pravem trenutku? Pod zvezdo repatico? Bomo videli, kdo in kaj je v resnici pred nami? Nas bo privabila prava luč? Bomo tudi v najbolj skromnih okoliščinah prepoznali odrešilno sporočilo? Resnično veličino? Neprecenljivo dragocenost? Bomo verjeli temu, kar vidimo, slišimo, čutimo? Bomo to komu povedali? In kaj? Kako bomo o tem mislili? In govorili? Se bomo vrnili? Kdaj? In po kateri poti? So znamenja prava? Resnična? Vodijo tja, kamor se hrepeneče ozira naše srce? Ga bomo zdržali? Srce? Bomo prenesli bližino druge luči? Druge misli? Druge besede? Bomo zdržali dotik drugega srca? Čutečega? Ljubečega? Njegov utrip? Njegovo temo? In njegovo luč?
Foto: Lan Podletnik Ašič
Naj so odgovori takšni ali drugačni. Kaj nam drugega preostaja, kot da se zmeraj znova zaziramo v zvezdno nebo in v vabljivem lesketu iščemo žarečo sled zvezde, ki nas kliče na pot. Vsak ima svojo zvezdo vodnico. Vsak ji bo sledil tja, kamor ga vodi. Nekateri se bomo na teh poteh srečali, spoznali in skupaj iskali. Kot sveti trije kralji. Različni, a prežeti z istim koprnenjem. Zazrti v isti sij. Prav vsi pa bomo, tako kot oni, našli, kar bomo iskali, če bomo svoji zvezdi dovolj vztrajno in z zaupanjem sledili. Neskončno radosti, ki preplavi srce, ko najde, kar išče, vam želimo na tej poti! Luči! In modrosti, da bi se z njo zmeraj spretno izognili Herodom vseh vrst ter se varno in srečno vrnili domov!
